Niko Kralj (1920–2013)
Sčasoma se podrobnosti iz življenja ljudi zabrišejo, nekatere se pretirano poudari, druge potisne na stran, v pozabo, ustvari se nekakšne zgodbe, realno-fiktivni spomin, ki posamezniku in družbi pomaga ohranjati zavest o navzočnostih, ki so se preobrazile, postale drugačne. Navzočnost Nika Kralja med nami se je začela preobražati že v zadnjih letih njegovega življenja, ko se ni več pojavljal v javnosti, še vedno pa je bil nekako tiho prisoten. V tem času je bil pogosto navzoč v medijih, dokončno se je uveljavil njegov status očeta slovenskega industrijskega oblikovanja, oblikovalca svetovnega formata, živahnega ustvarjalca, ki nam je dal nekaj neminljivih ikon našega oblikovanja, stole Rex, 4455, lupina ..., nekaj sistemov modularnega pohištva ... Zdi se, da je v očeh mlajših generacij Kralj postal domala kultna figura, Oblikovalec, pisan z veliko, progresivec, ki zmore navdihovati. Njegov status se je lepo ujel z vintage trendi, z oživljenim zanimanjem za oblikovanje petdesetih, kar je v našem kontekstu pomembno tudi zato, da se preseže ozko ideološko gledanje na zgodnje obdobje našega povojnega razvoja, ob tem pa se, ob dokončnem povzdignjenju Kralja in njegovega najbolj znanega dosežka v ikoni, ne bi smeli prepustiti popularnim poenostavitvam in pozabiti na nekaj njunih bistvenih potez.
Dandanes se samopromocija in zaslužek večini zdita domala pomembnejša od ustvarjanja samega, občutek za skupno dobro pa je zelo ogrožena dobrina. Kralj je primer človeka, ki je živel predvsem za ustvarjanje, ki se je sicer svetovno uveljavil, a brez pretiranega truda v tej smeri, zaradi česar je tudi užil manj priznanj in bonitet, kot bi jih lahko. S promocijo se ni ukvarjal, celo tiste neizogibne priložnosti zanjo je bolj slabo izkoristil. Je pa veliko več kot nase mislil na dobrobit množice uporabnikov svojega pohištva in družbe kot take. Razmišljal je o dvigu kvalitete vsakdanjega zasebnega in javnega bivanja slehernika ter o razvoju svoje stroke in domače industrijske proizvodnje, o skupnem dobrem torej, o napredku družbe in udobju posameznika ter o polnem, samozavestnem življenju obeh. Oblikovanje, če je pravo, namreč ni samo sebi namen, ni neka ozka stroka, ampak področje, ki temeljno vpliva na kvaliteto bivanja, obstajanja, delovanja posameznika in družbe, v svojih socialnejših različicah je tako rekoč področje humanizma, ki lahko pomembno vpliva na splošne razmere, česar se je Kralj vseskozi zavedal. Zato je pri njegovem delovanju težko spregledati družbeno komponento, njegovo stremljenje po oblikovanju za vsakogar in ne le za izbrane premožneže, ki bi z njim dokazovali svoj prestiž. V časih, ko se oblikovanje vse prepogosto druži z vonjem po denarju, tega ne bi smeli spregledati. Rex ni bil ustvarjen kot stol za kralje, ampak kot stol, ki naj vsaj simbolično v kralja povzdigne tudi slehernika, zabriše razliko med obema.
Živimo v časih, ko se zdi največja ambicija naših »elit« čim prej in čim temeljiteje predati naše gospodarstvo tujim podjetnežem, saj naj sami ne bi znali in zmogli. Kako drugače od duha Nika Kralja, njegove samozavestne, sproščene tekmovalnosti s tujino, njegove želje po uveljavitvi domačega znanja, stroke, dela ...
Ko beremo zgodbo Kraljevega bogatega ustvarjalnega življenja, to avtentično, v tukajšnjo tradicijo in bitnost zakoreninjeno pripoved, spodbujeno z vedoželjnim razgledovanjem po tujini, se vse skupaj zdi čudovito preprosto in pravzaprav tudi je. Res je, da izjemni predstavniki predstavljajo vrhunce, a te porodi splošno družbeno valovanje, klima, h kateri prispevamo vsi. Kralj je svoje naredil in dokazal, upredmetene dokaze lahko vidimo vsepovsod, in kot družbena bitja moramo dojeti, da tega ni storil le zase, saj je bil eden izmed nas. Kraljev duh ne sme zamreti, spodbujati nas mora, da vedno znova poskušamo preseči doseženo, da si ves čas prizadevamo biti boljši, da zavzeto gradimo zase in za skupnost, da dokažemo, da zmoremo. Tudi če ni zmeraj poplačano finančno, se zelo splača. Vedno, kadar si spočijete oči ali telo na Rexu, lupini, 4455 ..., se spomnite na to!