Ženske, ki plešejo z volkovi
Že vse odkar se je razvedelo, da režiserka Kathryn Bigelow in scenarist Mark Boal, ki sta leta 2009 za film Bombna misija (The Hurt Locker, 2008) odnesla kar šest oskarjev, med njimi tudi tri »najtežje« – za najboljši film in najboljši scenarij, Kathryn Bigelow pa kot prva ženska v več kot osemdesetletni zgodovini nagrad tudi za najboljšo režijo –, družno snujeta dramatizacijo več kot desetletje trajajočega lova na Osamo bin Ladna, ju tako strokovna kot laična javnost obkladata z vrsto obtožb – od teh, da sta od še vedno aktivnih agentov Cie izvlekla zaupne podatke, ki ne bi smeli priti v javnost, do teh, da nameravata film plasirati na trg tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami kot del proobamovske propagande.
Potem ko je bil datum premiere premaknjen na čas po volitvah in so se zgodile prve projekcije, pa so medije poplavile pritožbe glede njegove vsebine. 00:30 – Tajna operacija bojda zagovarja mučenje vojnih ujetnikov kot učinkovito Ciino metodo za pridobivanje informacij. Liberalna Amerika je skočila na noge, žolčna debata pa je kulminirala v pozivanju k bojkotu ogleda filma. Vse zaman – 00:30 je že po enem tednu predvajanja zasedel vrh lestvic najbolj gledanih filmov.
Ta besna polemika je v resnici bolj stvar ortodoksne politične drže tistih, ki film kritizirajo, kot pa filma samega. Če je Kathryn Bigelow česa kriva, potem je kriva predvsem tega, da je Hollywoodu servirala nehollywoodski film in zraven ni priložila navodil za uporabo. V Hollywoodu je film pač biznis, zato se trudi gledalca predvsem zabavati in ga razbremeniti vsega hudega, kar seveda pomeni, da ga je treba odrešiti tudi teže moralnih dilem. Gospa Bigelow je konvencijo hollywoodskega formata prekršila kar dvakrat: prvič z zahtevo po aktivnem sodelovanju gledalca in drugič s kršenjem pravila politične korektnosti.
Ostanimo za trenutek pri vprašanju (nenapisane, a še kako prisotne) zahteve po politični korektnosti. Znano je, da je ameriška filmska industrija pretežno liberalno politično orientirana. Prav tako je znano, da liberalna Amerika odločno zavrača tisto, kar je Busheva administracija imenovala »enhanced interrogation«, saj sporne tehnike zasliševanja po njihovem mnenju nikoli ne pripeljejo do relevantnih podatkov in tudi če bi, cilj v nobenem primeru ne opravičuje sredstva. Kathryn Bigelow je dovolj pogumna, da si dovoli požgečkati to ortodoksno dogmo in vprašati: kaj pa če je ta način zasliševanja dejansko prispeval k uspešnemu pregonu in tako pomagal preprečiti potencialni val novih žrtev teroristov? Obstajajo situacije, ko je žrtvovati nekatera načela civiliziranosti in humanosti manjše zlo kot dopustiti, da morebitni novi napadi pogoltnejo na tisoče novih človeških duš?
Ker Kathryn Bigelow ne pristaja na poenostavljeno sliko realnosti in ker je ni strah dopustiti možnosti, da je bila likvidacija Osame bin Ladna tudi malo umazana zadeva, film odpre s temnim platnom in arhivskimi zvočnimi posnetki žrtev padlih dvojčkov. Ta travmatičen prolog nato z ostrim rezom preskoči na prizore, v katerih agenta Cie izvajata cel šopek zasliševalnih metod, ki so za časa Busheve vlade veljale za legitimne metode zasliševanja, pod Obamo pa so bile prepovedane in razglašene za mučenje. Takšno zaporedje prologa in uvodne sekvence ustvari občutek izrednih razmer, dezorientacije in naraščajoče želje po maščevanju oziroma iskanju pravice za tisoče nedolžnih žrtev. Amerika bije boj proti terorizmu in v vojni nekatera načela, ki so zdijo v času miru povsem nedvoumna, kar naenkrat izgubijo svojo jasnost in akterje postavijo pred zapletena etična vprašanja.
Kathryn Bigelow ni storila nič drugega kot posnela moralno ambivalenten film o moralno ambivalentni tajni vojaški operaciji. Prav moralna dvoumnost je dramatično žarišče filma, središče, okrog katerega se zgošča ves njegov idejni in čustveni naboj. Režija se namreč dosledno izogiba vseh tistih klišejskih, emotivnih bergel mainstream hollywoodskega filma, s katerimi poskušajo režiserji čustveno zahakljati gledalca in ga na silo prilepiti na svojo zgodbo. Svojim likom ne priskrbi nobenega ozadja ali predzgodbe, da bi se gledalci z njimi lažje poistovetili in dobili boljši vpogled v motivacijo njihovega delovanja. Prav tako jih ne zapleta v nobene stranske (intimne, romantične, prijateljske ali kakršnekoli drugačne osebne) zgodbe, da bi tako osvetlila njihov značaj in notranje dileme. Zelo špartansko uporablja tudi glasbeno podlago, ki se ali popolnoma umakne v ozadje ali pa le zelo subtilno podpre dogajanje.
Edina priložnost za čustveno investicijo gledalca se tako odpre v sivinah med črnim in belim, dobrim in slabim, med pravilnimi in napačnimi odločitvami, brcami v temo in zadetki v polno, moralnimi in nemoralnimi dejanji, skratka med vsemi tistim dilemami, s katerimi so soočeni ljudje, ki so v kritičnih trenutkih primorani sprejemati težke ali tvegane odločitve in zanje tudi nositi posledice. Kathryn Bigelow gledalca s svojo naturalistično režijo brez nepotrebnih stranpoti in okraskov, ki bi odvračali od bistvenega, ter z umirjenim tempom (dovolj počasnim, da imamo čas za refleksijo, in hkrati dovolj hitrim, da ne izgubimo zanimanja za razplet zgodbe) na najbolj naraven način postavlja v čevlje Ciinih operativcev in ga sooča z realnostjo njihovega dela.
Kdo so ljudje, ki opravljajo dela, ki na vsakodnevni bazi zahtevajo sprejemanje takih odločitev? Kdo so agenti, ki stisnejo zobe, zamižijo na eno oko in zapornikom zlivajo vodo v grlo, da bi se dokopali do informacij, ki bodo morebiti preprečile mnoge nedolžne smrti – ali pa tudi ne; kdo so vodje, ki dajo zeleno luč tvegani tajni operaciji, za katero nimajo zagotovila, da pelje k pravemu cilju; kdo so vojaki, ki z mirno roko odstrelijo nekaj neoboroženih mož in žena, preden zadenejo pravo tarčo ...?
To najbrž niso najbolj simpatični in topli, zato pa toliko bolj odločni, požrtvovalni, divje samozavestni, trezno razmišljujoči, ambiciozni ljudje, ki živijo in umirajo za svoje delo. Tudi ženske. Če je Kathryn Bigelow razjezila liberalno Ameriko s tem, da je znova odprla debato o spornih tehnikah zasliševanja, bi jo morala vsaj malo potolažiti s tem, da je v središče enega najbolj slavljenih dosežkov Cie postavila žensko, odrešeno vseh običajnih seksističnih stereotipov – celo moškega čudenja nad tem, da se takšnih podvigov loteva ženska, ki se v svetu vojakov, teroristov in tajnih agentov očitno počuti kot riba v vodi.
Kathryn Bigelow je žanr akcijskega trilerja subvertirala najprej tako, da se je vzdržala kakršnegakoli romantiziranja in estetiziranja dela obveščevalnih agentov, in potem še tako, da je za glavni lik izbrala žensko, ki ni ne žrtev ne ljubimka ne seksi vajenka ne nevrotična amazonka, ampak sposobna, pametna punca, ki odločno zasleduje svoj cilj. V tem smislu 00:30 deluje kot zrcalna podoba Bombne misije, kot živa slika ženske odločnosti in posvečenosti cilju nasproti samemu sebi namenjenemu mačo petelinjenju iz Bombne misije.
Z agentko Mayo v podobi odlične Jessice Chastain je Kathryn Bigelow, ki že tako ali tako visoko kotira na lestvici sodobnih feminističnih ikon, dobila še nekakšen filmski alter ego. 00:30 je definitivno film »z jajci«, pa čeprav ga je posnela ženska. Nobeno presenečenje ni, da podžiga razgrete debate o moralnih vprašanjih; ta mobilizacijski potencial je pravzaprav njegova najmočnejša odlika. Težava je v tem, da si ljudstvo zastavlja napačna vprašanja. Polemika na temo »ali Kathryn Bigelow zagovarja mučenje kot uspešno zasliševalno sredstvo« je nereflektirana, popreproščena, čustvena reakcija na prvo žogo, slepa ulica, ki odvrača pozornost od zares relevantnih vprašanj, pred katera film postavlja svoje občinstvo. Trditi, da za ta vprašanja v javni debati ni prostora, je ali politična hipokrizija ali pa popolna zabloda.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013