Presežek vrhunskega artizma
Prav to, nekaj nevsakdanjega, ustvaritev smiselne kontrapunktične celote kljub drugačnosti dveh estetik, je v slogu velikega mojstra z 9. koncertom Oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije uspelo dirigentu Vladimirju Fedosejevu, doajenu ruske glasbene poustvarjalnosti. K temu je po svoje pripomogla ob dveh simfonijah smiselna (sicer shematsko skoraj nepredstavljiva) odsotnost solista – ta je v ospredje postavila orkester, ki je pod taktirko Fedosejeva dobesedno zablestel z izvedbo Uverture k operi Oberon in Simfonije št. 1 Carla Marie von Webra, v drugem delu pa Simfonije št. 5 Dimitrija Šostakoviča. To se seveda ni zgodilo slučajno!
Po skoraj osemdesetih letih od krstne izvedbe Šostakovičeve Pete s slovito Leningrajsko filharmonijo in dirigentom Evgenijem Mravinskim, bi danes ne le stežka našli bolj verodostojnega interpreta od mojstra Fedosejeva, učenca samega Mravinskega, temveč tudi sicer dirigenta s toliko občutka za bistvo orkestrske igre. Z njim je pričujoča izvedba te umetnine, ki ji ne le zaradi okoliščin nastanka (strah pred smrtjo v Stalinovih čistkah) težko najdemo primerjavo, prestopila meje običajnih senzacij glasbenega dela. Na vprašanje, kaj je 30-letni skladatelj s »hitro pošto«, kuvertirano v mogočno simfonijo, nastalo v vsega treh mesecih, dejansko želel sporočiti velikemu vodji in v varuhe sovjetskega reda zakrinkanim intrigantom, seveda nobena izvedba ne more ponuditi neposrednega odgovora. Je pa odprla prostor osebni izkušnji poslušalca do razumevanja glasbene govorice strahu, krčevito spletenih čustev in prekipevajoče obilice misli, potisnjenih na obrobje (raz)uma, blodečih med praznino melanholije in težo depresije, dramo in surrealističnimi utrinki sreče, med ironijo in sarkazmom, med prividi dobrikanja narekovanemu okusu časa in nastavljanjem ogledala izprijeni strumnosti nekega duha.
V tem kdaj pa kdaj deročem pretoku misli in situacij je Fedosejev razločno in dovršeno, v zajetnih pohodih gradacij in decrescendov, sočasno podžigal, krotil in plemenitil izjemne zvočne energije; denimo v subtilnem narativnem začetku uvodnega Moderata (»zmerno«, kakšen glasbeni evfemizem za burjasti značaj tega stavka!?) z brutalno zloveščimi secco akordi ali lebdečim spleenom flavte, violine in celeste v čudovitem zaključku stavka. Po otožno humornem, z agogiko zrahljanem, bolj valčku kakor scherzu podobnemu Allegrettu, nas je ganil v magičnem uvodu meditativnega Larga z žlahtnostjo (divisi) godal in nato dognano vodil v zaključni Allegro non troppo z zapletenim razvijanjem metamorfoz motivov in tém vse do (namenoma) plehkega triumfalizma, s katerim je postavil klicaj nad absurde, ki so pahnili skladatelja v ustvarjanje te skladbe, »ustvarjalnega odgovora sovjetskega umetnika na upravičeno kritiko«.
Nasproti mogočni silovitosti Šostakoviča, ki je dala pečat večeru, je prvi del koncerta z Webrovo mojstrsko uverturo k operi Oberon deloval kakor učna ura čiste romantike, sija lepozvočja, pazljivega odmerjanja zvočnih moči in tonske uglajenosti. Tako minucioznega fraziranja, žlahtnega zvena, jasnih in prefinjeno zglajenih dinamičnih prelivov orkestra Slovenske filharmonije ne pomnim. Enako zbrano in zagnano so filharmoniki s Fedosejevim izvedli tudi klasicistično umerjeno, zvočno pa vsekakor efektno prvo Webrovo simfonijo, iz katere so potegnili najboljše, čeravno nima vsebinske teže in izrazne moči njegovih zrelih del, temveč je bolj avizo potencialov tedaj dvajsetletnega znanilca nemškega romantizma.
Ljubljansko glasbeno občinstvo se najbrž spomni mojstra Fedosejeva s prejšnjih gostovanj v okviru Zlatega abonmaja Cankarjevega doma s Simfoničnim orkestrom moskovskega radia Čajkovski, s katerim bo jeseni nastopil še v tretje. Z njegovim tokratnim nastopom pa smo doživeli eno najboljših izvedb Šostakovičevih del z domačim ansamblom, vse hvale vreden presežek vrhunskega artizma. In če se v tem kontekstu vrnemo k filharmonikom, lahko ugotovimo, da se je še enkrat izkazalo, kako voljan, a tudi nestalen orkester ima Slovenska filharmonija: brez jasnega repertoarnega koncepta, brez prepoznavno značilnega sloga igre in zvena, brez identitete. Še enkrat se je izkazalo, kako visoko bi se ob objektivno nadpovprečnih izvajalskih zmogljivostih posameznikov in ansambla ter s kontinuiranim resnim delom z dirigentom formata Fedosejeva lahko »odlepili« od vseskozi nihajočega povprečja in se zavihteli v izbrano mednarodno družbo najboljših.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014