Retrospektiva – Film ceste: avtokino
Radio do konca in gas!
Njegovim začetkom lahko sledimo daleč nazaj v zgodovino filma in ni videti, da bi njegova priljubljenost z leti kaj zelo upadala. Nič čudnega – nenazadnje je film v svojem najglobljem bistvu gibanje in redko kaj mu da večji pospešek kot bela črta, ki na sivem asfaltu izginja med gubami pregretih gum.
Lahko bi celo rekli, da gre za najbolj zahodnjaški pripovedni način nasploh; film ceste je, slečen do temeljev, pravzaprav le sodobna, visokooktanska verzija narativne strukture, ki se je v evropsko kolektivno izkušnjo zapisala v trenutku, ko si je Odisej nadel popotniške opanke in se dve desetletji klatil po svetu v iskanju rodne Itake. Čeprav tiči globoko v tradiciji celotne zahodne kulture, pa je film ceste v prvi vrsti vendarle najbolj značilno ameriški žanr. Ne le zato, ker je nasledil vestern, potem ko so skozi prerije stekli kilometri in kilometri asfalta in ko so avtomobili dokončno izrinili konje s seznama najbolj frajerskih prevoznih sredstev, sodobni kavboji pa so namesto kosmatih zajahali jeklene konjičke in odrohneli novim dogodivščinam naproti, ampak predvsem zato, ker utelešajo bistvo ameriškega sna: vsa ta odhajanja in iskanja, ves ta veter v laseh in širna prostranstva niso nič drugega kot čustveno nabite podobe svobode, neskončnih možnosti in neštetih priložnosti za vedno nov začetek in boljše življenje nekje na drugi strani horizonta.
Toda če so filmi ceste na začetku prevzeli vajeti iz rok vesternov in z drugimi sredstvi nadaljevali pot po dobro uhojeni stezi, so nekaj desetletij pozneje začeli uporniško kazati zobe. Na začetku so Ameriki pomagali graditi nacionalno identiteto, v poznejših, lahko bi rekli najstniških letih, ko je film ceste preraščal v zrel žanr, pa so postajali vse manj naivni in vse bolj uporniški – bolj dovzetni za družbeno klimo in občutljivi za slike, ki v nacionalnem mitu niso imele kaj iskati. Z največ pompa in generacijskega angsta je ameriški sen onesnažil danes najbrž najbolj ikonični film ceste vseh časov, Goli v sedlu (Easy Rider, 1969) Dennisa Hopperja, z drogami in rokenrolom opogumljena hipijada na dveh kolesih, ki je pokazala drugačno Ameriko, Ameriko nasprotujočih si ideologij in življenjskih stilov. Krize identitete zdaj niso imeli več le junaki, ki so se morali podati na pot, da bi nekje na drugem robu celine spet našli sebe (ali pa se dokončno izgubili), ampak tudi kultura, v kateri so zrasli.
Goli v sedlu je filmu ceste vzel nedolžnost. Nič presenetljivega, bilo je le vprašanje časa. Film ceste je pač mačo žanr. Malo zato, ker se ob zloščeni pločevini in vonju po bencinu oči tradicionalno bolj svetijo moškim kot ženskam, in še bolj zato, ker se notranji nemir in želja po neomejeni svobodi bolj pripisujeta moški kot ženski duši. Protagonisti so tako skoraj vedno moški – tisti dovolj pogumni, da so si upali vzeti pot pod noge in zase poiskati novo identiteto, ali pa dovolj strahopetni, da niso upali ostati doma in se soočiti s tistim, kar jih je grizlo. Posebneži, samotarji, fantje, ki se nočejo ustaliti, večni osvajalci in raziskovalci, ki si ne morejo kaj, da ne bi pogledali, kaj tiči za naslednjim ovinkom. Na pot so se, vsaj v tistih najbolj uporniških letih, najraje odpravljali sami ali pa v družbi moških sopotnikov. Ženske so vedno prinašale le težave. Včasih so se znašle nekje na zadnjem sedežu, kot priložnostne sopotnice, ampak potem so se fantje zaradi njih ponavadi skregali, kot se to denimo zgodi v Peščenem gradu (1962) Boštjana Hladnika, edinem zastopniku slovenskih barv v tokratni retrospektivi. Seveda obstajajo tudi izjeme, z legendarnima Thelmo in Louise (Thelma & Louise, Ridley Scott, 1991) na čelu. Toda dekleti, tipični predstavnici ameriških zatiranih žensk osemdesetih let, ki sta se odločili udariti nazaj in sta prav zato bliskovito prerasli v feministični kult, sta svojo girl-power transgresijo končali na dnu prepada, in tudi tokratni festivalski pregled žanra se ju žal ni odločil obuditi v življenje.
Sedemdeseta leta so bila po uspehu Golih v sedlu še posebno radodarna s cestnimi popotniki, za volani filmov, kot so Peklenski asfalt (Two-Lane Blacktop, Monte Hellman, 1971), Surova balada (Badlands, Terrence Malick, 1973) in Tatovi (Thieves Like Us, Robert Altman, 1974), pa so sedeli še hujši neprilagojenci, antijunaki, ki so odhajali na pot, ne da bi čisto dobro vedeli, kam so namenjeni. Obenem je žanr doživel razcvet tudi na drugi strani luže, kjer je vanj najbrž najbolj navdušeno zagrizel Wim Wenders, velik ljubitelj ameriške nacionalne ikonografije in popkulturnih fenomenov. Wenders si je mesto med velikani novega nemškega filma izboril prav s pomočjo filmov ceste, ki tvorijo zajeten del njegovega avtorskega opusa. Najbolj »čist« primerek žanra na Wendersov način, film V teku časa (Im Lauf der Zeit, 1976), bo zavrtel tudi tokratni Liffe.
Kljub svoji zasidranosti v izkušnji zahodnega človeka je film ceste tako elastičen žanr, da ga je mogoče pregnesti na mnogo načinov, ga spojiti v različne žanrske hibride in ga približati senzibiliteti različnih okolij. Svoj odmev je našel tudi v kinematografijah drugih kontinentov, a retrospektiva tokrat ostaja zgolj pri evropsko-ameriški »klasiki«. Tisti, ki bi radi film ceste videli v njegovi najbolj radikalni, eksperimentalni različici, boste svojo radovednost lahko potešili v avantgardnemu (kratkemu) filmu posvečeni sekciji Kino-integral, v okviru Predpremier pa si bo mogoče ogledati tudi Na cesti (On the Road, 2012) Walterja Sallesa, ekranizacijo legendarnega bitniškega romana Jacka Kerouaca.
Prihodnost žanra zna biti še zelo zanimiva: potem ko je 21. stoletje preklopilo na digitalno tehnologijo, ki je cenejša in okretnejša od klasičnih snemalnih naprav, se utegne žanr v bodočnosti na novo premisliti. Kar je dobro: film ceste je bil vedno točka upora, izziv, iztegnjeni sredinec hromeči konformnosti, in morda ga danes potrebujemo bolj kot kdajkoli prej.
*******
Izbor
Zgodilo se je neke noči (It Happened One Night), r. Frank Capra, ZDA, 1934, 105 min.
Goli v sedlu (Easy Rider), r. Dennis Hopper, ZDA, 1969, 94 min.
V teku časa (Im Lauf der Zeit), r. Wim Wenders, Nemčija, 1975, 175 min.
Ježa (Jízda), r. Jan Svěrák, Češka, 1994, 90 min.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012