Temni fotografski ep
Agencijo Magnum je leta 1947, še v globoki senci komaj dobro minulega svetovnega klanja, ustanovilo pet fotografov, Henri Cartier-Bresson, Robert Capa, George Rodger, David Seymour in Bill Vandivert, ki so se zavedali moči svojega medija in se hkrati čutili zavezane »fotografskemu humanizmu«. Odklanjali so senzacionalizem, želeli fotografirati ljudi v njihovem pristnem okolju, bili so predani reporterji in verjeli so v izobraževalno vlogo fotografije, v možnost, da z njeno pomočjo pride do izboljšanja sveta. Iz tega zanesenjaškega in dovolj radikalnega projekta se je razvil veliki fotografski mit 20. stoletja, ki še vedno živi in navdihuje nove generacije fotografov. Nekateri prodorni mlajši avtorji so se druščini uspeli tudi pridružiti, saj ta danes ne deluje več tako kot na začetku, ko je bila ekskluzivni klub, omejen na največ deset članov. Od začetka se je na seznam njenih članov vpisalo dobrih osemdeset fotografov iz različnih držav, kajti agenciji je bila že v zibko položena nadnacionalnost, ki naj jo obvaruje pred vkopavanjem na okope nacij in ideologij, krive za mnoge svetovne morije.
Zgodnji Magnum sta zaznamovali predvsem dve veliki avtoriteti, njegov predlagatelj Robert Capa in Henri Cartier-Bresson, med seboj precej razlikujoča se fotografa. Prvi je verjetno najbolj znani vojni fotoreporter vseh časov, drugi slovi bolj kot umetniški fotograf, na začetku blizu nadrealizmu. Izdelki Magnumovih avtorjev so se med seboj od nekdaj razlikovali, saj to nikoli ni bila kompaktna skupina, pač pa bolj zbir individualnih talentov, različnih ustvarjalnih interesov, tehničnih pristopov. Skupni so jim bili stremljenje k integriteti, »spoštovanje realnosti«, narativnost, vzbujanje čustev, predvsem pa etičnost. V začetku tudi črno-bela tehnika in boemsko življenje, saj ime agencije ne asociira zgolj na pištolo precejšnjega kalibra (primerjave med »streljanjem« z orožjem in s fotoaparatom so sicer stalnica premislekov o fotografiji), ampak tudi na veliko steklenico šampanjca, kakršnih se gospodje in gospe niso branili.
Magnumovi fotografi so se seveda držali osnovnega kreda fotožurnalizma, biti pričevalci svojega časa, približati se dogodkom ne glede na pogoje, zaradi česar so plačali tudi visok krvni davek, zgodaj ostali tudi brez svojega ustanovitelja Cape. Prežali so na »odločilne«, zgovorne trenutke, poskušali ujeti podobe, ki bi jih, v skladu s Cartier-Bressonovo skromno definicijo dobre fotografije, gledalci gledali »več kot sekundo«, hkrati pa jih je nekoliko vleklo tudi v drugo smer, ki je bila blizu pravkar omenjenemu ustanovnemu članu in jim je bila najbrž prav tako položena že v zibko.
Peterica se je na ustanovnem sestanku namreč zbrala na zelo pomenljivem prizorišču, v restavraciji znamenitega MOMA, newyorškega Muzeja moderne umetnosti, trdnjave takratnega umetniškega modernizma. Mesto njihovega srečanja je bilo za marsikaterega fotografskega purista prav škandalozno, saj so fotografijo takrat večinoma pojmovali kot nekaj povsem drugačnega, veliko resničnejšega, vsakdanjemu življenju bližjega od »vzvišene«, »odmaknjene« umetnosti. Za pravi prostor predstavljanja fotografij so takrat veljali tiskani mediji, na primer revija Life, magnumovci pa se niso izogibali niti »posvečenim prostorom« različnih razstavišč in galerij, s čimer so pomembno prispevali k procesu priznavanja fotografije kot izraznega medija, ki presega odslikavo realnosti. Hkrati je razstavljanje omogočalo predstavitve širših serij, torej obširnejši, bolj poglobljen vpogled v delovanje posameznih avtorjev in skupine. Prvo skupinsko razstavo so ti boemski vitezi fotografije zasnovali leta 1955 in prepotovala je pet avstrijskih mest, temu pa je sledila živahna razstavna dejavnost, ki poteka še danes, te dni tudi pri nas.
V Rimu rojeni Paolo Pellegrin (1964) je velikokrat nagrajeni mednarodni fotograf, sodelavec revije Newsweek, nominiranec za člana Magnuma je postal leta 2001, njegov polnopravni član pa 2005. Je polnokrvni fotograf, iz čigar opusa lahko razberemo tako naklonjenost Capovi kot Cartier-Bressonovi dediščini. Razstava na Ljubljanskem gradu je zaokrožena celota, izbor iz njegovih črno-belih del iz zadnjih petnajstih let; preden je pripotovala k nam, je bila postavljena že na drugih prizoriščih in bila je že tudi nagrajena. Posnetki z nje so nastali na številnih vojnih in kriznih območjih, od nam bližnjih Kosova in Srbije do Palestine, Haitija, Afganistana, Guantanama … Njenega citatnega naslova organizatorji festivala Slovenia Press Photo, v okvir katerega razstava sodi, niso prevedli, očitno pa govori o fotografovem sodoživljanju tragičnih dogodkov, ujetih skozi njegov objektiv. Nekako v skladu z njegovo izjavo, v kateri je poudaril svojo odgovornost priče »ustvariti zapis za naš kolektivni spomin«, ki naj prepreči izgovore v slogu »nismo vedeli, kaj se dogaja«.
Pellegrin govori tudi o soočanju s skrivnostjo umiranja, o privilegiju in hkrati bremenu vstopanja v »občutljivi in ranljivi prostor, ki obdaja smrt«, o smrti drugega kot izgubi, »ki pripada vsem«. Smrt je na njegovi razstavi namreč opazno navzoča, na fotografijah srednjih in večjih formatov se druži z ostalimi nerazveseljivimi podobami sodobnosti, z bojem za ozemlja, fanatizmom, epidemijami, posledicami naravnih ujm …
Fotografije so pogosto nejasne, namerno ali spontano neizostrene, s čimer avtor soustvarja vzdušje, a s svojo kvaliteto tako prepričajo, da se zdi, da je na njih naključij bolj malo, četudi najbrž ni vedno tako. Povsem nepotrebno se zdi njegova dela žanrsko razvrščati, saj jih večina vsebuje tako reportersko kot umetniško razsežnost, zaznamujeta pa jih bodisi zelo nema ali zelo glasna zgovornost.
Na njih so ujete majhne, bolj ali manj komorne drame, ki pa so del veliko večjih, širših človeških katastrof. Vidimo skrajneže, v konflikte vpletene borce različnih strani, junaške poze, zaklinjanja, odločnost pred boji, po drugi strani pa obup, izgubljenost ob soočenju z njihovimi posledicami, prizore z žrtvami, žalovalkami … Kljubovalnost na obrazu sredi teme svetlečega se obraza liberijskega zapornika govori tudi o človeškem vztrajanju v brezupnem, pogubnem krogu nasilja, na krožni poti, ki vodi k vedno novim in novim katastrofam.
Odrasli niso temu svetu, izzivom, da bi premagali pogubne skušnjave, nič bolj dorasli kot otroci, pogost motiv Pellegrinovih fotografij. Ti so navadno zaznamovani, so žrtve, pohabljenci, ujetniki kaosa sovraštva, izgubljenčki, ki jih že od rosnih let pripravljajo, da se bodo vključili, nadomestili odrasle.
Avtorjeve fotografije so temne tako po osvetlitvi kot po vsebinski intonaciji in to ne glede na to, ali so na njih ljudje. Včasih jih namreč tudi ni, a niso zaradi tega prizori nič manj dramatični, nagovarja nas na primer zlovešča praznost, opustelost bombardiranih ulic, po katerih se premika le prah, ki so ga dvignile eksplozije, pa močno osenčeni, skoraj ekspresivni prizor z uničeno Arafatovo rezidenco. Posebnost so posnetki oddaljenih naselij, sredi neprijazne pokrajine izgubljenih množic majčkenih hišic, majčkenih nesrečnih človečkov ali kot trdnjave iz biblijskih časov zgrajenih izraelskih kolonizatorskih naselij, dokazov ujetosti med mitologijo in sodobnost, travmatične zakoreninjenosti v preteklost.
Vsa dela delujejo zelo neposredno, pa hkrati zelo izčiščeno, fotografije so močne in estetske, izjemno kompozicijsko zasnovane, včasih detajli postanejo nosilci podob. Te ne govorijo v prid te ali one strani v konfliktu, ampak o človeštvu nasploh, pričajo o spopadih različnih kultur, prepričanj, nazorov. Vsak se oklepa svojega, do konca verjame v edini prav, nesposobni ali nepripravljeni so razumeti drug drugega. Na teh prizorih torej hkrati umirajo tako posamezniki kot človeštvo nasploh, prepletajo se v nekakšen temni fotografski ep, ki prav veliko upanja ne daje in je povsem neizprosen v svoji resničnosti.
Pellegrin si želi ustvarjati sugestivne podobe in to mu tudi uspeva. Ob njih malo umira tudi vsak dojemljivi gledalec, nekatere gotovo prevzameta tudi jeza in želja po ukrepanju, drugi nemočno vzdihujejo spričo neizmernosti kalvarije, ki jo zrejo. Izjemna razstava, zvesta izročilu Magnumovih ustanoviteljev.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011