Marko Naberšnik, filmski režiser
Zanima me film kot množični medij
Pred mesecem dni ste na filmskem festivalu v Montrealu prejeli nagrado za najboljši scenarij. To je najbrž dobra popotnica za naprej.
Montreal je velik festival, eden od štirinajstih festivalov A-kategorije. Nagrada na takem festivalu prinese določeno prepoznavnost in olajša dostop do mednarodnih produkcij v prihodnosti. Pri naslednjem projektu lahko na osnovi takšne nagrade hitreje pritegneš pozornost kakšnega tujega producenta in lažje pridobiš njegovo zaupanje. Z vsakim uspehom, ne glede na to, ali gre za velik obisk gledalcev ali za nagrado ali za distribucijo v tujini, se širi krog tvojih poznanstev; film pa je delo na osebni ravni in več poznanstev, kot imaš, več različnih projektov lahko v prihodnosti načrtuješ.
Zdi se, da v slovenski kinematografiji kronično primanjkuje prav dobrih zgodb, režiserjem pa scenaristične žilice. Vi ste se, namesto da bi se lotili pisanja lastnega scenarija, že drugič obrnili k literaturi. Menite, da bi bilo dobro, če bi več domačih režiserjev poiskalo navdih med knjižnimi platnicami?
Sam sem se po literaturi povsem namerno ozrl že pri Petelinjem zajtrku in enako tudi zdaj pri Šanghaju. Glavno prednost prirejenega scenarija vidim v tem, da pisatelj namesto tebe opravi ogromno dela. Ko piše roman, naredi poglobljeno raziskavo likov in predvsem to je za film zelo dragoceno – da imaš like, ki so verjetni.
Sicer pa se mi ne zdi narobe, če režiserji delajo po lastnih zgodbah. Tudi brata Coen snemata po lastnih scenarijih, tudi Lars von Trier snema po lastnih idejah ... Gre bolj za to, da pri nas nimamo studijskega sistema. Nimamo producentov, ki bi imeli scenarije v predalu in potem iskali režiserja, da opravi svojo nalogo. Pri nas se vsak film začne z individualnim stremljenjem in vztrajanjem – ko želiš narediti film, napišeš scenarij, greš na sklad in se boriš za svoj film.
Bi vam studijski način dela bolj ustrezal?
Jaz bi bil zelo srečen, če bi imel na mizi sto scenarijev in bi med njimi lahko poiskal tistega, ki bi ga želel posneti. Absolutno bi raje videl to, kot da sam pišem iz ničle. Raje bi imel scenarista ali soscenarista, toda pri nas ni uradnega študija filmske scenaristike (je pa scenaristika na akademiji zastopana kot predmet in od bolonjske reforme dalje tudi kot podiplomski študij), zato se vsak režiser zateka k lastnemu znanju, iznajdljivosti, talentu ...
Nagrado za scenarij vam je podelila strokovna žirija. Kako pa so se v Montrealu na film odzvali gledalci?
Odziv občinstva me je zares presenetil. Gledalci so film odlično sprejeli, se nanj odzivali s smehom in solzami in tudi mediji so naslednji dan poročali o dobrem odzivu publike.
Vas je takšen odziv pomiril pred domačo premiero? Uspešen prvi film namreč precej dvigne pričakovanja občinstva in najbrž je drugič precej težje stopiti pred gledalce in tvegati razočaranje ... Mislite, da bo domače občinstvo film sprejelo prav tako dobro kot kanadsko?
Moram reči, da me je odziv v Kanadi res ohrabril in mi polepšal čakanje na slovensko premiero. Mislim, da bi moral biti odziv pri nas podoben, predvsem zato, ker je film posnet v romskem jeziku in je tako za nas kot za Kanadčane to film s podnapisi, kar pomeni, da imamo enako izhodišče. Če kaj, bi moral biti tu le še bolje sprejet, saj ima vseeno neki lokalni kolorit in ima za slovensko občinstvo dodano vrednost. Samo mi bomo prepoznali določene stvari, recimo socialistične proslave, nekatere lokalne znamenitosti Prekmurja, neke lokalne štose, ki jih je v tem filmu sicer manj kot v Petelinjem zajtrku, a še vedno so.
Šanghaj je že šesti film, posnet po katerem od romanov Ferija Lainščka. Kaj je v njegovih besedilih tako filmičnega, da ga je slovenski film, ki se literature sicer bolj kot ne izogiba, vzel za svojega?
Film ima najrajši življenjske zgodbe. Rad ima zgodbe o ljudeh, ki jih lahko razumemo, s katerimi se lahko vsi identificiramo, zgodbe o medčloveških odnosih, in Feri piše o teh rečeh, hkrati pa da vsem svojim knjižnim likom še neko dodano vrednost – malo jih predimenzionira. To pa je spet nekaj, kar ima film zelo rad – da so liki malo večji kot v realnem življenju.
Je bil Lainšček vključen tudi v proces nastajanja scenarija?
Vsake toliko časa sem mu poslal tekočo verzijo scenarija, da je podal svoja razmišljanja in pripombe. Drugače sem scenarij pisal sam in največja Ferijeva podpora je bila v tem, da se ni vmešaval v mojo priredbo oziroma je razumel in podprl vse spremembe, ki so se v tem procesu zgodile. Sprememb je namreč kar veliko, čeprav je stičnih točk med romanom in filmom še več. To, da me scenarija ni strah dati v branje pisatelju, ki je napisal izvirno zgodbo, mi res veliko pomeni. Bilo bi mi grozno, če bi ga moral skrivati pred njim ...
V slovenskem prostoru ste se nekako uveljavili kot režiser bolj »komercialnega« filma in tako zapolnili neki manko ...
Nisem samo jaz tisti, ki delam te vrste film. Tudi Miha Hočevar in Branko Đurić imata recimo afiniteto do filmov, ki si želijo nagovarjati čim širše občinstvo in jim zato nadenemo oznako »komercialni film«. Sicer pa se tudi drugod po Evropi ne snema veliko komercialnih filmov. To je pač razlika med Evropo in ZDA, ki je deloma pogojena z drugačnim tržiščem. Evropa je razdeljena na mnogo ločenih držav, posledično so tudi tržišča manjša in film težje prinese dobiček. V Ameriki je drugače – tam je področje, kjer se govori isti jezik, zelo veliko in studijski sistem ima zelo dolgo tradicijo, zato je mogoče ustvariti filmske zvezde, ikone ... Tam je mogoče film zares prodati. Slovenija je kot del Evrope že avtomatsko bolj podvržena avtorskemu filmu. Ker nimamo studiev, ampak imamo eno osebo, ki želi narediti film. In smo takoj pri avtorju. Če bi imeli studie, bi imeli in avtorski in komercialni film.
Osebno me zelo zanima nagovarjati množice. Fino se mi zdi, da film povzroči neko vznemirjenje, še preden pride v kino, da vključuje zgodbo, ki bo všečna ... Pri obeh filmih sem razmišljal o tem, da bosta primerna za predvajanje v multipleksih, in sem si tudi želel, da bi bila tam predvajana. Zanima me film kot množični medij oziroma učinek filma na množice. S Šanghajem sem sem si zadal cilj biti bolj mednaroden in s tem narediti korak naprej. Petelinji zajtrk je imel tako veliko število gledalcev, da ga je pri nas že težko preseči, pa tudi če ga presežeš, ne more biti za prav veliko več. Z naslednjim filmom bi rad šel še dlje.
Torej se nameravate tudi v prihodnje držati te že s Petelinjim zajtrkom začrtane poti?
V prihodnosti bi bil rad še bolj komercialen. V svojem naslednjem filmu bi rad že v izhodišču nagovoril še širše občinstvo. Rad bi startal na kak drug jezik – ali bo to nemščina ali angleščina ali francoščina, bomo še videli.
Korak v tej smeri ste naredili že v Šanghaju, ki ste ga posneli v romskem jeziku. Je torej to bolj slovenski ali bolj romski film?
Rekel bi, da je Šanghaj mednarodni film. Mednarodni je, ker ima mednarodno igralsko zasedbo, ker obravnava širši kontekst naše polpretekle zgodovine, ker so tudi Romi mednarodna zgodba. Če so imeli v Montrealu težave s prepoznavanjem Slovenije, niso imeli prav nobenih težav s prepoznavanjem Romov. Povsod po svetu so ljudje seznanjeni z njihovo problematiko, z njihovim načinom življenja, z njihovim temperamentom. V filmu je prikazan tudi razpad Jugoslavije, ki spet ni potreboval dodatne razlage, saj so ga v Kanadi gledali kot primer razpada celotnega komunističnega sistema. Sem sem iskal nekaj mednarodnega in na srečo je imel Feri, ko mi je dal v branje roman Nedotakljivi: mit o Ciganih, v rokah prav nekaj takega. Vesel sem, da je razmišljal tako velikopotezno že v romanu. S tem mi je zelo olajšal delo.
Pa mislite, da bodo Slovenci film, posnet v romščini, vzeli za svojega? Se ne bojite, da bo gledalcem, ki so se tako zelo našli v povsem »domačem« Petelinjem zajtrku, ta svet preveč tuj?
Mislim, da v tem smislu ne bi smelo biti težav. V vsakem primeru moramo pozabiti na Petelinji zajtrk, ki je imel vsekakor več elementov identifikacije. Šanghaj je drugačen film. Če bi razmišljal o tem, kako ponoviti uspeh Petelinjega zajtrka, bi bil to korak nazaj, zato sem šel s Šanghajem v čisto drugo smer. To je druge vrste film, ki bo najbrž nagovarjal malenkost drugačen spekter gledalcev, a ima kljub temu veliko skupnega s Petelinjim zajtrkom. V filmu je namreč zajet temperament Ferijevega načina pripovedovanja skozi ljubezen, humor, skozi zelo iskrive like. Tudi v Šanghaju so v ospredju ljubezenska zgodba, družina, prijateljstvo, tako da je Ferijeva rdeča nit prepoznavna tudi tu.
Stična točka s Petelinjim zajtrkom je tudi glasba, ki v Šanghaju ponovno igra veliko vlogo in je prav tako delo Saše Lošića. Kakšen pomen ima za vas filmska glasba?
Filmsko glasbo razumem predvsem v klasičnem pomenu, kot sredstvo za podčrtavanje čustev. S pomočjo glasbe najlažje zaplavamo v veselje, žalost, nostalgijo ... Sašo sem ponovno povabil k sodelovanju, ker gre za jugoslovansko zgodbo. On kot rojen Sarajevčan in nekdanji član zasedbe Plavi orkestar zelo dobro pozna to obdobje, pozna balkanski, romski melos in njegova glasba filmu res da neki prav poseben temperament. V veselje mi je bilo spet delati z njim in upam, da bova še kdaj sodelovala.
Kako pa je z jezikom v filmu? Je romščina, ki jo slišimo, romščina, ki jo govorijo prekmurski Romi?
Večinoma. V tistem delu filma, ki se dogaja v bivši Jugoslaviji, v bližini Srbije, pa je uporabljena kosovska romščina. Romščine se namreč razlikujejo med seboj, ker romski dialekti privzemajo značilnosti lokalnega jezika.
Kako so se z igranjem v tujem jeziku spopadli igralci?
Jezik je bil zares svojevrsten izziv. Scenarij je moral biti napisan dovolj zgodaj, da smo ga dali prevesti v romski jezik. Potem so vso romščino prebrali lektorji. Igralci so dobili zvočni in fonetični zapis scenarija in se potem s pomočjo kombinacije obojega tekst v bistvu učili na pamet. Pred začetkom snemanja smo skrbno vadili z lektorji, ki so bili prisotni tudi ves čas snemanja.
Omenili ste že mednarodno zasedbo. Gre za film slovenske produkcije, ki ni zahteval sodelovanja s tujimi igralci. Ste se za mednarodno pisano zasedbo odločili predvsem zato, da bi film lažje našel pot na tuja tržišča?
Zasedba vlog je takšna iz dveh razlogov. Prvi je ta, da so v filmu prisotni tudi drugi predstavniki jugoslovanskih narodnosti in da se mi je zdelo prav, da Slovenci igramo Slovence, Bosanci Bosance in tako dalje. Poleg tega gre za romsko zgodbo, romski temperament in obraz pa sta tako specifična, da zasedbe za te like enostavno ni mogoče dobiti samo v Sloveniji. In ne nazadnje je tu še razlog, ki ste ga navedli – razmišljal sem tudi o tem, kako bi s pomočjo zasedbe nagovoril širši krog gledalcev.
Že Petelinji zajtrk je bil postavljen v bližnjo preteklost, Šanghaj pa se ozira še bolj nazaj. Vas bolj zanima preteklost kot sedanjost? Je zgodbe lažje pripovedovati s časovne distance?
To, da je Šanghaj postavljen nekako v sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas, ko je bila Jugoslavija še v polnem razmahu, ni zavestna izbira, ampak bolj posledica naključij. Je pa res, da sem bil sam rojen v Jugoslaviji in me na to obdobje vežejo spomini odraščanja. Imam neko simpatijo do tega obdobja, ni mi tuje; in ko govorim o koncu Jugoslavije, govorim tudi o lastni izkušnji.
Najbrž pa film kljub svoji zgodovinskosti nosi tudi sporočilo za današnje gledalce ...
Osnovna zadeva, ki absolutno velja za vse večne čase, je pomen ljubezni in družine. Zgodbo filma spremljamo skozi oči romske družine. Na eni strani imamo ljubezen in družino, na drugi strani pa razpad političnega sistema. Družina in ljubezen premagata vse.
Kanadski kritiki so v filmu – to se mi je zdelo zelo zanimivo – prepoznali še eno vez z aktualno evropsko realnostjo: vzporednice z razpadom Jugoslavije in s težavami, ki smo jih na tem prostoru imeli s povezovanjem, ponovno srečujemo na nivoju Evropske unije, kjer so različne države spet povezane v neki politični sistem, ki pa spet ne diha kot celota. Ponovno se govori o centralizaciji, prebujajo se nacionalizmi in nacionalistični populizem ... Mislim, da je mogoče potegniti vzporednice med razpadom Jugoslavije in težavami, s katerimi se trenutno spopada Evropska unija.
Časi res niso rožnati in trenutne gospodarske razmere bodo najbrž hudo okrnile tudi domačo filmsko produkcijo. Šanghaj je dobil zeleno luč tik pred razmahom gospodarske krize v Sloveniji in je imel spodoben proračun. V nekaj letih se je marsikaj spremenilo ...
Šanghaj je šel res v produkcijo leta 2010, še preden se je gospodarska kriza razbohotila in so varčevalni ukrepi udarili tudi po segmentu kulture in z njo filma. Okrnjena sredstva so posledica splošne finančne krize in mislim, da se zadeve ne bodo prav hitro obrnile na bolje, ker gre za širši evropski problem. Mislim tudi, da panično varčevanje, obsedeno stanje vseh evropskih vlad, ni korak v pravo smer, ker duši potrošnjo in ker na ta način v bistvu režeš vejo, na kateri sediš. Povečuje se tudi nestrpnost med ljudmi, problematika nacionalizma je vedno hujša in to gotovo ne prinaša nič dobrega.
Bi bili v teh razmerah pripravljeni posneti film tudi na kakšen bolj gverilski način, kot je to denimo storil Nejc Gazvoda, ki se je snemanja Izleta lotil kar s fotoaparatom?
Nič ne bi imel proti gverilskemu snemanju filma, če bi bila zgodba temu primerna. Vsaka zgodba namreč za to ni primerna. Če za Šanghaj ne bi imel dovolj denarja, ga pač ne bi šel snemat, ker gre za epsko zgodbo z veliko igralci, z veliko izdelane scenografije ...
Kako torej naprej?
Za naprej imam pripravljenih več zgodb – med njimi so takšne, ki so izvedljive z manj denarja, in takšne, ki so izvedljive z več denarja. Vse je odvisno od spleta naključij, od tega, do kakšnih produkcijskih pogojev bom prišel. V vsakem primeru pa razmišljam o naslednjem filmu kot o mednarodni produkciji.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012