Razrednemu sovražniku ob rob
Igra odgovornosti
Znanec je bil nekaj tednov pred tem v vlogi soorganizatorja razstave, ki sva jo s striparjem Gašperjem Rusom pripravila v eni od ljubljanskih knjižnic, zato je vedel, da sem se kot scenarist risanega romana Gugalnica že v tretje spopadel s tematiko samomora in da o tem občasno tudi predavam in govorim v občilih. Prosil me je, če bi se prišel na nekakšen neformalen način pogovorit z dijaki. Z nakupovalnim vozičkom sem se postavil nekam na stran in si vzel čas za zbistritev misli. Nisem bil povsem prepričan, ali bi bil moj obisk dejansko koristen, ali pa bi bilo bolje, če se stik z dijaki zgodi na drugačen način. Od konkretnega dogodka sem se počutil kar preveč odtujenega. Pogovarjala sva se kakšne četrt ure in vse bolj me je preveval občutek, da bo mladina začudena, če jim bo prišel »predavat« neznanec, ki je »strokovnjak« za samomor, dejansko pa ni niti psiholog niti suicidolog niti učitelj, zgolj avtor nekaj knjig. In kako bi jim lahko karkoli povedal o samomoru njihovega sošolca, saj ne fanta ne druščine nisem poznal, zato ne bi niti vedel, kako pristopiti s primernim sočutjem, ki mora biti na trenutke tudi individualno obarvano; vsak samomor je namreč kompleksno, samosvoje in edinstveno dejanje. Znancu sem torej dejal, da bi bilo glede na vse skupaj bolje, če se starši (ali vsaj nekaj njih) med sabo dogovorijo in se nato dobijo z dekleti ter fanti in se v duhu enakovrednosti pogovorijo o lastnih občutjih in razmišljanjih. Prav starši morajo v takšnih usodnih življenjskih trenutkih brez zadržka prevzeti vzgojne vajeti ter s svojim potomstvom deliti najgloblje življenjske nazore, največjo iskrenost in najbolj pristna čustva. Znanec se je strinjal. Samomor (ali poskus samomora – razmerje je nekje 1 : 20) je seveda tako dokončen in neizprosen dogodek, da ne pušča nikakršnega prostora za ovinkarjenje, prelaganje odgovornosti, površne sodbe ali lahkomiselnost. Če dogodek zamolčimo in se o samomoru ne pogovorimo odkrito (in da, v nekaterih primerih tudi strokovno), ustvarjamo družbeni tabu, družini pa prilepimo obremenjujočo stigmo. Ali, kot pišeta Ann Smolin in John Guinan, katerih knjigo Žalovanje po samomoru bližnjega pravkar prevajam: »Kdor krivi nekoga drugega, se mora zazreti vase. Velikokrat je valjenje krivde le podaljšek razmišljanja 'ko bi le …' in je običajno enako nestvarno kot takrat, kadar to razmišljanje usmerimo proti samim sebi. Ob takšnem razpoloženju se je bolj vredno potruditi in se pogovoriti o vsem skupaj, kot pa da stvari pometamo pod preprogo, kjer ostanejo za vedno in jih nikoli zares ne pospravimo.«
In prav vprašanje krivde, ki vselej pesti bližnje po samomoru (ali v strokovnem žargonu »preživele žrtve samomora«), je tisto, s čimer se režiser Rok Biček tako sijajno spopade v filmu Razredni sovražnik. Prikaže namreč oboje: da smo krivi vsi in da ni kriv nihče. Učenci obtožujejo novega profesorja, starši dijakov obtožujejo ravnateljico, učitelj obtožuje pretirano liberalen učiteljski zbor, mama deklice pa obtožuje predvsem sebe in moža. Nato se igra poglobi. Dijaki izgubijo skupinsko integriteto in začnejo obtoževati drug drugega, to pa je že točka, po kateri bo vsak, ki ga je dogodek zaznamoval, obračunaval le še sam s seboj; tako dolgo, kolikor bo pač potrebno, da iz bolečine zraste z novo zrelostjo, obogaten z novimi življenjskimi spoznanji. Vprašanje, ki ga izpostavi miren, a kljub temu šokanten zadnji prizor, kjer se dijaki v spremstvu učiteljev peljejo s trajektom na končni izlet, je, kdo je na takšno rast sploh pripravljen oziroma kdo je tega dejansko zmožen. Učitelja nemščine ni več z njimi, v vlogo njihovega razrednika je stopil za zelo kratek čas, prav tako pa z njimi ni več sošolke Sabine, ki se je za samomor odločila sama in uporabila vso svobodno voljo, ki jo je kot človeško bitje imela – ne glede na posledice in na to, kaj bodo takrat, ko nje ne bo več, drugi očitali samim sebi …
Če bi danes prejel podoben klic, bi bil moj nasvet enak, a tokrat bi dodal, da celotnemu razredu, staršem in učiteljskemu zboru svetujem ogled Razrednega sovražnika. In ko se vrnejo s projekcije, naj prepričajo ravnatelja/-ico, naj ob naslednjem kulturnem dnevu vse dijake tretjih in četrtih letnikov popelje na ogled filma, stvar pa naj nato ponovi vsake dve leti, ko se generacije zamenjajo. Medtem naj prepriča še ravnateljske kolege po Sloveniji, naj na svojih šolah naredijo enako.
Po lanskoletnih podatkih Ozare Slovenija, nacionalnega združenja za kakovost življenja, smo »po številu samomorov med mladimi med prvimi devetimi državami na svetu, povprečno pa se na leto zgodita dva samomora otrok, ter med pet in deset samomorov med mladoletniki. Vsako leto naredi samomor tudi od 30 do 50 mladih med 18. in 24. letom starosti.« Tako pomembno je vprašanje samomora – še posebej v luči dejstva, da v pogonu ni nacionalnega programa preprečevanja samomora, ki ga sicer ima in izvaja velik del Evrope – in tako vrhunski je Razredni sovražnik.
Seveda ne gre za prvi film o »slovenskih samomorilcih«, s katerimi naj bi domači filmarji, po besedah prvaka slovenske pomladi, »zasramovali« narod. Pravzaprav daje izdelek Roka Bička (ter soscenaristov Janeza Lapajneta in Nejca Gazvode) smisel vsem dosedanjim filmom o tej tematiki. Je namreč tako dokončen, tako celovit in večplasten, da ga bo znotraj obravnavane tematike v prihodnje težko preseči in nadgraditi, z njim torej storiti to, kar je sam naredil v odnosu do Outsiderja (Seadov samomor v afektu, vpričo očeta oficirja), Odgrobadogroba (intuitivna razgraditev balkanskega humorja z umori in samomori onkraj repa in glave), ali 9:06 (depresivna kriminalno-dramska sestavljanka s samouničevalnim izidom).
Igor Samobor, ki je imel glavno vlogo tudi v Šterkovem 9:06, je v liku nadomestnega učitelja nemščine dosegel nov vrhunec igralske poti. Utelesi nam človeka, ki dostojanstveno prenese množico (tujih) problemov, na katerih nasede. Čeprav kraj in čas dogajanja nista nikjer eksplicitno omenjena in četudi v filmu ni kančka političnosti, ne morem mimo vtisa, da bi učitelj, ki ga imajo dijaki za »čistega nacija«, v nekaterih potezah lahko bil to, kar Ivan Janez Janša predstavlja v slovenski politiki. Seveda le do točke, ko si taisti mož upa priznati, da ga je določene napačne poteze naredil tudi sam. To pa je že nekaj, kar je v popolnem nasprotju s slovenskim političnim vzdušjem nasploh.
Biček torej v podtonih hote ali nehote preigrava iskanje ravnovesja med doslednostjo in permisivnostjo, med odgovornostjo in razpuščenostjo, med konservativnostjo in liberalnostjo. Ali, še bolje, v izredno zrelem zamahu nam osvetljuje smer prehoda od lažne k zdravi konservativnosti in liberalnosti. In v tem nastavlja ogledalo tako politiki kot sleherniku, v Sloveniji in širše, kar bodo v prihajajočih mesecih zanesljivo prepoznale filmske komisije in festivalske žirije po svetu. Vse to pa mlademu režiserju seveda omogoča pogumno izbrana tematika, ki temelji na izkušnji iz neposrednega okolja, zato jo je bil primoran premisliti temeljito ter uprizoriti verodostojno in odgovorno.
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013