Jože Dolmark, scenarist, dramaturg in filmski kritik
Potrebujemo nove koncepte vrednotenja
Kot scenarist je sodeloval pri več domačih celovečernih projektih (npr. pri Slakovih Hudodelcih, Jurjaševičevi Srčni dami in Milavčevem Herzogu), pri nekaterih pa je bil prisoten tudi kot dramaturg. Domačo filmsko produkcijo je dodobra spoznal v letih, ko je bil direktor in selektor portoroškega Festivala slovenskega filma, še veliko bolj aktiven pa je pri širjenju filmske kulture: tako v vlogi učitelja in profesorja kot tudi v vlogi sodelavca ekspertnih komisij za vpeljavo filmske vzgoje v domači izobraževalni sistem.
Nedavno so pri Slovenski kinoteki izdali knjigo vaših kritiško-esejističnih zapisov o filmu, ki nosi naslov Tkanje pogledov. Glede na to, da so tovrstne knjige pri nas prava redkost, se seveda sprašujem, kakšno srečno naključje je botrovalo njenemu natisu.
Hja, bom kar iskreno povedal. Pridejo leta, ko se začneš ozirati nazaj in nenadoma ugotoviš, da si relativno veliko napisal. Sam sem objavljal predvsem v strokovni periodiki, v različnih filmskih revijah, od Ekrana do Kinotečnika. Nikoli sicer nisem pisal redno, za dnevno časopisje. Morda le v prvih letih študija v Ljubljani, ko sva s Silvanom Furlanom pisala za Radio Študent, kjer je bil takrat urednik kulture Matjaž Hanžek. Njemu sem še posebno hvaležen, saj mi je omogočil iniciacijo v pisanje. Leta 1975 pa sva s Furlanom že objavljala pri Ekranu. Ponosen sem, da sem s to revijo sodeloval prav v njenem najbolj plodnem obdobju, ko smo jo z našim pisanjem ne samo prenovili, temveč za sodelovanje navdušili tudi ljudi iz sorodnih strok, predvsem z različnih področij humanistike.
Če prav razumem, je torej pobuda prišla z vaše strani. Kaj pa sama selekcija tekstov? Presenetilo me je, da pri izboru, kronološko gledano, zeva nekakšna luknja, ki jo predstavljajo osemdeseta leta.
Glede pobude: ja in ne. Sam sem v pogovoru z mlado generacijo filmskih entuziastov, ki danes dela v Slovenski kinoteki, sicer resda navrgel to idejo – bolj v hecu sem omenil, da bi moral znova začeti razmišljati o izdaji knjige, s katero bi dopolnil svojo znanstveno bibliografijo –, a nato sta Jure Meden in Nil Baskar predlagala izdajo »izbranih zapisov o filmu«, predvsem zaradi izrazite odsotnosti tovrstnega kritiško-esejističnega pisanja o filmu pri nas. Baskar se je nato lotil zbiranja tekstov, pozneje pa je sam opravil tudi selekcijo in v knjigo uvrstil približno tretjino mojih zapisov. Tista »luknja« iz osemdesetih pa je posledica dejstva, da sem večino tega časa preživel v Parizu, kjer sem študiral.
Izbor lepo pokaže, da se je prav z vašo generacijo zgodil podoben prelom s tradicionalno filmsko kritiko, kot se je zgodil na področju filmske produkcije z nastopom novega filma, in da ste bili pisec z izrazito osebno noto.
To drži. Lahko bi celo rekel, da sem bil pri odločanju o tem, o čem bom pisal, zelo selektiven. A ne zaradi neke želje po ekskluzivnosti, pač pa preprosto zaradi dejstva, da sem pisal samo o tem, kar se me je resnično dotaknilo. To sem si lahko privoščil predvsem zato, ker nisem pisal za dnevno časopisje. Tako sem skoraj izključno pisal o filmih in avtorjih, za katere smo menili, da predstavljajo novi film tistega obdobja. To je bil v prvi vrsti novi nemški film, vzhajajoče azijske kinematografije, tudi druga generacija ponovovalovskih francoskih filmarjev, z Jeanom Eustachom na čelu. Dogajanju pa sem sledil tudi pozneje, pri čemer so me vse bolj začele zanimati spremembe, ki jih je doživljal sam film in seveda transformacija njegove recepcije.
Tedanji Ekranovi pisci ste dodobra prevetrili slovensko filmsko publicistiko in jo uveljavili tudi v mednarodnem prostoru (v tujini se je govorilo o »slovenski filmski šoli«). Od kod navdih, ko pa je bila filmska misel pri nas takrat še povsem v povojih?
S Silvanom sva imela to srečo, da sva oba prihajala iz Nove Gorice, da sva živela ob meji in tako že kot gimnazijca obiskovala kino klube v Italiji, kjer so celo kot prvi v Evropi vpeljali filmske študije na univerzo. In sicer prav v Trstu, kamor sva s Silvanom hodila poslušat predavanja Lina Miccicheja in ostalih. Zelo močan je bil tudi njihov sindikat filmskih kritikov, ki je imel v kinu Modernissimo svoj filmski program. Spomnim se, da sta ga takrat vodila Darko Bratina in Sandro Scandolara.
Tako sva s Silvanom že pred prihodom v Ljubljano doživela nekakšno iniciacijo na področju kritične misli o filmu. Seznanjena sva bila tudi z njihovo bogato založniško dejavnostjo na področju filma. Zato ni nenavadno, da je prav Silvan leta 1985 pod okriljem Ekrana splavil tudi prvo domačo knjižno zbirko, posvečeno izključno filmu oziroma filmski misli – zbirko Imago. Vedeti moramo, da pred tem knjižnih izdaj s področja filma skorajda ni bilo.
Takrat so se prvič pojavila tudi resnejša razmišljanja o vpeljavi filmskih študij na univerzo pri nas.
Res je. Takrat so bili na Filozofski fakulteti zelo naklonjeni filmu, tako na primerjalni književnosti, kjer je še vedno poučeval Dušan Pirjevec, kot na umetnostni zgodovini, predvsem pri Lucu Menašeju. Prav ta dva profesorja sta nama celo omogočila, da sva diplomirala na temo filma. Okrog leta 1980 pa se je takratni dekan AGRFT, Primož Kozak, odločil, da bi naju prav zaradi potencialne poznejše vpeljave filmskih študij poslali na študij v tujino. Tako se je Silvan znašel v Milanu, na univerzi Catolica, sam pa sem se odpravil v Pariz, kjer sem ostal osem let.
Študiral sem na univerzi St. Denis, na njihovi VIII., kjer pa mi ljubljanskega dodiplomskega študija niso priznali, zato sem moral pred magisterijem opraviti še celoten dodiplomski študij filma. Serge Toubiana, takratni urednik revije Cahiers du Cinéma, mi je celo pomagal pri pridobitvi francoske državne štipendije. Sam sem tako v tujini ostal dlje časa, medtem pa se je Silvan (v drugi polovici osemdesetih) že lotil prvih korakov k nekakšni institucionalizaciji filmskih študij (mednarodni kolokvij Jesenska filmska šola, vpeljava knjižnih filmskih zbirk).
Kljub tem poskusom pa katedre za zgodovino in teorijo filma na naših univerzah še vedno ni. V kolikšni meri to vpliva na stanje kritičnega pisanja o filmu?
Pisanje o filmu je bilo pri nas sicer vedno stvar ljubezni in ne izučitve, a vseeno ta manko filmskih študij v sklopu univerzitetnega izobraževanja vpliva na stanje filmske kritike pri nas, saj ni konstantnega dotoka izobraženih ljudi, ki bi pisali o filmu. Prav tako pa ni mogoče spregledati, da je védenje, ki vodi kritikovo pero, vse skromnejše. Sam sem imel to srečo, da sem lahko hodil na predavanja Gillesa Deleuza, ki so mi dala ne samo široko humanistično izobrazbo, pač pa me tudi terminološko oborožila za pisanje o filmu. Danes pa opažam, ne nazadnje tudi kot profesor na novogoriški univerzi, da je splošna izobrazba mladih vse siromašnejša. Spremenilo se je tudi njihovo gledanje filma, pri katerem se običajno osredotočijo le na nekatere zelo specifične momente.
Toda vidva s Furlanom sta že v sedemdesetih zastavila zametke filmske vzgoje v osnovni šoli.
No, še zdaleč ni šlo za uradno sprejeti program. A ideja filmskega izobraževanja nama je bila zelo blizu. Tako sva na Osnovni šoli Solkan, kamor sva hodila tudi sama, začela izvajati filmski krožek. Nekaj podobnega, kar je v Ljubljani že prej počela gospa Mirjana Borčič. Najin namen je bil, da bi to nesrečno filmsko vzgojo, ki v okviru uradnih šolskih kurikulumov nikoli ni bila odobrena, vseeno nekako spravili v šolski sistem. Hotela sva, da bi mladi dobili priložnost, da se soočijo s filmsko umetnostjo in naučijo osnovne filmske govorice. Osnovni namen je bil torej, da bi mlade že zelo zgodaj izoblikovali v kreativne gledalce.
Problem medijske vzgoje je danes še veliko bolj pereč, kot je bil v preteklosti. Mladi so namreč na vseh ravneh bombardirani z mnoštvom podob, naša medijska vzgoja pa se zadnjih 30 let ni v ničemer spremenila. Tako se danes zdi potreba po vpeljavi kvalitetne medijske, ne samo filmske vzgoje, še toliko bolj akutna.
Ko ste začeli pisati o filmu, ste se ozirali predvsem za tistim »novim«, novim nemškim filmom, vzhajajočimi azijskimi kinematografijami, drugim valom francoskih novovalovcev ... Kaj pa danes, še vedno iščete to »novo«?
Kritik je (po Sartru) vedno »pokopališki čuvar«, tako v zlatih letih cinefilije kakor danes, ko zbira padle filmske bisere večinoma na medmrežnih portalih. Tudi dandanes obstajajo sijajne kinematografije (grški in romunski film, pa mladi Nemci, Argentinci in Čilenci, neusahljivi Iranci, Korejci) in nič manj veliki avtorji – Bela Tarr, Bruno Dumont, Lars von Trier, Haneke, Mallick, Carax, brata Dardenne, Naomi Kawase, Bong Joon-ho, Kim Ki-duk, Wong Kar-wai, Xavier Dolan; Cvitkovič, Lapajne in Šterk pri nas ...
Vendar se je od osemdesetih do danes svet delanja, sprejemanja in osmišljanja filma v digitalni dobi post-kina zelo spremenil. Z novimi tehnologijami je prišlo do epohalnih tranzicijskih sprememb, ki kličejo po novi terminologiji, novih analitičnih konceptih vrednotenja, če ne celo po novih načinih socialnega, političnega in kulturološkega informiranja. Pojem novega kvalitetnega filma ali avtorstva je danes povsem ranljivo vprašanje preživetja znotraj globalistične kulture, ki zaradi diktata populistične virtualne kulture nima več tako rada tovrstnega kina.
Pa vendar se zdi, da novi distribucijski kanali omogočajo tudi nove možnosti za razširjanje (tudi) kvalitetnega filma ...
Res je. Internet je navkljub vsemu naredil tudi kaj dobrega za nove načine distribucije kulture. Bilo bi dobro razmisliti, kako bolj učinkovito in dobrodejno izkoristiti njegovo prisotnost, kako zajeziti njegov pohabljajoči epidemiološki fenomen nekritičnega zasvajanja. Bilo bi koristno, če bi se producenti in ostali vizualni gospodarji naših duš ovedeli, da se moramo pogovoriti s t. i. streaming platformami tipa MUBI, Festival Scope ipd. Da bi bila klasična, majhna, neodvisna in razna druga nacionalna avtorska dela pod nekimi dostojnimi pogoji dostopna kjerkoli na tej obli. Potem bi bilo lažje najti tudi nove načine seznanjanja in na primer on-line izobraževanja z mnoštvom teh letečih podob. Nova cinefilija je že globalizirana. Potrebuje samo malo sodobnega kultiviranja, da bomo ločili naše srce, pamet in naše ubogo telo od virtualnega vrtinca in simulakrov. Osebno v to verjamem in spomnim se Nancyjevih besed, da nam gre tokrat za afirmacijo kinematografije prvenstveno prek nje same. Ne smemo več biti samo razmišljujoči do zgodovine filma ali njegove prihodnosti. Privoliti moramo v neko novo otvoritev, ki je še vedno nabita z njenimi sto in nekaj leti – in samo tako lahko kinematografija začenja znova v tem času postkina.
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013