Primer odlične prakse
Film Zoran, moj nečak idiot, ki je na zadnjem festivalu v Portorožu prejel vesno za najboljši manjšinski koprodukcijski film (ter vesno za najboljšo scenografijo), ob svoji mednarodni premieri na beneškem festivalu pa tudi nagrado prestižne sekcije Teden kritike (in ob njej še nekaj drugih), je poseben še v marsičem. Drznil bi si celo reči, da v kontekstu koprodukcij predstavlja nekakšen presežek, saj vanj vpelje novo ali vsaj ne prav pogosto videno obliko koprodukcijskega sodelovanja. Obliko, katere pozitivni vidiki so nesporni ter presenetljivo številni in za katero se zdi, da še največ prinese prav manjšinskim partnerjem. Skratka obliko, ki je, kot da bi bila pisana na kožo produktivni sferi domače kinematografije.
Evropa regij in skupne zgodovine
Spremembe v razumevanju in udejanjanju koprodukcijskih odnosov so morda še najlažje zaznavne v spremenjenem značaju povezav med partnerji, ki so še veliko tesnejše, skorajda organske. Strogo formalističen pogled bo v Zoranu seveda še vedno prepoznal le »običajno« koprodukcijo med Italijo in Slovenijo, toda ob poznavanju dejanskih razmer »na terenu« ni težko uvideti, da gre pravzaprav za sodelovanje dveh različnih geopolitičnih tvorb – na eni strani države Slovenije in na drugi italijanske pokrajine Furlanija - Julijska krajina, ki ju tesno povezujeta tako sedanjost (meja, narodnostne manjšine) kot tudi preteklost (skupna zgodovina v okviru avstro-ogrskega imperija). Na to je med utemeljevanje svoje odločitve za sodelovanje s slovenskim partnerjem še prav posebej opozoril tudi Igor Prinčič: »Kot producent s sedežem v Gorici, v obmejni Furlaniji, z italijanskim produkcijskim sistemom skorajda nimam stikov, saj ta živi predvsem na relaciji med Rimom (filmska produkcija) in Milanom (reklamni film). Zato sem se usmeril k slovenski, hrvaški, madžarski in avstrijski kinematografiji. Ljubljana je oddaljena le nekaj malega več kot 100 km, Zagreb malo več kot 200, Rim pa skoraj 700. Prav tako se velja spomniti na to, da imajo te dežele skupno preteklost in da so nekoč tvorile enoten kulturni prostor.«
Zdi se, da Zoranu prav dejstvo, da njegova koprodukcijska zasnova temelji na teh tesnih povezavah in bližini (geografski, kulturni, zgodovinski), prinaša nove možnosti sodelovanja in ustvarjanja, možnosti, ki so jih sodelujoči seveda dodobra izkoristili. Na primer že pri samem izboru teme. Realnosti vsakdanjega življenja ob italijansko-slovenski meji namreč kljub dejstvu, da je v bližnji preteklosti prestala nekatere dramatične spremembe, na filmskem platnu že dolgo ni bilo videti, pa tudi sicer ni bila prav pogost izbor. Ta tesnejša, bolj organska povezanost prežema celotno produkcijo in zdi se, da je bila v nekem trenutku ali izhodišče ali temelj prav pri vsakem vidiku projekta. Ne nazadnje se odraža tudi v avtorjevem iskanju stičnih točk: tistega, kar je skupno (tako v razmerju med sodelujočimi partnerji kot v razmerju do gledalca), ni iskal v domeni virtualnega, temveč se je preprosto ustavil ob tistem, kar se na mikroravni lokalnega dotakne univerzalnega.
Koprodukcija tudi v vsebini
Vse to mu je ponudila zgodba o Paolu Bresanu, neotesanem, zanemarjenem, neodgovornem, egoističnem in z alkoholom prepojenem družbenem odpadniku in njegovem soočenju z drugačnostjo: predvsem s tisto, ki je domovala onkraj, na drugi strani meje in se je utelešala v nečaku Zoranu, ne nazadnje pa tudi z lastno drugačnostjo, ujeto v pogledu, ki so ga vanj usmerjali drugi. Spregovori nam torej o izkušnji srečanja z drugačnostjo, katere univerzalnost je nesporna. Še pomembneje pa se zdi to, da preko sicer malce naivne prilike – o tem, kako lahko odprtost do drugačnosti in pripravljenost sprejeti jo v še tako zakrknjenem ljudomrznežu zaneti iskrico nečesa toplega in človeškega – kritično obračuna z nekaterimi družbenimi predsodki in stereotipi, ki še danes obremenjujejo čezmejne odnose. Prepričan sem namreč, da se velika večina ljudi tako z italijanske kot slovenske strani še vedno sploh ne zaveda, kako zelo obremenjeni (s predsodki, zgodovinskimi popačenji ali celo lažmi, negativnostjo ipd.) so ti odnosi, kako je zaradi tega realnost vsakdanjega življenja ob meji prepojena z nezaupanjem in prikrito nestrpnostjo, kar že v izhodišču močno zmanjša možnost uspeha pri (vse preredkih) poskusih čezmejnega sodelovanja in kar je ne nazadnje poglavitni razlog, da izjemni potencial te regije (ekonomski, duhovni, družbeni ...) nikakor ne zmore zares zaživeti. Zato je ta svojski koprodukcijski projekt kljub dejstvu, da v njem ne vidim potenciala, ki bi mu omogočil, da dejavno poseže v te odnose ali vsaj spodbudi proces njihove prenove, po moji presoji še vedno eno najpomembnejših filmskih del zadnjega desetletja ali morda celo več. Že s tem, ko to specifično (za lokalno okolje, iz katerega izhaja in v katerega umesti svojo zgodbo), a vendarle tudi univerzalno problematiko ponese pred (z njo pretežno ne seznanjeno) večino na obeh straneh meje in jo pozove k njeni kritični obravnavi, naredi veliko, resnično pomembno dejanje. Še posebno, če upoštevamo dejstvo, da je pri tem zaskrbljujoče osamljen.
Že v tem pogledu je Zoran delo, katerega pomen v odnosu do slovenske kinematografije in tudi do celotne slovenske družbe občutno presega običajne okvire, glede na višino vložka slovenske strani pa je že prav nesramno nesorazmeren. Vseeno pa je skoraj nujno opozoriti še na en vidik, ki znova potrdi prepričanje, da tudi manjšinske koprodukcije slovenski kinematografiji lahko prinesejo veliko. To se je v preteklosti izkazalo že ničkolikokrat, najsi je domača kinematografija z vložkom v tovrstne koprodukcijske projekte preprosto le zadostila zahtevi po recipročnosti, ki jo pri dodeljevanju sredstev za produkcijo zahtevajo nekateri evropski skladi, ali pa so ji ti z uspešnimi festivalskimi nastopi in osvojenimi nagradami večali ugled v mednarodnem prostoru. Zoran k temu doda še nekaj drugega. Videti je namreč, da je bila ena izmed posledic izvirne, premišljene produkcijske zasnove projekta – namreč tega, da je bilo koprodukcijsko sodelovanje že v samem izhodišču utemeljeno predvsem na vsebinskih kriterijih – konec koncev tudi ta, da je vsaj z distance videti, kot da imata glavna partnerja v projektu (Transmedia na italijanski, Staragara pa na slovenski strani) bolj ali manj enakopraven status, pa čeprav je zadnji formalno, glede na višino vložka, le manjšinski producent.
To, da kot nosilka produkcije na italijanski strani pravzaprav nastopa furlanska in ne italijanska kinematografija (s tem bi slovenska kinematografija končno naletela na kolegico, ki je glede na infrastrukturno razvitost, podhranjenost javnega financiranja ter morda tudi glede kadrov še na slabšem kot mi), privede do vprašanja kadrovske zasedbe, ta pa do občutne okrepitve statusa slovenskega partnerja, zato so pozitivni učinki za slovensko kinematografijo še bolj izraziti. Že ob bežnem preletu avtorske, igralske in tehnične ekipe filma bi jih bilo nadvse težko spregledati, saj je slovenska kinematografija v manjšinsko koprodukcijo le redko, če sploh kdaj, vstopila s tako močno zasedbo. V eni izmed dveh glavnih moških vlog naslovnega lika Zorana je nastopil mladi, izjemno nadarjeni Rok Prašnikar, stransko, a pomembno in zelo vidno vlogo je odigrala Marjuta Slamič, poleg njiju pa velja omeniti vsaj še Petra Musevskega in Jana Cvitkoviča. Izjemen avtorski pečat je z oblikovanjem zahtevne scenografije (ki ob prav tako izjemnem, dovršenem in navdahnjenem prispevku katalonskega direktorja fotografije Ferrana Paredesa Rubia čudovito poustvari značilni mikrokozmos furlanskih bettol), v kateri prevladujejo interjerji, prispeval Vasja Kokelj, ki je v Portorožu tudi prejel vesno.
Brez dvoma bi lahko v Zoranu odkrili tudi nekaj tistega, kar zmoti in kar bi običajno kritično ošvrknili. Na primer to, da se je avtor v želji po komičnemu učinku morda prepogosto zatekel k pretiranemu karikiranju (kar Oleotto sicer zanika). Pa da se je zaradi nedodelanosti nekaterih prizorov nekajkrat zazdelo, kot da se zgodba ne more odločiti, v katero smer bi krenila. Morda še to, da nikakor nisem mogel ugotoviti in še zdaj ne razumem, zakaj nas Oleotto v film vpelje s sicer blagozvočno, a v ničemer posebno uglasbeno inačico molitvice Oče naš.
Toda lepota, drznost in pomen tega dela, ki gledalca med drugim izzove tudi z eno najbolj brezkompromisnih in skrajnih karakterizacij glavnega lika, leži predvsem v njegovem iskrivem pristopu h konceptu koprodukcije, ki privede do resnično svojske reinterpretacije tovrstnega sodelovanja ter mu hkrati odpira vrata v eno izmed možnih prihodnosti.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014