Uspešnica z mednarodnim poreklom
Kupovanje (oziroma, če hočete, izposoja) produkcij drugih opernih hiš ni v opernem svetu nič novega niti nenavadnega, še najmanj pa spornega. Tudi za ljubljansko operno hišo to ni prvi takšen podvig, čeprav je tokrat prvič, da so to dejstvo javno objavili in ga celo uporabili kot marketinško frazo. Včasih je v ceno izposoje vključena tudi solistična zasedba, tokrat temu ni bilo tako. V Ljubljano je tako prišla »le« scenografija in kostumi, pa asistent režiserke Melly Still in mojster luči ter del plesalcev oziroma animatorjev.
Po pogovoru (pred ogledom) z omenjenim asistentom Ianom Rutherfordom (ki je sicer tudi v matičnem Glyndebournu igral pomembno vlogo pri režiji) sem največ pričakoval prav od režije. Celotni vtis je bil nato nekoliko mešan, vendar z jasnim odstopanjem v pozitivno smer. Osebno me pomanjkanje koncepta Melly Still niti ni toliko zmotilo; postavitev sem doživel kot razmeroma neposredno ugledališčenje pravljice s poudarjenim fascinacijskim momentom Disneyjevih risank. Kar se mi zdi bistveno pomembneje (in kar sem brez dvoma videl tudi na odru), je za slovenske razmere povsem nov pristop k operni režiji »Don't act it, feel it!« (Ne igraj, začuti!), ki je uspel praktično vsem nastopajočim.
Med vrhunce tega principa uvrščam prizor preoblačenja Rusalke v drugem dejanju, kjer so sicer relativno nepomembne sobarice (seveda s pomočjo glasbe) ustvarile neverjetno resnično vzdušje nemško hladnih služkinj, ki vseeno nekje globoko v sebi sočustvujejo z ubogim, nemim dekletom.
Med solisti je igralsko najbolj prepričala Mirjam Kalin, ki je Ježibabo upodobila s prenekaterimi podtoni, od jeze in porogljivosti do razumevanja. Igralsko me je prepričal tudi Branko Robinšak, sploh z razvojem vloge iz prvega dejanja (brezpogojne zaljubljenosti) v drugo (ohlajanje ljubezni in zadrega zaradi neposrečeno izbrane neveste, ki jo sicer še vedno ljubi). Nekoliko šibkejši pa je bil v tretjem dejanju, kjer se je zatekel k maniram iz prejšnjih postavitev (kar je bila, tako Rutherford, precejšnja težava za večino ansambla). Me je pa prepričal (to pišem brez sarkazma) z umiranjem. Igralsko je izstopila tudi Tatjana Monogarova v naslovni vlogi, predvsem v drugem dejanju, kjer je izvrstno upodobila nemo Rusalko kot lik med otroško čistostjo in umsko zaostalostjo.
Režijsko me je nekoliko razočaral le konec; angleška kritika je žarek upanja kovala med zvezde, sam pa ne samo, da ga nisem razumel, ampak se mi tudi ni zdel logičen. Morda je bil tudi nekoliko pretemen, kar sicer velja za celotno opero, sploh pri ogledu predstave iz parterja. Nekoliko je zmotila tudi neizčiščenost mizanscene v smislu, kdo koga vidi ali ne ter kdo v danem trenutku s kom komunicira. Čeprav so, resnici na ljubo, v Glyndebournu režijske vaje potekale nekaj več kot štiri tedne, v Ljubljani pa so predstavo postavili na oder v komaj desetih dneh.
Praktično vsi solisti so se mi zdeli dobro in primerno zasedeni, premierska zasedba je bila pričakovano bistveno močnejša. Najbolj me je navdušil basist Saša Čano kot Povodni mož: zdi se mi namreč, da mu je uspela najboljša sinteza med zunanjo igro in upodabljanjem vloge z glasom. Tudi njegov sočen in širok glas se mi je zdel več kot primeren za njegov kostum. Za njegovo alternacijo, Gustáva Beláčka, pa bi dejal, da je glasovno preozek, čeprav je bil v tretjem dejanju igralsko pretresljivejši.
Tudi oba Princa sta bila dobro zasedena. Osebno se mi je zdel Branko Robinšak nekoliko boljši kot Ljudovit Ludha, saj ima bistveno večji in širši glas, ki je tudi dramatsko odziven. Oba tenorista sta sicer imela kar nekaj težav z visokimi toni: pri Ludhi so bili zelo stisnjeni in nazalni, pri Robinšaku pa sicer zelo podprti, a – za moj okus – nekoliko preveč razpršeni. Tatjana Monogarova je kot Rusalka navdušila, zdela se mi je celo perfektna! Igralsko močna, glasovno zrela in tehtna. S kombinacijo obojega je odlično upodobila prav vsa čustva, od ljubezni do jeze. Christina Vasileva je bila tako igralsko kot tudi pevsko nekoliko neprepričljiva: zdelo se mi je, da vloge v resnici ne doživlja, temveč jo igra, visoke tone je po pravilu čez celotno prvo dejanje postavljala v čelo (če ne celo teme), v drugem se je sicer nekoliko razpela. Predvsem pa so me zmotila intonančna nihanja in kratko malo nepravi toni ter kruto vsiljeni (ukradeni) dihi.
S tehničnega gledišča je bila Monika Bohinec morda korektnejša Ježibaba kot Mirjam Kalin, a se mi je zdela nekoliko premlada za to vlogo. V glasu in igri pa je občutno več odtenkov pokazala Kalinova: od čiste zvedavosti preko norčavosti do nadiha sočutja. Veseli me, da je pevka v veliko boljši kondiciji, kot je bila, ko sem jo slišal nazadnje; nižji in srednji register sta solidna in dinamično diferencirana (ponovno smo lahko slišali njen pianissimo, ki napolni dvorano in preglasi orkester), nekoliko težav ima le še z resonanco visokih registrov.
Stranske vloge so bile povsem solidne. Zelo so me navdušile tri vile, predvsem zaradi jasno zastavljenih likov: igralsko je nekoliko izstopila Barbara Sorč kot najmlajša in najbolj prismuknjena Tretja sestra. Prepričal je tudi Robert Vrčon kot Gozdar, sploh v tretjem dejanju s komičnimi vložki in drznostjo v interpretaciji (kvazi parlando).
Postajam navajen, da je operni orkester dober, tudi tokrat je bil! Resda je bil na premieri sprva nekoliko zaspan, a vendar je bil vseskozi izjemno odziven na roko Tomáša Hanusa. Vse sekcije so igrale in muzicirale na izjemno visokem nivoju, nekaj težav (oziroma bolj spodrsljajev) so imele le violine v hitrejših pasusih. Dinamika je bila vseskozi dih jemajoča, predvsem na ponovitvi. Nekoliko so zmotila le razmerja med godali in ostalim orkestrom, saj je bilo za moj okus godal pogosto bistveno premalo. Morda zaradi nekoliko drugačne postavitve? A četudi so bili orkestraši v prvem dejanju na premieri nekoliko zaspani, je od drugega dejanja dalje (vključno s prvim dejanjem na ponovitvi) orkester postal zgleden nosilec, partner in komentator dramskega dogajanja. Malenkost me je razjezil le boj dirigenta z nekaterimi solisti (Vidic, pa Robinšak in Oršanić v drugem dejanju).
Ob pisanju pričujoče ocene ne morem mimo dveh skupin. Prva so zboristi. Sicer so v partituri relativno nepomembni, a vendar so bili v tej režiji vseskozi na odru kot statisti, nekateri so se v posameznem dejanju preoblekli tudi po trikrat in večkrat. Pevsko je bil zbor točen in delikaten ter dobro pripravljen (Željka Ulčnik Remic), kot smo že navajeni z jasnim in očitnim poudarkom na malenkostih (v drugih produkcijah pogosto ignorirani sforzandi, pa dihi in podobno). Predvsem me je navdušil ženski del zbora, saj so navkljub mizanscenski razpršenosti (viseče oziroma plavajoče vile) dame zvenele izjemno kompaktno. Druga skupina so plesalci oziroma animatorji, ki so ravno tako preživeli večino predstave na odru. Fizično izjemno naporne vloge so služile kot zanimiv dodatek in podkrepitev pravljičnega elementa, a vseeno so ostali vizualno nevsiljivi (recimo ko se prikradejo na oder pred Rusalkinim učlovečenjem). Predvsem pa se mi zdijo pomembni, ker jim je uspelo v zelo kratkem času stkati vezi zaupanja s solisti. Zahvaljujoč pevski izobraženosti inscenatorja lebdenje solistov ni predstavljalo pevsko-tehničnih ovir. Ti skupini sta bili po besedah Iana Rutherforda posebej zaslužni za izjemno dobro vzdušje na vajah.
Zgolj slovenska izdelka produkcije sta dva: prvi so nadnapisi, ki so črna točka predstave. Neprestano so zamujali ali prehitevali dogajanje (sploh na premieri), o smiselnosti uporabe starega prevoda pa bi se dalo razpravljati: če bi že ohranili arhaizme, kot so les (za gozd in drevo!) pa lek in čumnata, v funkciji spoštovanja češkega verza, bi jih sprejel, tako pa so se mi zdeli več kot moteči. Nasprotno je koncertni list vizualno všečen in vsebinsko tehten. Predvsem me navdušuje analitična predstavitev opere (Kristijan Ukmar) kot tudi izvrsten povzetek vsebine, nekoliko dvomljiv se mi zdi le življenjepis skladatelja (Mateja Kostič); v primerjavi z ostalimi teksti je bistveno krajši, pa tudi podatki v njem pretirano ne osvetljujejo Dvořákovega življenja.
Pred koncem bi se ustavil še pri vprašanju publike na šesti ponovitvi, bila je namreč popoldanska predstava, sestavljena predvsem iz šolske mladine. Sam sem mnenja, da je mladino nujno potrebno izobraževati tudi na glasbenem področju, katerega integralni del so tudi obiski koncertov. A ne vidim (pedagoškega) smisla v tem, da mladino prisilimo, da prvič v življenju obiščejo opero in si ogledajo tri ure in pol dolgo prekomponirano dramo. Oziroma, če jih že prisilimo v to, jih lahko poprej tudi pripravimo, tako po vsebinski plati (recimo delovni listi z lajtmotivi) kot tudi v smislu bontona. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da otroke opozorimo, da ima predstava tri dejanja in da se po tretjem od nas (zaradi družbenih norm, kakopak) pričakuje, da nastopajoče nagradimo z aplavzom. Seveda se to naredi v učilnici, ne pa v dvorani s kriljenjem rok.
Pogledi, februar 2011