LIFFE 2013; Posvečeno: Lordan Zafranović
Filmski testament
Zaradi naštetega se zdi podatek, da mu že več kot 20 let noben festival ni posvetil retrospektive, preprosto šokanten. Pa vendar, zaradi svojih provokativnih in pogosto kontroverznih političnih stališč, ki jih je vedno jasno izražal v svojih delih, in zaradi svoje brezkompromisno kritične drže je bil Zafranović trn v peti vsaki oblasti, kar mu je prineslo permanentni status družbeno izobčenega ustvarjalca.
Posledično je to pomenilo, da ga uradne institucije, ki so bedele nad promocijo jugoslovanskega (ali pozneje hrvaškega) filma v tujini, nikoli niso vključile v svoje dejavnosti in projekte, hkrati pa si tudi doma nihče ni drznil javno pokloniti temu »problematičnemu« cineastu. Danes tako mnogi poznajo vsaj katero izmed njegovih najbolj razvpitih del, ali tistih iz obdobja jugoslovanskega filma, kot sta kultna Okupacija v 26 slikah (Okupacija u 26 slika, 1978) in Padec Italije (Pad Italije, 1981), ali tistih, posnetih po osamosvojitvi Hrvaške države, kot sta razvpiti Zaton stoletja – Testament L. Z. (Zalazak stoljeća – Testament L. Z., 1994) in priljubljena TV-serija o maršalu Titu, Tito, zadnje priče oporoke (Tito – posljednji svjedoci testamenta, 2005–2011). Celovita podoba Lordana Zafranovića kot filmskega ustvarjalca pa je veliki večini popolna neznanka.
Tokratno festivalsko posvetilo temu plodnemu in vsestranskemu hrvaškemu cineastu je zato nadvse redka, edinstvena in več kot izjemna priložnost, da se malce pobliže seznanimo s to fascinantno ustvarjalno figuro, eno najpomembnejših, kar jih je premogla zgodovina nekdanjega jugoslovanskega in sodobnega hrvaškega filma. In čeprav letošnja sekcija Posvečeno še zdaleč ne prinaša celote njegovega opusa, temveč le delni vpogled vanj, je ta dovolj reprezentativen, da lahko zaslutimo širino in silovitost Zafranovićevega ustvarjalnega duha. Program nas bo namreč popeljal skozi glavne etape njegove ustvarjalne poti in nam predstavil nekatera njegova najpomembnejša dela.
Najverjetneje lahko povsem upravičeno domnevamo, da danes le malokdo pozna Zafranovićevo zgodnje ustvarjalno obdobje, dobo amaterskega in eksperimentalnega filma, s katerima se je Zafranović ustvarjalno seznanjal pod okriljem splitskega Kino kluba. Zafranović je že s temi kratkimi amaterskimi filmi, z deli, kot sta igrana kratkometražna filma Dnevnik (1964) in Koncert (1965), silovito opozoril nase. Vrhunec tega zgodnjega obdobja pa brez dvoma predstavlja briljantna miniaturka Popoldan (Puška) (Poslije podne (puška), 1967), eno prvih del, ki jih je posnel pod okriljem zagrebškega Filmskega avtorskega studia in v katerem prvič vpelje eno svojo veliko temo o iracionalnosti zla in nasilja pri človeku. V teh delih pa je prav tako opazen razvoj njegove poetike, saj postopoma opušča fluidnost svojih podob in v dela vpeljuje grobi, neposredni eksistencializem, ekscentričnost ter odprto in skrajno naturalistično obravnavo seksualnost. Tak pristop je razviden predvsem iz del, ki pripadajo zaključni fazi njegovega ukvarjanja s kratko in srednjemetražno formo, z deli, ki so nastala po njegovi vrnitvi s študija na praški FAMU. To prvo fazo zaključujeta dva celovečerca, ki pa sta še bistveno zavezana kratki formi: prvenec Nedelja 2 (1969), ki je pravzaprav podaljšani kratkometražni prvenec, ter Kronika zločina (Kronika jednog zločina, 1973), v katero je Zafranović združil trojico srednjemetražnih del. Prav v teh dveh delih je še natančneje izbrusil svojo poetiko in s tem postavil temelje svojemu nadaljnjemu filmskemu ustvarjanju. V njih začne uvajati razrahljano pripovedno strukturo, ki se izogiba dramaturški karakterizaciji, na tematski ravni pa se začne posvečati manifestacijam in naravi zla v človeku ter eksplicitni obravnavi seksualnosti in nasilja, ali drugače, arhetipskim motivom Erosa in Tanatosa.
Tovrstna poetika svoj nesporni vrhunec doseže v Zafranovićevi »vojni trilogiji«, ki jo sestavljajo njegova najbolj cenjena in hkrati najbolj razvpita dela, Okupacija v 26 slikah, Padec Italije in Večerni zvonovi (Večernja zvona, 1986). Če filme iz njegove prve ustvarjalne faze lahko označimo za eksistencialistične, metafizične in erotične, pa imajo ta dela poudarjen zgodovinskopolitični karakter. Vsebinsko se ta dela navezujejo na obdobje druge svetovne vojne, predstavljala pa naj bi Zafranovićevo vizijo »socialistične estetike«. S to trilogijo njegova ustvarjalna pot doseže vrhunec: in čeprav sta prva dva dela trilogije, predvsem zavoljo svoje kontroverznosti, naletela na silovitejši odziv javnosti, pa se je stroka poenotila v oceni, da so Večerni zvonovi njegovo najbolj dovršeno in popolno delo. Skozi zgodbo o usodi komunista, revolucionarnega intelektualca in njegove družine v obdobju med 1926 in 1948 je Zafranovič skoraj do popolnosti izpilil svoj fragmentarno-eliptični pripovedni pristop, v tem delu pa je najti tudi nekaj najbolje artikuliranih in izoblikovanih likov njegovega opusa.
Svojevrstno sintezo pa njegova poetika z združitvijo eksistencialno-metafizičnega in zgodovinskopolitičnega pristopa doseže v njegovem najbolj monumentalnem v filmu Zaton stoletja – Testament L. Z., delu, ki se je porodilo že v okvirih hrvaške kinematografije, a je hkrati Zafranoviću nemudoma nakopalo tudi spor s tedanjo hrvaško oblastjo, za katero je bil režiser po tem filmu persona non grata. V njem se namreč kritično loti vzpona in vladavine nacifašizma na Hrvaškem, torej ustaškega gibanja, v delo vključi podobe s procesa proti ustaškemu ministru Andriji Artukoviću, prav tako pa tudi podobe iz svojih predhodnih del ter končno tudi podobe samega sebe, skozi katere gledalcu razlaga naravo filmske umetnosti in izvore zla v človeku. Opraviti imamo torej s pravim filmskim testamentom.
**********
IZBOR
Popoldan (Puška) (Poslije podne (puška)), r. Lordan Zafranović. Jugoslavija/Hrvaška, 1967, 14 min.
Padec Italije (Pad Italije), r. Lordan Zafranović. Jugoslavija/Hrvaška, 1981, 114 min.
Večerni zvonovi (Večernja zvona), r. Lordan Zafranović. Jugoslavija/Hrvaška, 1986, 120 min.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013