Republika, ki se ne pusti oblikovati
Naš prostor ni brez zunanjih znakov državne identitete, jih je pa večina povezanih še s prejšnjimi državami, v katere je sodilo naše ozemlje. Tako rajnka Avstrija kot obe Jugoslaviji oziroma njuni upravljalci so se zavedali, da vsaka država potrebuje vizualno prepoznavnost, pravo lekcijo o tem pa smo dobili na naših zahodnih ozemljih, ki so jih ekspanzivni sosedje z značilno arhitekturo in urbanizmom opazno poitalijanili. A lekcije kot kaže nismo dojeli. Takrat ko se je dogajala, očitno še nismo bili »državotvorni«, pozneje pa se s tem tudi nismo trapili. Res da so danes časi drugačni, arhitekturni slogi mednarodni, da se danes države in mesta legitimirajo predvsem z izvirnostjo, odličnostjo, velikopoteznostjo …, a to pravzaprav ne spremeni veliko.
In zdaj imamo svojo državo in ob njeni okrogli obletnici se sprašujemo, kakšna je ta na pogled, s kakšno vizualno identiteto se lahko pohvali. Odgovor je žal nedvoumen: s kilavo.
Razstava v novem državnem muzeju si zastavlja dovolj hvalevredno nalogo, »preveriti učinkovitost arhitekturnih in oblikovalskih odgovorov na nove razmere v samostojni državi ter jim dodati nekatere ključne fotografske odzive tega časa«, saj na področje dela muzeja pač sodi tudi fotografija, ki bi si sicer gotovo zaslužila samostojno domovanje. Razstava ob obletnici naj bi izpostavila posamezne primere dobre prakse, projekte, ki so prinesli spremembe, ponudili izhodišča za prihodnost, opozarjala naj bi tudi na stanje, ozaveščala v smeri njegovega izboljšanja …
Ni kaj, konstruktivni prispevek muzeja, koncept in izvedba, ki se zdita na mestu. A resnični problemi se skrivajo zunaj, onstran zidov fužinskega gradu. Vidi jih lahko vsak, ki se po tej državi premika z odprtimi očmi, nekateri pa so izpostavljeni tudi na razstavi in v besedilih v katalogu. Ta so večinoma intonirana kritično, saj, glede na stanje, drugačna tudi ne morejo biti.
Ob ustanovitvi naše republike (se še kdo spomni, kaj etimološko pomeni ta beseda?) je prišlo tudi do zamenjave političnega sistema in vsestranskega družbenega preobrata, kar se je zgodilo zelo na hitro in brez prave priprave. Večina starega je bila na hitro odpravljenega, novega pa ni bilo oziroma se je porajalo le počasi in mukoma. Stihijsko se je na primer opravilo z urbanističnimi pravili in ena od posledic je, da danes živimo v deželi predimenzioniranih »vila blokov«, kričavo obarvanih individualnih hiš in stanovanjskih sosesk, ki so neustrezno umeščene v prostor. »Zasebna pobuda«, za katero so se skrivali predvsem apetiti po hitrem bogatenju investitorjev, se je tako rekoč neovirano igrala v peskovniku naše nedoletne države in nas osrečevala z vedno novimi podvigi. Službe, ki naj bi tovrstno početje krotile, tega niso počele, podjetneži so bili pač hitrejši, odločnejši, spretnejši.
Seveda je bilo v tem času zgrajenih tudi nekaj kvalitetnih stanovanjskih in javnih objektov, a ti se v poplavi povprečnih in podpovprečnih kar izgubijo ali pa so, kot lepo pokaže razstava, neustrezno umeščeni v urbanistično degradiran prostor. Kot primer kvalitetne stanovanjske gradnje velja na primer izpostaviti projekte biroja Bevk Perović, ki kljub socialni namembnosti uveljavljajo veliko višjo raven bivalne kvalitete od večine tukajšnjih »nadstandardnih gradenj«, ob tem pa v soseske umeščajo tudi skupne zunanje površine. To naj bi bilo sicer samoumevno, a pri nas žal ni, četudi je nekoč, v »slabih starih časih«, že bilo.
Posebno vprašanje so večji projekti, ki bi mlado državo opazneje zaznamovali. Spomnimo se samo Nuka II, umetniških akademij, novega Kolizeja, kopališča Ilirija, Potniškega centra Ljubljana … Vsi se vlečejo že sramotno dolgo, so povod za neskončne in jalove polemike in frustracije tistih, ki si želijo kvalitetnejše prihodnosti. K sreči se je v zadnjem obdobju opazno premaknilo pri nekaterih javnih projektih v Ljubljani, ki pomembno vplivajo na tamkajšnjo (mikro)kvaliteto življenja, a so na razstavi pičlo predstavljeni, drugače pa stanje vzbuja precej grenke občutke.
Naša država je na svet čofnila približno sočasno s kar nekaj vrstnicami in danes lahko opazimo, da so skoraj vse, od baltiških držav do Hrvaške, svoje republike gradile precej odločneje in uspešneje od naše in imajo marsikaj pokazati. To je lepo videti na področju gradnje novih muzejev sodobne umetnosti, kjer smo povsem na repu in edina »sreča« je, da smo podedovali nekaj trdnih vojašnic, ki so postale temelj naših zasilnih rešitev.
Pokazati imamo torej bore malo (zgradba Gospodarske zbornice Slovenije, stoženska dvorana, mariborski stadion …), saj smo večino energije in sredstev vložili v neskončno zgodbo našega avtocestnega križa in v instantna nakupovalna središča oziroma »potrošnikom prijaznejša okolja«, kot se je po novodobno zapisalo v katalogu razstave.
Na področju (post)industrijskega oblikovanja stanje ni veliko boljše. Ukinjeni so bili nekoč relativno uspešni oblikovalski oddelki močnejših podjetij, nadomestila pa jih je »zasebna pobuda«, oblikovalci kot samostojni podjetniki, a le delno. Zavest o pomenu oblikovanja je nerazumljivo upadla, redka še kolikor toliko trdna podjetja pa so k sodelovanju namesto domačih povabila znane tuje oblikovalce. Primeri dobrih praks so maloštevilni in razpršeni.
Tudi na tem področju sistematične podpore države ni, načrti o oblikovalskih središčih so se izjalovili, pobudniki obupali, ukinjen je bil informacijsko-dokumentacijski center za oblikovanje pri gospodarski zbornici … Še vedno k sreči obstaja bienale industrijskega oblikovanja, nekoliko pa nas k večjemu upoštevanju tega področja sili tudi Evropska unija, ki nas včasih celo uspe v kaj malega prisiliti.
Na širšem področju vizualnih komunikacij so se pričakovanja prav tako sprevrgla v nerazveseljivo tranzicijsko realnost. Izvirni greh je bil najbrž storjen že ob spočetju države, ko so se njeni porodničarji z vprašanjem zastave in grba ukvarjali v zadnjem trenutku in pod točko razno, po tistem pa so se vrstili slabo izvedeni natečaji s slabimi rezultati. Izjema je na primer celostna podoba ministrstva za kulturo (Tomato Košir), v lepem spominu pa nam je ostal predvsem videz naše valute (Miljenko Licul), po mnenju mnogih povsem konkurenčen videzu evrov, ki so jo nasledili.
Na splošno se zdi, da smo na tem področju prevladujoče obsojeni na uniformiranost oglaševalskih pristopov ter nekritično ponavljanje zahodnih vzorov, z napakami vred. Dobri primeri (naslovnice Mladine, celostna podoba Kinoteke …) so bolj ali manj izgubljeni v poplavi cenene potrošniške estetike in okornosti amaterskih zmagovalcev dvomljivih javnih natečajev.
Tudi fotografija se novim razmeram ni mogla prilagoditi brez posledic, ob »blagodatih reklamarstva« pa jo je še najbolj zaznamoval tehnološki razvoj. Zdi se, da se je predvsem avtorska fotografija dokaj nemoteno razvijala, kar je pripeljalo do nekaj kvalitetnih opusov in posameznih serij. Vzpostavila se je tudi osnovna infrastruktura (šole, galerije …), a prejkone tudi tukaj igra zelo pomembno vlogo zasebna pobuda, s katero marsikaj stoji in pade.
Fotografija se z dejstvom državnosti posebej veliko ni ukvarjala, prevladujejo individualne tematske preokupacije in poetike, kljub temu pa je njen prispevek na razstavi videti dovolj konstruktiven. Giblje se med neposredno kritičnostjo serij, kot so Gregoričeve Periferije, in subtilnimi krajinami z določujočo esenco slovenske bitnosti (Bojan Salaj). Je pa fotografija seveda vpeta tudi v mednarodne silnice in dogajanje, kar načelno velja tudi za mlajše generacije arhitektov. Pojav je za današnji čas samoumeven, se pa zdi, da je ta vpetost dokaj enosmerna. Ob mnogih projektih naših mlajših arhitektov namreč lahko ugotovimo, da so kaj podobnega nekaj let prej realizirali že v tujini.
Kaj spodbudnega je torej mogoče zapisati za konec? Komaj kaj. Simpatično postavljena razstava v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je kot rečeno konstruktivna in dobronamerna, realnost, ki jo ta naslavlja, pa se zdi trmasto zavožena. Naša republika arhitektom in oblikovalcem ni dopustila prav veliko možnosti, da bi jo spodobno oblikovali, ampak je raje ona oblikovala njih in pogoje njihovega dela, praviloma pa dopuščala kaotične razmere, v katerih se je znašel vsak po svoje, zmagovalcev pa je bilo malo. Svojo republiko smo očitno tudi na tem področju dojemali kot nekaj, s čimer ne vemo čisto dobro, kaj početi.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011