Subtilno zabeležen trenutek
Zoran Kržišnik, dolgoletni ravnatelj Moderne galerije, je ob izidu Kosove monografije leta 1962 zapisal, da je metoda dela Gojmirja Antona Kosa eksperimentiranje na enem področju in prenos doseženih rezultatov na druga. Pravzaprav njegovih fotografij, ki bi se popolnoma dobesedno navezovale na konkretne slike, ni veliko. Slikar se je za fotografijo zanimal že od konca dvajsetih let in ji ostal zvest vse življenje. Najbolj intenzivno obdobje ukvarjanja s fotografskim medijem pa so trideseta leta. Takrat se je preselil v Kolizej in si tam uredil ateljeje, ki mu je, ko se je začel posvečati fotografiji, dodal še temnico. V celoti je bilo to desetletje za umetnika zelo ustvarjalno. Doživel je prvi vrhunec v upodabljanju krajine, v slikarstvu ga je zanimal predvsem kolorizem. V obdobju negotovosti med vojnama, ko je bilo v zraku iz dneva dan čutiti napetost, je slikar iskal svoje mesto v nerazumljivem ponorelem svetu in zato preizkušal različne možnosti slikarskega izražanja. V tretjem desetletju prejšnjega stoletja je ravno iz tega razloga morda najizraziteje opazno, kako so nanj vplivala sočasna gibanja v likovni umetnosti, čeprav se je še vedno držal svojega močnega umetniškega izraza. Leta 1933, ki so ga zaznamovale razburkane politične razmere v Evropi, pa je tudi Kos doživljal negotovost v umetnosti, saj je ustvaril samo dve deli. A obenem so iz istega leta njegovi najzgodnejši fotografski posnetki.
Njegova fotografska zapuščina namreč sodi med naše ključno fotografsko gradivo iz tega obdobja, saj je fotografiral z očesom umetnika in z majhnim fotoaparatom, medtem ko so drugi uporabljali še dosti okornejšo opremo. Glede na to, da je Kos veliko študijsko potoval, vemo, da je bil dobro seznanjen z umetniškim dogajanjem v takratnih največjih umetniških središčih. Tako lahko, ne samo formalno in časovno, njegove fotografije povežemo s Andréjem Kertészom, Brassaïjem in Henrijem Cartier-Bressonom, ki so delali za številne revije in se ukvarjali tudi s fotoreportažo. Poleg teoretikov so tudi fotografi sami pisali o fotografiji. Zaradi lahko prenosnega fotoaparata je Kos izbiral svoje prizore premišljeno in sledil idejam Cartier-Bressona o »odločilnem trenutku«.
Odnos do medija fotografije je v modernizmu nihal med dvema poloma, med konceptom fotografije kot golega reprodukcijskega sredstva in priznavanjem njenega izvirnega in izraznega potenciala. Pri Gojmirju Antonu Kosu lahko začutimo iskren zanos in predanost mediju fotografije, do katere je imel kompleksen odnos, ki je presegel zgolj dokumentarne predloge za slike. Predvsem gre za drugačen način izražanja, saj so pri Kosovem slikarskem delu ključnega pomena barve, pri črno-beli fotografiji pa gre za prikazovanje drugačnih stvari. Fotografije pripovedujejo zgodbo o njegovi umetnosti in dojemanju sveta ter jih moramo jemati kot vzporedni umetniški medij slikarstvu.
Razstava nam pokaže tudi dejstvo, da je šlo na nekaterih ravneh za vzajemno vplivanje enega izraznega sredstva na drugo. Kosa je fotografija zanimala, še preden je imel svoj aparat. Ko je prvič upodobil Gosposvetsko cesto leta 1927, jo je kadriral na način fotografije – nato je začel fotografirati in leta 1938 jo je ponovno upodobil na platnu. Izbira kadra je vsakokrat podobna.
Portret in avtoportret sta bili priljubljeni umetnikovi temi, ki se pojavljata skozi celoten opus. Kos je bil slikar, ki je vedel veliko o zgodovini svojega métiera in se tudi skliceval na velike mojstre pred seboj. Zato ob fotografiji Portret soproge in avtoportret v ogledalu (1935) takoj pomislimo, da pravzaprav nadaljuje slikarsko tradicijo na primer Jana van Eycka in Diega Velázqueza, kot detajl upodabljanja v ogledalu, tistega, kar se brez tega pogleda v zrcalo na sliki ne bi videlo.
Sodobnik Gojmira Antona Kosa, avtor Nadrealističnega manifesta André Breton je zapisal: »Umetniška domišljija mora ostati svobodna. Po definiciji je osvobojena vsake zvestobe do okoliščin, posebej do zastrupljajočih zgodovinskih okoliščin.« V politično razburkanem obdobju, ki so ga zaznamovali svetovna gospodarska kriza 1929, diktatura v domovini in vzpon totalitarnih režimov, je Kos s pritajenim občutkom umetnika s fotografskim objektivom nežno, umirjeno in subtilno beležil trenutke okoli sebe in jih tako zapisal v večnost.
Pogledi, oktober 2010