Michael Biggins, prevajalec
Joyce sreča Vojnovića
Z govorjeno slovenščino se je prvič srečal med podiplomskim študijem na Univerzi v Kansasu, kamor so v centraliziranih socialističnih časih začuda kar dvanajst let zapored pošiljali slovenske Fulbrightove lektorje. Po letu dni pouka pri prvem takem fulbrightovcu se je leta 1980 udeležil seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani. Kot govorcu nemškega in ruskega jezika se mu je slovenščina zdela naravno stičišče obeh – jezikov in najbrž tudi kultur. Na seminarju v Ljubljani sem se dokončno okužil, pravi. Leta 1983 se je vrnil v Evropo na študijsko popotovanje, krožil po Sloveniji in takratni SFRJ. V tisti čas segajo tudi njegovi prvi prevajalski poskusi: v reviji Le livre slovène (zdaj Litterae slovenicae, op. p.) je objavil Kosmačevega Tantadruja.
Odmevno Posmehljivo poželenje
Prvi roman, ki ga je prevedel, je bilo Jančarjevo Posmehljivo poželenje z letnico izida 1993 (angleški prevod je izšel leta 1998). Delo je namreč veljalo za najbolj obetavno za ameriški trg – ker govori o piscu, ki kot gostujoči profesor vodi tečaj kreativnega pisanja v New Orleansu. In res je bilo precej odmevno, Biggins pravi, da še danes po e-pošti prejema odzive ljudi, ki jim je bilo všeč. Na vprašanje, ali se je roman, poleg tega, da je bil dobro sprejet v določenem krogu bralcev, tudi dobro prodajal, Biggins pravzaprav ne ve odgovoriti. Knjiga je izšla pri univerzitetni založbi (Northwestern University Press), kar že samo po sebi podrazumeva manjšo naklado, odgovarja. Kako in kdaj pa se je Biggins srečal z Bartolom? To se je zgodilo leta 1988, ko je (v slovenščini) izšla nova izdaja Alamuta. Prevajalski izziv pa je sprejel, ko je bil vržen predenj: leta 2003 je neki ameriški založnik na univerzo v Seattlu, kjer je Biggins še danes zaposlen, prišel poizvedovat, kdo bi mu lahko prevedel Bartolov roman. »Čestitam, našli ste ga,« je tedaj odvrnil Biggins.
Kaj si še želi prevajati? Že ob omembi naslova Čefurji raus! vzklikne »Neprevedljivo!«. In doda, da si tega on pač ne bi upal prevajati, da ga jezikovna edinstvenost Vojnovićevega dela malce spominja na prevajalski izziv, ki ga predstavlja Joyceovo Finneganovo bdenje. Morda pa se bo Čefurjev kdaj upal lotiti kdo drug – prav zato je treba vzgajati nove govorce slovenščine, da se bo med njimi našel kdo, ki si bo drznil streti ta trd prevajalski oreh, pristavi.
Bilo bi škoda, če ne bi posredoval znanja …
Naj se sliši še tako posmehljivo, prevajanje leposlovja je pravzaprav Bigginsov konjiček. Njegova »osrednja poklicna naloga« je vodenje knjižnice na javni univerzi zvezne države Washington v Seattlu, kjer ima tudi funkcijo izrednega profesorja slovanskih jezikov in književnosti. Tamkajšnja knjižnica premore močno in obsežno knjižno zbirko za različna geografska področja, vključno s slovanskim svetom. Toda ker znam slovensko, bi bilo škoda, da me ne bi porabili še za poučevanje tega jezika, pripomni. Biggins slovensko predava zadnjih pet let, prej je deset let poučeval rusko. Njegovi slušatelji so v glavnem podiplomski študenti (ne le slovanskih jezikov, temveč skoraj vsega, od romanistike, germanistike, zgodovine, politologije …).
Začelo se je tako, da je nekega lepega dne (če se povrnemo h Kosmaču) k njemu prišel študent, ki je izrazil željo, da bi se na njihovi univerzi učil slovensko. Biggins, ki se dotlej tega še ni lotil, ga je najprej hotel nagonsko odkloniti, a se je v njem nekaj prelomilo, v hipu si je premislil – nima jih pravice prikrajšati za znanje, ki je v njem in ga lahko posreduje naprej, si je rekel. Zdaj v okviru lektorata slovenskega jezika na univerzi Washington že pet let vodi tečaje slovenščine, začetnega in nadaljevalnega. Vsako leto se prijavi po štiri, pet študentov, vsi zelo motivirani, večinoma podiplomci, razlaga Biggins, ali pa se v okviru primerjalne književnosti osredotočajo na primerjavo med italijansko oz. nemško in slovensko literaturo. Biggins bo v študijskem letu 2013/14 začel tudi predavati pregled slovenske literature 20. stoletja in praktični seminar o prevajanju iz slovenske literature.
Dela dovolj za celo življenje
Lektorat slovenskega jezika na univerzi zvezne države Washington je eden redkih tovrstnih v Severni Ameriki, slovenščino poučujejo sicer še na Univerzi v Kansasu in Univerzi v Clevelandu, vendar slednja ni na podiplomski ravni. Biggins meni, da je skrajni čas za razširjenje mreže slovenskih lektoratov – v katero je vključen tudi njihov lektorat, kot eden tistih, ki delujejo na lastne stroške. Povsem razumem, da se ne moremo nadejati denarne podpore iz Slovenije, prikimava, in nasploh iz njegovih besed veje nekakšna blagohotnost. Toda nekaj bo treba ukreniti, ravno pred kratkim so ga obvestili, da slovenskega lektorata ne more na daljši rok razširiti z novimi tečaji, če ga pooseblja samo en profesor, in da morajo na univerzi izobraziti še enega pomočnika ali pomočnico. Biggins se nagiba k rešitvi, da bi lektor izvajal začetne in nadaljevalne tečaje slovenščine (kar zdaj počne sam), on pa bi študente uvajal v slovensko književnost in umetnost književnega prevajanja v sklopu. Ob spominu na leto 2010, ko so iz Slovenije prišli glasovi o nujnosti varčevanja na področju izobraževanja in s tem povezani načrti za ukinjanje lektoratov na tujih univerzah, hkrati pa so v Ameriki humanističnim vedam vse bolj grozili s krčenjem že tako skromnih proračunov, sicer vseskozi omikan in umirjen sogovornik zavzame skorajda bojevito držo: »Dokler bom zaposlen in dokler bom še dihal, bom učil slovensko!«
Biggins raje prevaja prozo, a je »odprt tudi za poezijo – če mi ta kaj govori«. Tako se je lotil poezije Tomaža Šalamuna, ki je leta 1986 na povabilo Oddelka za kreativno pisanje gostoval kak teden na St. Michael's College v Vermontu (kjer je Biggins tisti čas predaval ruščino). No, počasi se je odpiralo, zdaj pa gre – »Kako se že reče? S polnim plinom naprej?«, sogovornik sklene pripoved o svojih prevajalskih začetkih. Ali si dela, ki se jih bo lotil, izbira sam? Ta čas se spet posveča Bartolu in njegovemu Al Araf, ki je bil njegova lastna izbira, a je tudi naključje hotelo, da so (pri založbi Sanje) ravno iskali nekoga, ki bi to prevajal. Pred kratkim je končal prevoda romanov Drevo brez imena Draga Jančarja in Zmote dijaka Tjaža Florjana Lipuša, oba sicer na prošnjo ameriškega založnika Dalkey Archive Press, čeprav se je sam pri sebi povsem strinjal z založnikovo izbiro. Zelo si želi izdati angleški prevod knjige Katarine Marinčič O treh, ki je zanj »vrhunska prozna literatura v svetovnem merilu«. »Knjiga Katarine Marinčič je bila zame pravo odkritje, čisti bralski in prevajalski užitek,« pravi Biggins. Prevod je ponujal eni največjih ameriških založb, ki pa jo je takrat ravno pretresala kriza in je bila primorana v odpuščanje kadrov. Eno leto je čakal na odgovor in končno so ga obvestili, da knjige žal ne morejo uvrstiti v svoj program. V ZDA je namreč zelo nespametno izdati prevod dela tujega avtorja, čigar teksti se prej niso pojavljali niti v literarnih revijah (recimo krajši odlomki v New Yorkerju) in ga tako rekoč nihče ne pozna.
Toda zavrnitev, kakršna je ta, Bigginsa očitno ne spravi v slabo voljo, saj zagotavlja, da komaj čaka, da bo le našel primernega založnika in odkril naslednje vrhunsko delo slovenske literature. In ga niti malo ni strah, da ne bo ostalo dovolj za druge prevajalce. »Dela imam dovolj za celo življenje,« se nasmeji. Se je spopadal tudi s starejšimi avtorji? Ja, s Cankarjem, vendar je za Slovenijo pomembneje, da se prevaja še živeče, ali vsaj v širšem smislu sodobne avtorje, meni. Povsem napačna strategija bi bila predstavljati Američanom najprej slovenske klasike, bralce iz ZDA namreč zanima predvsem »tukaj in zdaj« – tudi »tukaj in zdaj« v drugih državah. In ni se bati, da slovenska literatura ne bi že iz sedanjosti imela ponuditi dovolj, doda Biggins.
Avtor mora biti prisoten
Toda kako doseči, da bi vrhunska dela slovenske literature (v angleškem prevodu) našla pot do bralcev – je to sploh mogoče brez agresivne in drage oglaševalske kampanje? Hm, obstaja samozaložba, odgovarja Biggins, »treba je poskušati in spet poskušati – da se dobra stvar izkaže za dobro«. Biggins polaga upe na manjše, neodvisne založbe, kakršna je bila svoj čas Scala House Press iz Seattla (kjer je izšla tudi prva izdaja njegovega prevoda Alamuta), založba, ki je bila po njegovem »tisti čas občudovanja vreden poskus«, v kateri so »čez dan za objavo urejali tehnično literaturo, zvečer pa so se za dušo prelevili v neodvisno založbo«. »Ja, v ZDA je neodvisnim založbam težko preživeti,« pravi Biggins in nadalje poudari, da mora avtor, če hoče uspeti, biti prisoten v ZDA – in fizično na krajših obiskih, in metaforično v objavah po revijah. Tako kot je bil prisoten Mazzini, ki je ravno pri Scala House Press izdal svoji knjigi Guarding Hanna in The Cartier Project. Ali, še bolje, prisoten tako temeljito in kontinuirano, kot je bil Tomaž Šalamun, ki so ga Združene države že same po sebi privlačile, tam je vrsto let živel in je v posrečeno mešanico združil zasebno in poklicno – zato je zaslovel. Nemalo ameriških pesnikov je, ki ustvarjajo pod njegovim vplivom, zadošča že, da prelistaš kakšno pesniško revijo, pravi Biggins. V ZDA so sicer prevajani in poznani tudi drugi slovenski avtorji, vendar je Šalamun za zdaj edini, ki je dosegel vrh.
Biggins bi rad pomagal, da bi tudi drugi slovenski pisci priplezali do tja gor – »ker si zaslužijo«. Ampak pri tem se še enkrat spotakneva ob različna pomanjkanja – ameriških prevajalcev iz slovenščine, zadostno razvejene mreže slovenskih lektoratov v Ameriki, včasih celo dostopa do najbolj pomembnih novih slovenskih literarnih, zgodovinskih in drugih del, ki jih ni niti v eni sami ameriški knjižnici. Pouk slovenščine bi morali zagotoviti vsaj na nekaj največjih ameriških univerzah s podiplomskimi slavističnimi programi. Bi Slovencem zategadelj lahko očital nekakšno samozadostnost, samozaverovanost, zaradi katere nam je prav malo mar, ali se po svetu še kdo uči slovensko ali ne, ali se ob tem celo škodoželjno smehljamo, češ, toliko bolje, nas bo vsaj manj ljudi razumelo? Biggins odkimava, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, Javna agencija za knjigo, Narodna in univerzitetna knjižnica in ostale osrednje ustanove, katerih poslanstvo je širjenje slovenskega jezika in kulture po svetu, kar se da dobro opravljajo svoje delo. Pohvali tudi seminar za slovenske književne prevajalce – ki se ga je udeležil leta 2010, ko je v Ljubljano prišel za štiri dni in ostal cel mesec. Za skupno stvar moramo še naprej iskati nove priložnosti, pristope, rešitve. »No, zdaj je zadeva zaključena – se reče tako?« vpraša in razloži, da išče bolj umetelno besedno zvezo, s katero bi izrazil svojo predanost slovenski literaturi. Predlagam »biti zapečaten«. »Aha, torej sem zapečaten,« se zadovoljno namuzne.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013