Presežek v železnem repertoarju
Medtem ko v tujini tekmujejo z že bizarnimi reinterpretacijami dela – od problematiziranja spolne enakosti in akcijskih trilerjev do umestitev Rusalke v milje bordela ali klet pošasti Josefa Fritzla, ob čemer se krepostni Dvořák lahko le obrača v grobu –, mariborska premiera ne kaže omembe vrednih scenskih inovacij, saj režiser Jiři Nekvasil s standardno opernim pristopom ostaja zvest osnovni misli libreta. Edini pomembnejši dramaturški odmik, po katerem je posegel v drugem dejanju (preskok Rusalke iz pravljičnega v svet človeške stvarnosti druge polovice minulega stoletja), se izteče mehko, skoraj samoumevno; princu namesto belega konja nameni rdeči avto, dvorec zamenja z apartmajem z razgledom na luči velemesta, nedoumljivost novega sveta, v katerega je vstopila Rusalka, pa ponazori z mondrianovskimi abstrakcijami. Tako z zadržanim režijskim pristopom in zgolj funkcionalno mizansceno ter brez podrobnejše psihološke obdelave likov ob malo povedni scenografiji Daniela Dvořáka in rutinski zasnovi kostumov Sylve Zimula Hanákove prepusti skoraj ves inscenacijski potencial pravljice (neobremenjen s kakšnim brezplodnim eksperimentiranjem) polnemu doživetju sijajne Dvořákove glasbe. V tem kontekstu, zlasti v primerjavi z zadnjo ljubljansko vizualno bohotno uprizoritvijo, nam tokratna uprizoritev ni razširila scenskih obzorij, zato pa bi se z doseženim glasbenim artizmom znala zapisati kot najbolj dovršena predstave tekoče sezone obeh naših opernih odrov.
Za dirigentski pult je tokrat stopil češki gost Jaroslav Kyzlink, ki je z distanco do žanrskega manierizma in visoki komponistični nadgradnji primerno vodil predstavo natančno, z veliko dinamičnimi kontrasti in z občutkom za Dvořákovo liričnost ter dramske vrhunce. Izbrusil je tonsko in barvno samosvojost, bil vselej odziven do solistov, a tudi čvrst ob bežnih (in redkih) nihanjih na odru. S tehnično izčiščeno in tonsko homogeno igro (zelo dobra pihala in trobila), čeprav kdaj pa kdaj za odtenek preveč neposredno, je z orkestrom dosegel simfonične razpone in izraznost, z ubrano igro v interludijih in prehodih pa še plemenitil izvedbo.
V naslovni vlogi se je z izjemno interpretacijo predstavila Jana Doležílková, sopranistka polno zvenečega, lepo uravnovešenega glasu z odtenki žametne mehkobe, prefinjene senzibilnosti in čudovitih pianissimov ter nevsiljive prezence. V sicer solidnemu, na odru suverenemu Timu Ribiču, žal glasovno za to vlogo ne prav posrečeno izbranem tenoristu, ni imela enakovrednega so-protagonista. Sama lepota Ribičevega glasu, brez barvitosti, polne vokalne in odrske udarnosti v dramskih konicah preprosto ni zadostovala za prepričljivo interpretacijo vloge Princa. Neskladje interpretacijskih zmogljivosti Doležílkove in Ribiča se je izrazilo predvsem v sklepnem prizoru, v katerem ni bilo ustvarjalne kemije, ki bi ju zlila v wagnerjansko primerljiv duet. Vokalno zbrano in spevno, odrsko pa bližje kakšnemu resigniranemu bibličnemu patriarhu kot (vsaj dvoplastnemu) liku Povodnega moža je nastopil Valentin Pivovarov. Češka mezzosopranistka Eliška Weissová se je predstavila v dveh vlogah: glasovno samozavestno in odrsko prodorno, z jedkostjo izraza, ki ji je v konicah občasno zameglila jasnost melodičnih linij v vlogi čarovnice Ježibabe, ter pevsko solidno, značajsko pa ne docela izbrušeno v vlogi Kneginje. Zanimive, čeprav na trenutke nekoliko plehko razvnete vloge je ustvaril vokalno in odrsko dobro uigran trio gozdnih vil v sestavi Nina Dominko, Mojca Potrč in Dada Kladenik. Prijetno je presenetil glasovno kleni in odrsko živahni nastop Darka Vidica (Gozdar, Lovec). Ne posebej izpostavljen zbor je solidno pripravila Zsuzsa Budavari - Novak. Medli plesni vložki koreografa Ronalda Savkovića predstavi, razen duhovito zasnovanega prizora kuharjev, niso primaknili posebnih vsebinskih ali scenskih presežkov.
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014