Dekor in Zsolnay
Pripovedi »fine keramike«
Med zgodbama obeh tovarn je precej razlik – vsaka je (bila) vpeta v svoje specifično okolje, prostor, čas –, je pa med njima tudi nekaj podobnosti. Razstava v Narodnem muzeju nas seznanja z delovanjem in dosežki tovarne Dekor iz ljubljanske Šiške, ki je bila ustanovljena na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, na začetku »zlate dobe slovenskega meščanstva«. Kot pokaže že bežen ogled razstave, je bila za proizvodni program tovarnice značilna razpetost med tradicionalno oblikovanje in dekoriranje, zakoreninjeno v slovenski in širše slovanski ljudski ustvarjalnosti, in v tistem času aktualno snovanje v takrat najsodobnejšem svetovnem oblikovalskem slogu art deco. Za tovrstno razcepljenost, iz katere se je sicer kdaj pa kdaj porodila tudi kakšna simpatična sinteza (na primer modernistično poslikana majolika), so bile očitno zaslužne razlikujoče se osebnosti ustanoviteljev, poznejših družbenikov Dekorja, ter avtorjev, ki so v njem ustvarjali. Za »narodno« usmerjenost je bil gotovo zaslužen ustanovitelj Jože Karlovšek, ljubiteljski zgodovinar in raziskovalec ljudske dediščine, sodobno so bili verjetno usmerjeni arhitekti, opazno zastopani med deležniki podjetja, dejansko podobo izdelkom pa so seveda dajali ustvarjalci, med katerimi naletimo na nekatera znana imena takratne likovne umetnosti (Tine Kos, France Gorše, Tone Kralj, Zdenko Kalin, Karel Putrih, Hinko Smrekar ...), pa tudi na nekaj manj znanih, a bolj specializiranih, med katerimi se zdi, da izstopa danes tako rekoč neznana Dana Pajnič. Ta je proizvodnemu programu Dekorja pridala svojsko, prepoznavno osebno noto, ki pride še posebej do izraza pri figurinah, iz katerih sevajo sproščenost, prisrčnost, spontanost, zaradi katerih so se te gotovo priljubile marsikateremu kupcu Dekorjevih izdelkov.
Četudi je bila tovarnica v začetku tridesetih šele ustanovljena, se zdi, da je že kmalu po začetku delovanja tudi dosegla svoj ustvarjalni vrh. Njeni ustanovitelji so očitno dovolj dobro poskrbeli za vse potrebno, pritegnili kompetentne strokovnjake za tehnologijo in oblikovanje, ob tem pa so se naslonili tudi na takrat že solidno razvito domače izobraževanje, oddelek za keramiko ljubljanske Tehniške srednje šole, od koder so v tovarnico prihajali zagnani mladi kadri. Kot kaže, so bili sodelavci Dekorja vešči tudi tržnih prijemov, tako da sta bila njihovo podjetje in njegov proizvodni program v zavesti javnosti solidno navzoča. Uporabni in dekorativni izdelki tovarnice so se lepo prilegali tako modnim, modernistično zasnovanim in opremljenim stanovanjem kot tradicionalnejšim bivalnim prostorom in »kmečkim« ter »lovskim« sobam v modernističnih meščanskih vilah (te »kmečke« in »lovske« sobe v modernističnih vilah so sicer poseben fenomen, ki zgovorno priča o takratnem zgodovinskem, narodovem času, a tudi o stopnji urbaniziranosti našega takratnega meščanstva), zato kupcev sprva verjetno ni manjkalo. Tovarni je bil odprt tudi širši trg takratne skupne države, nekaj malega pa naj bi prodajali tudi v tujino, kjer so uspešno opozorili nase na nekaj sejmih. Dekorjeve izdelke je ob svojem obisku Ljubljane kupila tudi jugoslovanska kraljica Marija, in kdo ve, kako bi se zgodba odvijala naprej, če ne bi udarila velika svetovna gospodarska kriza, v marsičem podobna današnji. Ta je zdesetkala število kupcev, premešala vrste lastnikov in verjetno povzročila tudi nekaj konservativne zadržanosti pri naboru izdelkov.
Tovarnica iz Šiške je v tridesetih letih gotovo pomembno prispevala k dokaj enakopravnemu sobivanju »umetne keramike« z ostalimi likovnimi zvrstmi, omogočanju širše dostopnosti umetnosti, oblikovanju domov v duhu moderne kulture in obnavljanju slovenske umetnostne obrti. Evropska primerljivost njenih najboljših dosežkov je hkrati dokaz, da smo zmogli takrat in da še vedno zmoremo, kadar se stvari lotimo na pravi način, kadar se konstruktivno združijo ustvarjalni potenciali. Hkrati pa je Dekorjeva zgodba, ki se je nadaljevala še nekaj desetletij, tudi dovolj značilna za različne plati tukajšnje stvarnosti v minulem stoletju.
Česar ni odnesla gospodarska kriza, je odnesla druga svetovna vojna, ki jo je večina sodelavcev tovarne preživela v ljubljanskih zaporih in nemških taboriščih. Po vojni je bil Dekor nacionaliziran, nato preoblikovan v invalidsko podjetje, v njem so uveljavili nov, množičen način proizvodnje, povsem drugačen od nekdanjega, v katerem se je našel prostor tudi za unikatne izdelke. Poslej je prevladovalo reproduciranje nekdanjih in preprodajanje uvoženih izdelkov, potem je prišla denacionalizacija, ki se ji je takratni lastnik izognil tako, da je tovarno tik pred zdajci prodal, novi lastnik pa jo je jadrno podrl – in tako se je Dekorjeva zgodba na za naše kraje značilen način končala. Pred slabima dvema desetletjema je tako rekoč izginil v nič, izgubil se je tudi njegov arhiv, zato je še toliko bolj hvalevredno, da razstava oživlja spomin nanj.
Na njej je sicer opazna neizenačena kvaliteta eksponatov, lepo je mogoče razločiti med plodnejšimi in manj odličnimi obdobji v razvoju tovarne, videti pa je tudi počasno, a zanesljivo drsenje njenega programa na rob, včasih tudi že čez rob dobrega okusa. Očitno je v neki fazi napor formiranja ljudskega okusa postal pretežak in umaknil se je prilagajanju temu, kar praviloma ne prinese spodobnih rezultatov. Vseeno ostaja nekaj izvrstnih izdelkov iz zgodnjega obdobja tovarne, ki predstavljajo pomemben del tukajšnje vizualne identitete tistega časa in utegnejo sprožiti tudi kakšno zbirateljsko strast (kot kaže je vsaj ena od njih pomembno prispevala k nastanku razstave).
Omeniti velja lep katalog, pomanjkljivost razstave pa je odsotnost datiranja in navajanja avtorstva ob razstavljenih izdelkih, četudi lahko iz kataloga izvemo, da so ti podatki v mnogih primerih znani.
V marsičem drugačno zgodbo pripoveduje lendavska razstava izdelkov slovite madžarske tovarne keramike Zsolnay, ene najbolj priznanih v evropskem in svetovnem merilu. Ustanovljena je bila sredi 19. stoletja in bolj kot z našim Dekorjem bi jo bilo smiselno primerjati s tukajšnjo znano tovarno keramike iz Liboj. Tudi v Zsolnayu so se sprva naslonili na ljudsko izročilo, a hkrati vsrkali tudi vplive z različnih svetovnih meridianov, različnih uspešnih keramičnih tradicij. S pomočjo tehnoloških inovacij in redne udeležbe na velikih svetovnih razstavah se jim je uspelo uveljaviti in utrjevati svojo prisotnost na domačem (avstro-ogrskem) in tujih trgih, v časih kriz pa jim je pomagalo preživeti dejstvo, da so razširili svoj program tudi na arhitekturno in industrijsko keramiko.
Tudi madžarsko tovarno je doletela nacionalizacija, za nekaj časa so celo ustavili proizvodnjo »časom neprimerne« okrasne keramike, a so jo potem znova oživili, zaposlili mlade ustvarjalce (ti so, kot priča tudi zgodba Dekorja, očitno pomemben element uspeha tovrstnih tovarn), nekako prebrodili vse krize, ob tem pa negovali sloves slovečega imena. Preživeli so tudi denacionalizacijo in danes je tovarna v lasti mesta Pécs, kjer je bil nekoč ustanovljen njen prvi obrat.
Razstava nam pokaže izdelke vrhunske keramike od sredine 19. do tridesetih let 20. stoletja. Zdi se, da kvalitetni vrh predstavljajo dosežki (na primer vaze in žardinjere) s preloma teh stoletij (secesija), duh tridesetih let (s tem obdobjem se razstava konča) pa v programu tovarne očitno ni naletel na tako odprt sprejem kot v našem Dekorju.
Razstave žal ne spremlja katalog, kar je v naših razstaviščih vse pogostejši pojav.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012