Veliko v zelo (pre)majhnem
A to ne rešuje vprašanja prostorske stiske akademije, ko moramo dela velikega formata opazovati v klavstrofobičnih hodnikih in prenatlačenih ateljejih. Že dolgo se govori o novi stavbi, ki bi združevala vse tri akademije, saj se vse tlačijo na mizerni kvadraturi, kjer nimajo prostora niti za razmišljanje, kaj šele za normalno delovanje. A to nikakor ne pomeni, da študentje ne ustvarjajo, pač pa, da so resnično izjemno iznajdljiva in požrtvovalna bitja, ki si z vsem srcem želijo študirati. Vse te vrline seveda morajo tudi imeti, saj jih tako imenovani brezplačni študij na Oddelku za oblikovanje na leto stane tudi od šeststo do osemsto evrov, in to brez nepogrešljivih kvalitetnih računalnikov. Pa da ne bo pomote, tudi povprečen material na preostalih oddelkih znese kar nekaj sto evrov. Do cene knjig pa še niti nismo prišli.
Veliko na akademiji razstavljenega materiala izhaja iz iskanja lastnih rešitev široko zastavljenih nalog pri posameznih predmetih. Tako je na kiparstvu zanimivo pogledati različne pristope k modeliranju figure, od popolnoma klasičnih prijemov do točke, ko se telo začne gledati kot objekt, ki ima svojo temperaturo, prožnost in življenje. Zanimiva instalacija se loteva dihanja kot osnovnega življenjskega procesa.
Osem študentov tretjega letnika kiparstva se je odločilo izprazniti atelje in po belih stenah vsak v svoj oblaček napisati misel, ki naj bi osvetlila situacijo, iz katere so izhajali. Na stenah beremo izjave kot »Delam toliko zadev na enkrat, da mi zmanjka časa za kiparstvo« ali »???«. Vsi, ki si umetnika še vedno predstavljate kot neko izolirano figuro genija, ki črpa navdih zgolj iz sebe, ste se krepko ušteli. Razstavljeni material nam kaže, da so študentje izjemno odzivni na družbeno dogajanje, da črpajo iz kritičnega vrednotenja okolja in se prek del trudijo opozarjati na konkretne probleme. To je očitno na preinterpretaciji slavnega platna Eugéna Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo, na kateri je upodobljena alegorična figura svobode, ki vodi ljudstvo prek trupel ponosno držeča francosko trobojnico v rokah, a v tej verziji zastava nosi logotip Študentske organizacije v Ljubljani.
Teja Kralj se je na svojih dveh platnih zavestno in premišljeno odločila raziskovati kontekst modernizma danes. Svoje podobe naredi najprej na računalniku, preden te koncepte začne raziskovati na platnu. Tjaša Pogačar Podgornik je organizirala okroglo mizo, ki je na razstavi predstavljena s fotografijo, na kateri je stekel pogovor o študijski produkciji, saj je želela vzpostaviti na akademiji večkrat pogrešani dialog. V drugih dveh delih pa je problematizirala besedo svoboda, ki jo tako radi izrabljamo. Andrej Škufca je na dveh plakatih in knjižici predstavil projekt študentov akademije BOKS, v okviru katerega nameravajo jeseni postaviti prostor, ki bo odprt javnemu diskurzu in bo spodbujal študente h kritični refleksiji lastnega dela, učnega programa ter pozicij znotraj sistema umetnosti ter družbe. Povezali so se študentje različnih fakultet, to pa bo prispevalo k pluralnosti projekta in njegovi vrednosti v širšem prostoru. Galerijski prostor sta projektirala študenta arhitekture, z vizualno podobo se je ukvarjalo nekaj študentov vizualnih komunikacij, najbolj prepričljiv je bil Aljaž Vesel.
Pa smo prikolesarili do drugega dela razstave na Dolenjski cesti, in ko sem že ravno pri besedi, bi izrekla apel za ureditev kolesarskih stez, saj je drugače vožnja s kolesom lahko precej nevarna. Nekatera dela oddelka za oblikovanje so na resnično visoki ravni, višjem in gotovo dosti bolj inovativnem kot marsikaj, čemur smo vsak dan priča. Kar nekaj izdelkov predstavlja sodelovanje pri študentskem časopisu Tribuna, vstalem iz pepela; tipografijo in prelom Aljaža Vindiša, plakate in ilustracije Luka Semeta, Aljaža Koširja ter Ane Baraga. Zadnja očitno trdno stopa po svoji poti, saj imajo njeni izdelki kontinuirano estetsko dovršenost in so produkcijsko kvalitetno narejeni. Številni študentje se uspešno poigravajo z duhovitostjo in ironijo, na primer Jan Virant s fotografijo Facebook, kjer ob tem logotipu prikaže zapuščena otroška igrala, plakat Potniški promet Jerneja Kejžarja, ki prikaže železniško uro z odpadlimi kazalci ali pa Tjaša Kermavnar z izdelkom Slovenska luč, kjer je iz keramike narejena vrv za obešanje, pa ne perila, in na sredini visi žarnica. Za vse, ki se zdaj posvečate opremljanju doma, so atraktivna dela študentov industrijskega oblikovanja, zlasti del, posvečen multifunkcionalnemu pohištvu.
Na koncu je treba še opozoriti, da ob tej razstavi poteka tudi Video match: gre za projekcije, pogovore in razstave, kjer se poleg video del študentov ljubljanske akademije predstavljajo še študentje iz tujine.
Pogledi, junij 2010