Prvi liberalno, drugi iskreno in pogumno
V zadnjih mesecih se je na turneje podalo nekaj celovečernih predstav, med drugim sta moči združila Klemen Bručan in Klemen Mauhler pod naslovom Klemen na kvadrat, najbolj pogumen pa je bil vsekakor Tin Vodopivec, ki je dva večera zapored sam nastopil v Cankarjevem domu. Toda z Valičem in Avdićem se po priljubljenosti ta hip ne more kosati nihče.
Prvi je nastopil Vid Valič z nekaj manj kot uro programa. Njegov repertoar je kompilacija šal, ki smo jih videli ob različnih priložnostih, bodisi na Panču, bodisi v duetu s Hrvatom Ivanom Šarićem, bodisi med televizijskim povezovanjem Talentov. Od stendaperjev ni mogoče pričakovati novega gradiva vsako leto, to se nalaga počasi, četudi Valič med nastopom pojasni, da najde nove gege sleherni dan in vsepovsod in da humor leži tako rekoč na cesti.
Trdo jedro njegovega nastopa predstavljajo plebojske peripetije, poglavja iz spolne vzgoje, liberalnost v partnerskih odnosih in ne najbolj posrečeno iskanje razlogov za monogamijo, medtem ko je njegova osrednja odlika lahkotnost ter za komika tako pomembna prepričanost v lastno zabavnost. Vsej koketnosti navkljub (ali ravno zaradi nje) pa se mu zgodi, da zavije tudi v tematike zunaj njegove lastne osebne izkušnje, kjer pride na površje kar nekaj pretvarjanja (na primer v duhovičenju o tem, kako je imeti otroke). S svojim tematskim izborom spominja na mladega Jonasa Žnidaršiča, ko je najstnikom delil ljubezenske nasvete v oddaji Videošpon, in Valiču v tem trenutno pri nas ni para.
V zadnjem letu je skozi glavna vrata slovenskega stendapa vstopila tudi politika; tako se Valičevi politični štosi vrtijo predvsem okrog nacionalnih posebnosti Slovencev, Hrvatov ali Bosancev, pri tem pa si rad »sposodi« prijatelje, s katerimi nastopa. Pojem narodnosti pri njem postane predmet cehovske samoironije, hkrati pa dvorezna kategorija, ki jo je treba nenehno presegati z norčevanjem, toda ob hkratnem zavedanju, da razlike, četudi umetne, ostajajo. Precizno in zaokroženo mu uspe prikazati še jezikovno in miselno raznolikost prebivalcev različnih slovenskih pokrajin.
Biti brez mask ali pa na odru odpreti srce je ključna razlika med Valičevim in Avdićevim performansom. Slednji je skozi nastop posredoval zgodbo o tem, kako je kot deček leta 1992 prišel živet k očetu v Slovenijo, o tem, kako se je šolal, izučil in vrsto let opravljal poklic policista v Cerknici ter se na koncu znašel na radiu in v svetu stendapa. Avdićeva komedija je doslej sprožila kar nekaj političnih škandalčkov, recimo takrat, ko je z oponašanjem Janeza Janše po telefonu uspel priklicati nekdanjo hrvaško premierko Jadranko Kosor, ali pa nedavno, ko je zmontiral in sinhroniziral odlomek iz risanega filma Levji kralj, v katerem sta nastopila Zoran Janković in sinček Jurček, ter v predvolilnih dneh v tej epizodi o (ne)zazidljivih parcelah dosegel okrog dvesto tisoč ogledov na YouTubu.
Avdić ima svoj radijski jutranji šov, za katerega je lani dobil viktorja za radijsko osebnost, toda znanec vam bo hitro navrgel, da mu na prvi pogled ne deluje simpatično. To mnenje lahko delite samo dokler ne vidite njegovega več kot uro trajajočega nastopa, ki se konča z dodatkom, ob katerem je na stolih dovoljeno ostati samo »najbolj pokvarjenim«. Kompliment seinfeldovskega humorja (preprostost + iskrenost + provokativnost) je med slovenskimi komiki sicer dobil Tin Vodopivec, tokrat pa ga je treba podeliti tudi Avdiću, ki življenjsko zgodbo strese iz rokava na tehten način, s kontrasti, ki razorožijo kogarkoli.
Poudariti pa je treba tudi to, da je Avdić morda najbolj pogumen komik ta hip. Njegovo obračunavanje z Janšo, Jankovićem, politiki, estradniki in celo protagonisti kriminalne združbe Balkanski bojevnik gre do točke, ko mora celo izjaviti: »Vi se smejite, mene pa bodo enkrat ubili.« Ali pa: »Svarim vas! Če boste ostali v dvorani, se boste od zdaj naprej vsakič, ko boste na televiziji videli Janeza Janšo, spomnili name.«
Prav Avdićev odlično zaokroženi nastop je za sabo pustil občutek, da se najboljša stendap komedija lahko zgodi samo v intimi dvorane in da radijski ali televizijski prenos ali pa kratki odlomki tu in tam še zdaleč niso adekvatni.
Edino, kar sem pogrešal na dogodku, pa tudi na različnih stendap nastopih v zadnjih dveh letih, je nekaj več vsebin iz življenja aktivne večine, nekaj več starševskega in delavskega humorja torej. Glede na to, da so najbolj vidni stendaperji stari okrog trideset let (generacijski val), se tega morda lahko nadejamo takrat, ko bo odraščala in se osamosvojila tudi njihova primarna publika. S tem pa bodo prišle na račun tudi generacije, ki se s stendapom zaenkrat še ne istovetijo.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012