Zagotovilo boljše prihodnosti
Da je mogoče tudi v z informacijami premreženem času našega vsakdanjika zaobiti medijski pomp in promocijsko evforijo ter presenetiti ob izidu albuma, je imperativ velikih glasbenikov. Franz Ferdinand, škotska vokalno-instrumentalna skupina, katere monumentalno poimenovanje prikliče zgodovinske spomine in opomine, predstavlja enega od teh glasbeno-umetniških imperativov: Franz Ferdinand so zagotovilo bolšje prihodnosti. Njihov novi album FFS, ki je nastal v sodelovanju z ameriško skupino Sparks (Ron in Russell Mael), je malodane presenetil vse. Četudi se je nekaj let šušljalo, da je Alex Kapranos, prva violina Franz Ferdinand, na dobri poti, da udejanji svojo veliko željo po sodelovanju z duetom Sparks, se je tovrstna združitev marsikomu zdela neverjetna in čudna. Prvič, ker so se Franz Ferdinand s svojo različico »kitar na plesišču« izognili uporabi »sintetičnih dodatkov« v zvoku, ki naj bi znova polnil klubske prostore s kitarsko plesno godbo. In drugič, ker se je družbeno-politična ozaveščenost in popkulturna razgledanost škotskega kvarteta odločno postavila v bran nekonvencionalnemu v glasbi in življenju.
Tovrstna kategorizacija je ustvarjala vtis, da globina in širina skupine Franz Ferdinand izključujeta enostavne poti ali tudi nehoteno banaliziranje tematike, misli, zvoka, zraka, dela … Ob tem seveda ne mislim primerjati zgoraj našteto z likom in delom bratov iz skupine Sparks, ki so ključnega pomena za razumevanje lika in dela skupine Franz Ferdinand. Album FFS je najboljši dokaz tega; je več od zgolj enostavnega razkrivanja Kapranosovega glasbeno-vzgojnega momenta iz mladosti, ki ga je krojila tudi skupina Sparks.
Skupina, ki je konec sedemdesetih, v osemdesetih in tudi devetdesetih letih slovela po svoji (po)enostavljeni, a sila subverzivni različici pop-rock glasbe na meji absurda in burleske. Ni bilo tabuja niti dnevno aktualnih tem ali fenomenov, ki jih Sparks ne bi pospremili s svojo agitprop pesmarico. Enostavna genialnost skladanja v scenosledu albumov, od Sparks/Halfnelson iz leta 1971 do Pulling Rabbits Out Of A Hat (1984), je marsikateremu žanrsko pomembnemu glasbeniku v osemdesetih in devetdesetih – od Ramones prek Sonic Youth, Nirvane in Faith No More do Franz Ferdinand –, prišla zelo prav. Sparks so namreč zimzeleni pionirji art rocka, synth popa, glam rocka …, a še kako aktivni in prisotni v današnji glasbi. Nekaj njihovih prvin smo imeli priložnosti slišati skozi diskografijo skupine Franz Ferdinand, ki so že z istoimenskim prvencem (2004) ustvarili zvočno-lirično kategorijo, s katero so z enostavnostjo povedali več. Ta ogolela zvočna pokrajina čistih in bistrih linij je izrisovala pogled v svet, ki ga spomini opominjajo tako na dobro kot na slabo. A ta moralna pripadnost določenemu aktualnemu življenjsko-filozofskem nazoru ni bila nikoli glasbeno-umetniška podlaga za njihovo ustvarjanje in koncertno ali medijsko udejanjanje. Ali pač? Nekje med vrsticami je ostala aristokratska drža, ki je razgrinjala svet malomeščanstva, puritanstva, nevednosti in pohlepa. To so Franz Ferdinand.
Na novem albumu spregovorijo o tematikah, ki so nam vsem znane, a malokateri od nas o njih javno razglablja ali podaja svoja stališča. Ko slišite skladbo Dictator's Son ali Collaborations Don't ali Police Encounters, se vam zdi, da ste priča vmesnemu propagandnemu sporočilu za vso družino, katerega smrtna resnost družbenih in političnih sinergij v (pod)tekstu vas odvrača od namena, da bi poplesovali. Lahkoten ritem, nikakor pa ne lahkotna vsebina!
Kritično razgaljajo sedanjost, toda njihova humanistična lirična nota ni naravnana kot višje planetarno poslanstvo, ki »božje ovce« le mori in odvrača od globljega smisla. Pesmarica FFS je žanrsko široko zastavljena, a vselej razumljiva. Poslušalec dobi občutek, da se je sočasno znašel v podtalnem ambientu punkovskega kl(j)ubovanja, na kabaretnem odru, med odmorom televizijskega kviza, ob taborniškem ognju, na ulici …
Popolnoma jasno je, da so Sparks obrabili ostro konico rezkega kitarskega zvoka FF. Toda Alex Kapranos je s svojo lirično refleksijo vsakdana zasijal kot neonska reklama, ki že brez vsebine opozarja nase. To je tisti elementarni element FFS, ki je uspel poigravanje z absurdom pripeljati do razumevanja tega kot nečesa, kar se pravkar dogaja tudi nam. Zamislite si recimo Freddieja Mercuryja, ki zapoje eno o bližnjevzhodni krizi ali o prekinitvi premirja na Krimu … in se vsi v televizijskem studiu, kjer poteka razvedrilna nedeljska oddaja, objamejo in zavrtijo. Tudi brez odjavne špice lahko vsebino ignorirate, toda glasbo si boste gotovo zapomnili. Če ste odkriti do sebe, boste tudi spomine razumeli kot opomine.
V tem se skriva vsa enostavna briljantnost projekta FFS, ki je razumljiv tudi naključnemu poslušalcu. Brez pretencioznosti in glamurja, a zelo poslušljivo. V nasprotju z nekaterimi sodobniki Franz Ferdinand, ki (po)skušajo na pereče tematike odgovarjati z višjo mislijo, visoko tehnologijo ali znanstveno fantastiko, so FFS preleteli glasbene dekade, predstavljajoč tisto najbolj pomembno, kar je v ogoleli obliki preživelo zob časa. Lahko bi temu rekli tudi klasična pop ali rock skladba – Call Girl, Johnny Delusional, So Desu Ne, Piss Off, Look At Me – katere zimzeleno patino ne odrejajo ne višina stopnice na lestvicah ne nakladni rekordi, temveč zgolj človeškost, biti človek v časih, ko človeškost izginja izpred človekovih oči.
V tem oziru je instrument oziroma način doseganja umetniških ciljev popolnoma nepomemben. To delovanje superprojekta FFS spominsko vrne v obdobje umetniških avantgard z začetka prejšnjega stoletja, ki odzvanjajo skozi pesmi Little Guy From The Suburbs, So Many Bridges, A Violent Death – razumeti pa jih je mogoče tudi kot opomin za današnje skrajno nadrealistično ali pač nerealno razumevanje življenja in sveta.
Zato nikoli ne recite, da tega niste najbolje razumeli ali, bog ne daj, spregledali. Res je lažje na tujo glasbo plesati, a še bistveno bolje vam bo, če boste glasbo tudi razumeli in ob njej razmišljali.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015