Za vsakogar kaj malega
V prvi vrsti zbode tematsko neposrečeno sestavljena zasnova večera. Izbira resnega dela, kot je Brucknerjev Te Deum, je bila zaradi kontemplativnega značaja in samosvoje (glasbene) arhitekture vse prej kot dobra za sicer precej populistično naravnano odprtje festivala; kaže na ležernost, če že ne na nerazumevanje glasbe Antona Brucknerja. V tehničnem oziru pa izvedba takšnega dela v zvokovno razpršenem in za povrh ozvočenem prostoru osrednjega trga prestolnice postavlja še dodatne, težko dosegljive tonske zahteve. Očitna neskladnost s preostalim delom sporeda – za silo še nekako sprejemljivim preludijem k tretjemu dejanju iz opere Lohengrin Richarda Wagnerja, povsem zgrešeno uvrščenim zborom Ciganov iz opere Trubadur Giuseppeja Verdija ter glasbeno šibko Uverturo 1812 Petra Iljiča Čajkovskega – je na koncu vse skupaj postavila v še bolj bizarno luč. To so dodatno podčrtale navedbe iz koncertnega lista, ki dogodek umeščajo v kontekst evropskega projekta Glagolica – Evropski glasbeni jezik, s katerim naj bi želeli poudariti »odlično dediščino slovanskih dežel in obenem zaznamovati vstop Hrvaške v Evropsko unijo«. Škoda, da temu deklariranemu cilju snovalci sporeda niso sledili z deli hrvaških skladateljev, denimo Sorkočevića, Lisinskega, Berse, ne nazadnje naših Kogoja ali Kozine, kar bi bilo zagotovo bolj primerno slavnostni priložnosti kot tlačenje jubilantov Wagnerja in Verdija v isti večer (četudi bosta zastopana med festivalom z resnimi izvedbami). Ob vsem tem ne morem mimo vprašanja, kako je ob nastajanju takšnega sporeda zatajila še zadnja potencialna varovalka, hrvaški dirigent Ivan Repušić?
Spodrsljaj z ozvočenjem pred dvema letoma ob izvedbi Mahlerjeve Simfonije tisočev se je letos ponovil na še slabši način: z nikakršno, po orkestrskih skupinah povsem razkosano in barvno nerazločno zvočno sliko ter z neprimerno dinamiko, ki je pogosto prestopila prag deformacije zvoka. V tem smislu smo lahko »uživali« v zvokovno dodobra izmaličenem Brucknerju, navkljub solidni igri nerezidenčnega mednarodnega orkestra Purpur, ki se mu je pridružil še Orkester Slovenske vojske, ter prav tako dobro pripravljenih združenih zagrebških zborov Opere HNK in Akademskega zbora Ivan Goran Kovačič. Posamezne všečne odrske vtise in sozvočja, ki so se občasno prebila skozi nekakovostno ozvočenje (solisti, kdaj pa kdaj tudi zbor pri Brucknerju, pozavne pri Wagnerju, viole in violončela pri Čajkovskem), so večinoma prekosili štrleče popačeni zvoki violin, barvna neprepoznavnost pihal (oboe, klarineti) in banalen zven trobil, namesto polne mogočnosti pa votla prodornost zbora.
Ob suvereni izvedbi sopranistke Martine Zadro je z zahtevnim solističnim partom, ki ga je izvedel artikulirano in z občutkom za razvoj izraznih linij, izstopal glasovno dovršeno profilirani tenorist Aljaž Farasin. Korektno sta kot solista nastopila še altistka Jelena Kordić in basist Luciano Batinić. Dirigent Ivan Repušić je izvedbo vodil razgibano, toda brez posebnega poglabljanja. Bolj kot odmev zgodovinskega leta 1812 so topovske salve (iz nerazumljivega razloga postavljene ob samem vznožju odra) izzvenele brutalno stvarno, tukaj in zdaj.
Od napovedanih »nenavadnih in osupljivih učinkov vizualnega performansa« studia Ars Electronica iz Linza pa smo lahko na kratko med Uverturo 1812 opazovali slabo zaznavno modro svetlikanje premikajočih se lebdečih modelov (kvadrikopterjev), ki se je združevalo v nekakšne medle, glasbi ne korespondenčne konstelacije. Kaj so avtorji hoteli z »novimi metodami umetniškega izraza« doseči, pa je ostalo uganka.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013