Skriti obraz latinoljubimca
Turturro je namreč eden tistih ne prav številnih ameriških igralcev, ki so z lastnimi filmskimi projekti dokazali, da zanje selitev za kamero ni le stvar prestiža, temveč prej ustvarjalne nuje. Kar dokazuje že s tem, da se kljub intenzivni igralski karieri redno vrača k režiji. In kar je ne nazadnje dokazal že po canski premieri svojega prvenca Mac – družinske drame, umeščene v značilno delavsko okolje ameriških urbanih središč –, ki mu je prinesel prestižno zlato kamero, nagrado za najboljši prvenec, saj je ohranil trezno glavo in ni pozabil na to, da mora ideja v tebi najprej dozoreti, da jo moraš dobro premisliti in premišljeno artikulirati ter šele nato pomisliti na realizacijo.
Domnevamo lahko, da prav to predstavlja enega poglavitnih razlogov za tako dolge premore med njegovimi avtorskimi projekti (seveda ob dejstvu, da še vedno daje prednost svoji igralski karieri). O utemeljenosti te domneve pa seveda pričajo tudi sama dela, saj gre – vsaj na prvi pogled – za projekte, ki so si med seboj zelo različni. Mac, posnet leta 1992, je bil delavska drama, umeščena v New York petdesetih let, s katero se je lotil teme trka med družinskim in delovnim okoljem ter posledic tega. Leta 1998 je sledila Illuminata, kostumska drama o dogajanju znotraj gledališke skupine (na prelomu iz 19. v 20. stoletje), med pripravami na novo predstavo, naslednji film Ljubezen in cigarete (Romance & Cigarettes, 2005) pa je celo proletarski muzikal o »nevarnosti« ljubezenskih fantazij.
Kaj pa Sivolasi žigolo? Turturro nam znova ponudi nenavadno, nadvse svojsko, a hkrati morda tudi malce robato in neizbrušeno delo. Čeprav se iz te perspektive brez dvoma loči od ostalih del, saj mu manjka tiste premišljenosti in dodelanosti, ki ju sicer premorejo njegovi avtorski projekti, pa v njem ni težko najti številnih elementov, ki ga povezujejo s predhodnimi deli.
Tako je na primer tudi Žigolo pravzaprav zgodba o posamezniku iz značilnega delavskega okolja New Yorka, katerega posebnost je ta, da so v njem tudi mali podjetniki, lastniki trgovinic, trafik in malih knjigarn, saj ti v razmerju do velikega kapitala, ki obvladuje mesto, niso v prav nič boljšem položaju kot običajni delavci. To je okolje vseh Turturrovih del. In tu vznikne večina vprašanj, na katera Turturro poskuša v svojih delih odgovoriti. Pogosto pa tudi predsodkov in stereotipnih predstav, s katerimi se kritično spopade.
Ena njegovih priljubljenih tarč je na primer mačistična podoba moškega, ki je v tem okolju prevladujoča. Te se je provokativno, skoraj subverzivno lotil že v filmu Ljubezen in cigarete, kjer se moški predajajo romantičnim fantazijam in pisanju ljubezenskih pesmi. Nič manj odločno, čeprav ne tako neposredno, pa se te podobe loti tudi v Žigolu, zgodbi o moškem po imenu Fioravante, starem prek petdeset let in občasno zaposlenem v neki cvetličarni. Zaradi njegovega negotovega ekonomskega položaja mu prijatelj, navdušujoče neobičajni Woody Allen, ki igra lastnika antikvariata, ponudi, da bi postal njegov zvodnik: razkrije mu, da mu je dermatologinja zaupala svoje fantazije o tem, kako se s prijateljico ljubita z neznanim moškim. Turturro se skozi lik Fioravanteja več kot očitno poigrava s stereotipom mača: težko bi sicer rekli, da je Fioravante lep, a vendar je postaven pripadnik delavskega razreda, torej moški z mišicami, čigar italijansko poreklo namiguje na to, da je v njem nekaj latinoljubimca. Kar sledi je ... povsem nepričakovano: z vpeljavo dermatologinje njegov lik in vlogo, ki mu je dodeljena v družbenem kontekstu, naprej relativizira, nato pa subverzivno razkrije njegov povsem nepričakovani obraz.
Čeprav je Sivolasi žigolo morda res Turturrovo najmanj dodelano in premišljeno delo, kar mu je očital tudi Woody Allen, pa vseeno premore dovolj kritičnega in hkrati hudomušnega duha ter razločen avtorski podpis, da je ogled filma lahko le v užitek.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014