Bernarda Fink, koncertna in operna pevka
Doma sem v več svetovih in v več obdobjih
Pevska umetnost sodi med poustvarjalne. Se vam kdaj zdi, da ste zaradi tega v svojem umetniškem izrazu omejeni?
Poseben privilegij pri pevski umetnosti je, da hkrati si in nisi ti: poješ neko vlogo, če je opera, ali neko zgodbo v pesmih, lahko si kdorkoli, celo drugega spola, denimo v Schubertovem Zimskem popotovanju, saj ni razlike med moško ali žensko dušo. Hkrati pa nam je dovoljeno biti mi sami.
Spomnim se, kako sva pred časom z eno izmed kolegic skupaj nastopali v Mozartovem oratoriju, in po nastopu mi je zaupala, da je imela pred začetkom strašno tremo. In gre za kolegico, ki je nastopala v opernih hišah po vsem svetu v najzahtevnejših sopranskih vlogah. Rekla sem ji, pa saj ne misliš, da ti bom to verjela. Skupaj sva nastopali v operi in tam je bila najbolj sproščena oseba, kar jih poznam – tik pred predstavo je pila kavo, jaz pa lipove čajčke –, tukaj pa trema pri eni navadni Mozartovi maši? Ona pa je rekla: »Kako ne bom imela treme, če stojim ljudem na dosegu roke in to kot jaz, ne preoblečena v nekoga drugega! Počutim se kratko malo, kot da bi bila naga.«
Odtlej se večkrat spomnim na ta pogovor, ampak pri meni je ravno obratno: bolj sem mirna, če smem peti kot jaz sama. Seveda to ne pomeni, da se razgališ, da govoriš o sebi – a nekaj tebe pa vendarle v tem mora biti, to je tisto, kar pomeni dati nekaj več. Je pa tako tudi v drugih poklicih, tudi v banki kdaj vidite, da je pred enim uslužbencem dosti daljša vrsta kot pred drugimi. Petje je neverjeten medij, morda je najbolj neposredna pot, da izkričiš, kar imaš v sebi.
A kje je meja med tehniko in občutenjem?
To je seveda vprašanje, s katerim se največ ukvarjamo. Potrebno je zdravo ravnotežje. Naučiti se moramo prave tehnike, da znamo pristopati k posameznim skladbam. Te imajo namreč vsaka svoje posebnosti, nekatere zahtevajo bolj hladen pristop, zlasti tiste z visokimi tehničnimi zahtevami, recimo s kakšnimi kadencami; te skladbe delujejo tako, da je emocija posledica pravilno emitiranega zvoka, se pravi točne izvedbe napisanih not. Na drugi strani pa ti pri skladbah, ki delujejo enostavno, seveda le med narekovajema, ne preostane drugega, kot da si sam poet. Ustvariti moraš vtis, kot da pesnikuješ v živo, kot da v tistem trenutku vre neposredno iz tebe, kot da so besedilo in note tvoje lastne. Tedaj moraš tehniko pozabiti oziroma jo uporabljati tako samoumevno, da se splete lepa kita, v kateri ne prevlada ne en ne drug pramen, temveč se izrazi samo bistvo. Pri samospevu ne moreš peti tako, da bi razkazoval glas. Seveda je prav za to potreben tehnični perfekcionizem, še posebej za piano petje, ki ga pri samospevu uporabljamo mnogo več kot pri operi. In to je ponavadi dosti bolj zahtevno kot forte. Na tem je treba veliko delati, obenem pa tudi biti poklican za to.
To ni lahko in kar nekaj časa traja, da to zmoreš. Tudi sama imam šele zadnja leta res pravo samozavest za samospev in vidim, da je to kar pravilo. Na resnejših odrih s samospevi nastopajo predvsem izkušeni pevci. Zelo mladih praktično ni, tisti, ki so, pa niso med boljšimi. To je preprosto zato, ker ne gre samo za umetniške izkušnje in za obvladovanje glasu, morda še pomembnejše so osebne, življenjske izkušnje.
Ali vi sami pri sebi veste, kdaj ste naredili tisti presežek, zaradi katerega ste v svetovnem merilu tako cenjena pevka? In enako, ko poslušate kolege, kakršni so ti, s katerimi nastopate v kvartetu – kdaj je vse tako, kot mora biti, kdaj pa preskoči, kot včasih rečemo, božanska iskra?
Ne vem, če razumem vprašanje?
Mogoče je za vas to tako samoumevno?
Bom poskusila odgovoriti posredno: točka, na kateri se trenutno nahaja moja kariera, ni posledica takšnega ali drugačnega načrta. Nikoli nisem stremela po konkretnih dosežkih. Konkreten dosežek je zame bil, da obvladam določeno stvar, da lepo zapojem določeno pesem, da pri nekaterih res težkih sploh pridem do konca, potem ko mi prej leta dolgo to ni uspelo, zdaj pa zmorem, pa da nisem utrujena, ko končam recital. To, da me povabijo v londonski Wigmore Hall ali na Schubertiade, kjer sem med nastopajočimi redno že deset let, takšne stvari so zame kot neke vrste darilo, saj kaj takšnega nikoli ni bil moj namen, to je le rezultat.
Nekaj ti je dano, to je seveda talent, drugo so pa okoliščine, v katerih se ta talent razvija že od otroštva dalje. To je kultura, sam glas ne pomeni nič. Bistvo kulture je, da pravočasno prideš v stik z glasbo oziroma da okolje prepozna in zmore razvijati talent. Naslednja stvar, ki je prav tako povezana s kulturo, je občutek za stil. Mozarta ne moreš peti tako kot Puccinija. Nazadnje pa je potrebno tudi nekaj sreče, v pravem trenutku moraš srečati pravo osebo. To je enako kot v življenju, tudi za srečanje z življenjskim partnerjem moraš biti v pravem trenutku na pravem mestu.
Nisem prepričana, če sem vam odgovorila – prej bi rekla, da ne (smeh).
Ja in ne. Zdaj ste izdali album slovenskih pesmi in tudi na mariborskem recitalu, kjer ste v program vpletli nekaj slovenskih samospevov, je bilo med občinstvom čutiti še posebej intenzivno reakcijo na slovensko pesem. Kako pa je v obratni situaciji, ko vi kot v Argentini rojena Slovenka nastopate denimo z Estoncem, dirigentom Marissom Jansonsom, pa z nizozemskim orkestrom Concertgebouw, izvajate pa simfonijo na Moravskem v nemško govorno področje rojenega Juda Mahlerja – kako pa je v takšnem primeru, ali torej prevlada glasba kot univerzalen jezik?
V takem primeru vse pozabiš, vsi smo enaki. Razlike so le v tem, ali si zadel pravo noto in ali morda nisi bil inspiriran – potem izstopaš. Ampak vsak da od in iz sebe vse, vsi smo v službi nečesa višjega, lepega, vsak od nas je nepogrešljiv delček sestavljanke, ki se zlije v popolno celoto.
Pri tem je jezik pomemben le toliko, da moraš kot Argentinec ali Slovenec ali Francoz pri recimo Mahlerju seveda imeti zelo dobro nemško izgovorjavo, sicer pa je čisto vseeno, od kod prihajaš, kakšne barve si in ali si moški ali ženska.
Ko sva ravno pri tem, je petje privilegiran poklic tudi v tem, da smo ženske plačane zelo primerljivo z moškimi, v večini drugih poklicev pa so ženske praviloma plačane približno četrtino manj. To je strašno, kot da bi bili še vedno v srednjem veku. Pri glasbi brez žensk ne gre; ne na recitalih, ki jih ne morejo peti samo moški, še manj pa v operi – moški pač ne more peti Leonore.
Sorazmerno pozno ste posneli ta album slovenskih samospevov. Kako pa je bilo s tem v času izgnanstva – vam je glasba pomenila tudi stik z domovino? V Slovenijo ste prvič prišli šele proti koncu osemdesetih, mar ne?
Že sredi osemdesetih, konec leta 1985 sem bila prvič v Evropi in tudi v Sloveniji. Seveda smo doma veliko peli. Resda sem Argentinka, a rojena v družini, ki je bila ravno toliko slovenska kot katerakoli v Ljubljani.
In tudi slovenske samospeve sem dobila v roke praktično takoj, ko sem začela resno peti. Pomagala mi je gospa Franja Golob, ki je bila pred vojno v svojih mladih letih zasedena v večini nosilnih vlog v ljubljanski operi, pela je recimo Carmen pa Azuceno v Trubadurju. Imela je čudovit alt, a po koncu vojne je pač morala bežati tako kot tisoči drugih.
Druga pomembna oseba je bila moja teta, ki si je v mladosti tudi želela postati operna pevka: ravno je začenjala s študijem, potem pa sta ji vojna in izgnanstvo prekrižala načrte. Je pa tako kot gospa Golobova imela zbranih veliko pesmi, ki sem jih lahko jaz pela; Škerjanca, Pavčiča, marsikaj smo imeli že kar doma. Z bratom so naju v okviru slovenske skupnosti precej vabili na nastope s slovenskimi samospevi. Saj ni čudno, gre za izjemno glasbo, pa tudi izredno čustveno, mehko, duša je v njih na dlani. Moj prijatelj Edvard Kovač, filozof in duhovnik s profesuro v francoskem Toulousu, ki je zelo zaslužen za to, da je slovenska kultura znana po svetu, mi je povedal, da so mu tujci, ko so ga pobližje spoznali, rekli, da imamo Slovenci dušo pesnikov, »un âme de poète«. Večkrat sem se že spomnila na to zgodbo, ob teh pesmih pa še prav posebej – to je čista resnica. Ko pojem te pesmi, se to nepopisno čuti, vse kar drhti in dehti. Želela bi si, da bi Slovenci znali bolj govoriti, komunicirati z emocijami – potem bi nam bilo lažje tudi soočenje z zgodovino, s stvarmi, o katerih je treba jokati, je treba žalovati. Sploh upati si žalovati za vsemi temi mrtvimi, ki jih še vedno odkrivamo – če se ne bomo soočili z žalovanjem, tudi ne bomo sposobni veselja in razcveta. To ni seveda nič novega, to zna povedati vsak psiholog.
Zaradi vsega tega sem še toliko bolj vesela, da lahko komuniciram preko glasbe in ne preko besed, ker verjamem, da glasba lahko pove marsikaj, česar besede ne morejo.
Kako pa je vaša družina doživljala argentinsko diktaturo v sedemdesetih? Verjetno še posebej hudo, glede na to, da se je v novi domovini do neke mere ponovila zgodba, zaradi katere so vaši sorodniki bežali iz stare?
Seveda, bilo je hudo. Zlasti zato, ker smo bili razpeti med dvema strahovoma: utemeljitev diktature je bila strah pred komunizmom, to pa je bilo tisto, pred čemer so naši predniki bežali. Seveda pa niso želeli živeti v diktaturi, tako da smo bili med dvema nakovaloma. Na srečo vse skupaj ni zelo dolgo trajalo, sama sem pa tudi od sredine osemdesetih let večino časa v Evropi. K sreči se je položaj bolj ali manj normaliziral in tudi moji sorodniki lahko kar dobro živijo. Posebej vesela pa sem, kadar jih lahko gostim pri nas.
Kje se torej počutite doma? Pogovarjava se v Sloveniji, a v Sloveniji ste imeli začasno prebivališče le kot soproga avstrijskega veleposlanika.
To je res. Moj dom je v slovenski hiši mojega moža na avstrijskem Koroškem, v podobno podvojenih okoliščinah, kot so bile, ko sem se v Argentini rodila slovenskima staršema. Ker pa imava z možem diplomatom oba nomadske poklice, se nenehno seliva. In obiskujeva drug drugega in sorodnike blizu in daleč.
Pred leti ste posneli ploščo z Dvořakovo glasbo. Ste v češki glasbi zaslutili kakšno sorodnost?
Vsekakor. Se pa trenutno ukvarjam s francosko glasbo, predvsem s Fauréjevimi in Ravelovimi skladbami, kjer gre prav tako za zelo prefinjeno emotivnost, ampak to je na nekako salonskem, elitističnem nivoju. Pri nemški, še bolj pa pri slovanski pesmi mi je všeč, da so skladatelji veliko zajemali iz narodnega melosa, pa ritmov. To je bilo pisano tudi za srednji sloj, to je bila ideja originalnih schubertiad, da se ne zbere aristokratska smetana, temveč kulturna.
Mahler se seveda še posebej vpisuje v to srednjeevropsko tradicijo.
Na vsak način. Pri Mahlerju razpoznavamo tudi slovansko senzibilnost, melanholijo, ob vsem pa seveda njegovo judovsko dušo in seveda psevdogermansko kulturo s primesjo Dunaja, ki je tako ali tako večstoletna mešanica vsega tega.
Te stvari imamo nekako v rodovnem ali področnem genskem zapisu – kako pa se lotite študija recimo baročne skladbe? Predromantična obdobja so nam v svojem čustvovanju gotovo mnogo težje doumljiva.
Pri meni – morda pa je tako pri vseh – se mora nujno zgoditi nekaj intuitivnega, kar vzpostavi naravno povezavo. Preprosto rečeno, moraš se zaljubiti – ne gre za iskanje, odkrivanje, preskočiti mora iskra in ta iskra se mora slišati oziroma čutiti v repertoarju. Meni se je to v sorazmerno zgodnji mladosti v Buenos Airesu zgodilo prav z Monteverdijem in Bachom. Ne vem, kako in zakaj, ampak s to glasbo sem se popolnoma identificirala. So pa tudi skladatelji, ki me nič kaj dosti ne zanimajo, trenutno je to na primer Händel, včasih mi je bil precej bližje. Večinoma mi je glasba iz 17. in 18. stoletja izredno blizu, kadar jo slišim, se mi prebudijo vsi čuti.
Meni ti svetovi nikakor niso tuji. Spet berem Goethejevega Wertherja in se mi zdi, kot da bi bil napisan danes. Očitno sem doma v več svetovih in v več obdobjih. Delček mene se identificira s tem, drug delček s čim drugim, ne morem pa cela pripadati le enemu svetu, recimo romantiki. Povsem se lahko poistovetim z bohotno religioznostjo določenih skladb, Buxtehudejevih ali Bachovih pasijonov, kjer je tudi v besedah tako globoko izraženo religiozno stanje duše, da sem vedno znova povsem osupla nad lepoto literature in glasbe, tako da sploh ne čutim, da gre za tri sto let stare umetnine. Tehnično je seveda treba biti maksimalno zbran in natančen, zlasti pri Bachu, ampak vsebina je pa tako divja, tako življenjska, kot da bi bila romantična. Enako velja za Monteverdija, njegovi teksti so čista literatura.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011