Slovanska secesija
Mucha je nase opazno opozoril ob koncu 19. stoletja, v času, ko se je po zatohlih logih evropskega umetniškega akademizma plazila nevarna, prevratniška pošast, proti kateri se je bilo še toliko težje boriti, ker se je skrivala pod tolikimi imeni. Art nouveau, liberty, jugendstil in secesija so le nekatera od njih, za vsemi pa se, ob mnogih lokalnih posebnostih, skriva približno isto – prelom s takrat prevladujočo okostenelo umetnostjo, drzno iskanje novih umetniških vsebin in oblik, pa tudi distanciranje od takratnega nekritično poveličevanega brezobzirnega industrijskega »napredka«. Zanimivo, da so se takratni umetniški prevratniki, med svojim mladostnim osvobajanjem iz strogega objema tradicije, za rešitvami pogosto ozirali prav v preteklost, a navdihovali so se predvsem ob delih simbolistov, pa na primer prerafaelitov …, ob ustvarjalcih torej, ki so svojčas tudi sami veljali za prevratnike. Pri njih so iskali ustrezne lepotne ideale, poduhovljenost, nasprotno industrijski racionalnosti, hkrati pa so ti uporniški iskalci s pridom uporabljali sodobne tehnične dosežke, možnosti reproduciranja, poseganja na različna področja umetniškega in vsakdanjega življenja. Na nek način so torej tlakovali pot v modernost, a bili ob tem pogosto zagledani tudi v preteklost.
Mucha (1860–1939), o njegovem pomenu priča že podatek, da naj bi novi umetniški izraz v Parizu prvotno imenovali kar »Muchov stil«, je na primer uporabljal tudi posodobljene elemente sakralne umetnosti, izbrane prvine romanskih, gotskih, baročnih, pa bizantinskih form, kar je vidno predvsem iz oblike formatov, različnih obrob, ozadij, členitve likovnih del …
Umetnik je iz tedanje širše avstro-ogrske domovine odšel študirat v München, od tam pa se je napotil v Pariz, takrat še nesporno središče umetniškega življenja in zloglasno prestolnico boemov. Tam se je uveljavil predvsem z oblikovanjem plakata za predstavo Gismonda gledališča Renaissance, v katerem je kraljevala Sarah Bernhardt, ena najbolj sijočih evropskih zvezd svojega časa. S plakatom je divo tako prepričal, da je z njim takoj podpisala nekajletno pogodbo, za njeno gledališče pa ni oblikoval le plakatov, ampak tudi scene, kostume, programe in še kaj. Danes bi rekli, da je skrbel za celostno podobo gledališča in njegovih predstav, kar za umetnika širokih interesov verjetno ni bil nikakršen problem. Tudi prej in pozneje je bil namreč dejaven na različnih področjih in ob klasičnih umetniških nalogah, slikah, risbah, ilustracijah, se je loteval še marsičesa, vse tja do oblikovanja oglasov, tapet, jedilnega pribora …
Najbolj prepoznaven je Mucha po svojih ženskih likih, ki so pogosto videti odmaknjeni, včasih celo nekoliko »svetniško vzvišeni«, povzdignjeni visoko nad vsakdanjo sfero. Te njegove velikokrat zasanjane, idealizirane ženske so včasih predstavljene kot bolj ali manj očitne alegorije, umetnik pa je njihove podobe pogosto prepletel z rastlinskimi motivi ter s cvetjem, na katerega simboliko se je rad oprl. Zdi se, da gre pri ustvarjanju te čiste, brezmadežne ženske, poudarjeno oddaljene od vsakršnega naturalizma, tako za iskanje novih lepotnih idealov kot za beg pred realnostjo, zatekanje v zavetje umetniške stilizacije nedosegljivega.
Muchove ženske so pogosto svetlolaske slovanskih potez, kar je več od naključja ali spleta okoliščin. Mojster se je leta 1911 namreč vrnil iz Pariza in se poslej ukvarjal predvsem z deli, namenjenimi krepitvi samozavesti in zgodovinskega spomina sonarodnjakov in Slovanov nasploh. To je bilo namreč burno obdobje razvoja oziroma zatona avstro-ogrske monarhije, obdobje, ko so tudi Slovence pestile podobne stiske in dileme kot Čehe in ostale slovanske narode v cesarstvu. Bili so podrejeni vladajočemu germanskemu, nekateri tudi ogrskemu elementu, in iskali so izhode, možnosti za izboljšanje svojega položaja, za oblikovanje novih političnih tvorb.
Danes skoraj nihče več ne ve, da bi se takrat, če bi bil naš zemljepisni položaj nekoliko drugačen, prav lahko znašli v skupni državi s Čehi, ki so se takrat mnogim zdeli veliko naravnejši partnerji kot na primer Srbi, z njimi pa smo bili verjetno tudi tesneje povezani. Dovolj je omeniti, da so naši umetniki nekoč hodili študirat na praško akademijo, da je nekaj najmogočnejših palač v središču Ljubljane postavil češki kapital, da nam je češki arhitekt načrtoval ljubljanski Narodni dom (današnjo Narodno galerijo), da so bili češki sokoli starejši bratje naših …
Češka je bila takrat daleč najrazvitejši slovanski del cesarstva, tudi z najprodornejšo, najbolj odprto likovno kulturo, in Alfons Mucha se je zavedal njenega pomena za narodovo življenje. Da bi ga okrepil, se je poglobil v češko in širše slovansko preteklost in mitologijo, kar je najbolj prišlo do izraza pri njegovem življenjskem delu, Slovanski epopeji, seriji dvajsetih ogromnih slik, danes shranjenih v Moravskem Krumlovu. V tem primeru gre za zelo zanimivo povezavo med novo smerjo v umetnosti in sočasnimi družbenimi procesi, kakršne se pojavljajo predvsem v prelomnih časih, posebej zanimiva pa je tudi za nas. Nekaj podobnega kot pri Čehih se je takrat namreč dogajalo tudi tukaj, narodova emancipacija se je v veliki meri odela v secesijske forme, kar je videti na množici likovnih in oblikovalskih del iz tistega časa. »Čisto uradno« pa se je za secesijo kot »slovenski nacionalni slog v arhitekturi« odločil tudi ljubljanski župan Hribar, kar je deloma vidno na današnjem Miklošičevem trgu.
Razstava, večina stvaritev je iz zbirke dr. Zdeněka Třímala, ponuja širok prerez Muchovih umetniških interesov, od portretov in portretnih študij, prek gledaliških, reklamnih plakatov, koledarjev, razglednic, različnih tiskovin, pa vse do skic za velike stenske poslikave. Njen najslikovitejši del so že omenjeni gledališki plakati za Sarah Bernhardt, med katerimi ne manjka niti tisti prelomni, ki je pomenil začetek umetnikove evropske kariere. Umetnik je predstavljen kot mojstrski risar, ilustrator, ustvarjalec, ki je svoje izvirne likovne rešitve znal domiselno povezati z vsakokratnim umetniškim izzivom.
Seveda ne manjka njegovih »žensk novega tipa«, ki se zdijo več kot muze, na nekaterih delih, na primer na plakatih za cigaretne papirčke Job, pa kot da se že opazi novoporajajočo se emancipirano ženskost, ki je do polnega izraza prišla v naslednjih desetletjih. Zanimiv je plakat za Muchovo pariško razstavo leta 1897, pa primer skice in pripadajoče realizacije plakata.
Nekatera dela pričajo, kako pomembna naročila je v Parizu dobival umetnik, pritegnejo občutene alegorije delov dneva, letnih časov, pa različni detajli, dovršeni ornamenti. Posebno poglavje je Muchovo uveljavljanje avtorske poetike ob različnih naročilih, primer njegovega patriotskega snovanja so med drugim bankovci in poštne znamke novoustanovljene češkoslovaške države.
Razstavljenih je tudi nekaj Muchovih fotografij, med njimi pariški avtoportret, pa skupinski portret z Gauguinom, s katerim sta v takratni prestolnici umetnosti delila atelje. Nekaj je tudi fotografskih portretov modelov, ki ponujajo informativen vpogled v estetiko časa, žal pa se nobeden od njih ne navezuje neposredno na katero od del. Če bi se, bi lahko opazili za Mucho značilno idealiziranje predloge, nadgradnjo vidnega z dodanimi elementi.
Čehi Mucho seveda visoko cenijo, v zahodnih pregledih umetnosti pa je zastopan slabše, kot bi si zaslužil. Prekinil je pač uspešno mednarodno kariero ter se posvetil slovanski stvari, ki pa na Zahodu nikogar ne zanima. Odnosi in razmerja moči med narodi in etničnimi skupinami se od nekdaj odražajo tudi v svetu umetnosti, kar so tako češki kot slovenski umetniki občutili nekoč in občutijo še danes. Mucha, reprodukcije njegovih del so pred leti krasile vsaj en ljubljanski lokal, bi nam moral biti blizu tudi zaradi tega.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011