Thomas Brussig, gost festivala Fabula
Perverzije z obeh strani berlinskega zidu
Leta 1984 je opravil poklicno maturo, nato je bil vpoklican v VPB (dežurna ljudska milica) ter do združitve Nemčije opravljal priložnostna dela. Leta 1990 je začel s študijem sociologije in tri leta pozneje presedlal na študij dramaturgije, ki ga je zaključil leta 2000. Po njegovih predlogah sta bila posneta tudi filma Sonnenallee (Sončna stran ulice) in Helden wie wir (Junaki kot mi), oba leta 1999.
S svojim drugim romanom Junaki kot mi (že 1999 tudi v slovenščini) je doživel literarni uspeh. Vzgib za roman je izhajal iz njegove jeze ob neprimernem rokovanju s preteklostjo, kar je odel v surov in na-trenutke-malo-krepneš-od-smeha slog. Brussig kot Vzhodnoberlinčan je bil namreč v prejšnjem režimu naravnan precej nekonformistično in še leta po združitvi Nemčije je bil nasprotnik ostalgije (nostalgija, ki je vezana na nekdanjo Nemško demokratično republiko). Pravi, da je bil padec berlinskega zidu najsrečnejši trenutek njegovega življenja, Berlin pa je zanj tisto mesto, ki ga kot pisatelja še vedno neizmerno navdihuje. Ko je časovna distanca omehčala njegovo bridkost, je leta 1999 napisal roman Am kürzeren Ende der Sonnenallee (Na krajši strani sončne strani ulice), ob katerem si je priznal, da je v človekovi naravi spominjanja, da ohranja samo prijetne spomine, obenem pa naj bi bila to knjiga, ob kateri bi Zahodnjaki zavidali Vzhodnjakom njihov način življenja, čeprav si je takrat večina slednjih želela ali pobega v vesolje ali pa na drugo stran zidu. Ljudje so si bili primorani ustvarjati svoje drobne sreče, saj jim je tisto največjo – svobodo –, ki je sicer bila zapisana v ustavi Nemške demokratične republike, kratila ena največjih vohunskih mrež v zgodovini, kajpak Stasi.
Brussig v svojih Junakih pove: »Ne sprašujte Vzhodnega Nemca o človekovih pravicah v tistem času; naveličani smo takšnih podtikanj. Če zares želite pogledati v brezno, potem raje vprašajte, kaj so človekove pravice. O tem lahko govorimo kot slepec o barvah – poznamo jih iz pripovedovanj.« Oportunizem prejšnjega režima je Brussiga prizadel tako globoko, da je v romanu Junaki kot mi zadevo pripeljal do skrajnega absurda. Vzhodno Nemčijo je slekel do obisti in razkril vse njene perverzije. Še noben nemški pisatelj ni tako temeljito prezračil zatohlosti Vzhoda in prav lahko bi ga razglasili za zadnjega pisca NDR.
Klaus Uhltzscht, protagonist romana, s kompleksoma straniščnih školjk in hrčkov, samo dvema od mnogih, si želi spolno občevati z rešetkami prezračevalne naprave na postaji Friedrichstraße, saj je tako najbliže zahodnim ženskam iz Quellejevih katalogov, ki se brezkompromisno fotografirajo s spolnim udom v ustih in točno vedo, kje se nahaja njihova točka G. Njegovi družinski odnosi so točno tisto, kar je narobe s političnim sistemom: sterilna mati in »Stasi-foter«, ki nikoli ne občujeta (razen na dan mrtvih, ko je bil spočet Klaus). In ker je Klaus patološko navezan na svojo mater, ki se militantno spopada z mikrobi in sčisti iz družinskega besednjaka tudi besedo seks, ima probleme z vsem, kar se vrti okoli njegovega organa za reproduciranje. Če seštejemo vse, dobimo spolnega izprijenca, ki na koncu s svojo perverzno krvjo reši generalnega sekretarja partije, doživi neverjetno preobrazbo svojega spolnega uda iz »malega trobentarja« v zvezdo filmov za odrasle in postane odgovoren za padec zidu. Sistem – pervertiran socializem, o katerem se toliko govori, je torej posledica prikrite perverzije in obscenosti, ki so se dogajale v malih in velikih glavah vzhodnonemške nacije. Ali z Brussigovo dialektično ugotovitvijo: »Socializem potrebuje perverzijo, perverzija potrebuje socializem!«
In kaj se zgodi po padcu zidu? Svet se odpre, seks je vsem na voljo, perverzije se izničijo, saj jih ljudem ni več treba skrivati. Skoraj tako, kot si je predstavljal Brussig: »Komajda si čez belo črto, že si vpleten v porniče.« In o tem piše v enem svojih zadnjih del s pomenljivim naslovom Berlinska orgija (2007), za katero pa se izkaže, da je zgolj suhoparna reportaža o berlinskih prizoriščih naslade, ki se sicer začne obetavno literarno: avtor sprejme nalogo poročevalca in se poda v neznane vode berlinske prostitucije, kjer naj bi se vedel »pristno in avtentično« in tako prešel v spoznavanje samega sebe. Vendar pa je pripoved tako neosebna, da se na koncu vprašamo, ali je spolnost danes res postala tako očitna, da si ne zasluži več niti fantazem in poetičnosti.
Ali res potrebujemo represijo, da vemo, kje je meja med dejansko svobodo in brezmejno svobodo domišljije (perverzije)?
*************
Pogovor s Thomasom Brussigom bo v četrtek, 6. 3., ob 20. uri, v Klubu Cankarjevega doma
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014