Kako brati poezijo
Zakaj se je to zgodilo?
Mislim, da se odgovor skriva v besedi zorenje. Večja zrelost, tok življenja, ki je preteklo, odkar sem začel brati poezijo, me je spremenila in preoblikovala, je spremenila moj duhovni horizont in zamenjala frekvence, na katerih začnem zveneti, skratka, »spreobrnil« sem se. In po tem spreobrnjenju se mi zdi najbolj zanimiva tista poezija, ki ne pripoveduje več individualne zgodbe, pač pa postane jezik plemena. Postane poskus bližanja in vzpostavitve univerzalnega reda, vzpostavitve neke višje, otipljive resničnosti. Takšno poezijo čutim kot tisto, ki nas butne skozi razpoko, nas vrže onstran, nas napoti v transcendenco, v skrivnost, ki nam daje koordinate, na katerih lahko zaslutimo bližino svetega grala. Zdi se mi, da takšna poezija funkcionira bolj kot miselna poezija, ki je zgrajena na temelju cerebralnih obratov, kot pa poezija podobe, ki temelji na alkimiji jezika.
To je kratki uvod, nekakšna precej nerodno in ohlapno napisana utemeljitev mojega izbora desetih najljubših pesmi, ki so izšle v zajetni antologiji svetovne poezije po izboru slovenskih pesnikov, v Orfejevem spevu, ki je nastal pred kakšnimi petnajstimi leti. Začetni del mi je, kar zadeva vsebino in stališča, še danes domač, saj sem ga ob več kot eni priložnosti, rahlo stilistično popravljenega in dopolnjenega, skoraj prepisal. Konec pa se mi zdi sumljiv, da ne rečem sporen in moteč. Ko ga berem, se nehote spomnim na anekdoto, povezano s Claudom Lévi-Straussom, ko so ga vprašali, ali še bere svoja zgodnja dela in kaj si o njih misli. Odgovoril je, da jih ne bere, ker jih ne razume.
In še čisto mimogrede, kot nekakšen medklic: vsaka poezija, pa naj bo miselna ali pa poezija podobe, temelji na »alkimiji jezika«, saj se vsaka poezija piše z besedami, stavki, verzi in ne z idejami.
2
Ko je človek mlajši, se ta prva, najzgodnejša pojasnjevanja, kaj poezija je in zakaj ga v nekem trenutku zanima točno takšna poezija, kot ga zanima, dogajajo kot nekakšno precejanje skozi filter prebranega, kot sklanjanje glave pred nečim, kar je predhodnike in mojstre nagradilo z bežno in varljivo obljubo trajanja: z življenjem v več stoletjih. Poezija tako nenadoma postane svetleča se zlitina, ki ima različna imena: način upiranja resničnosti, višja oblika resničnosti (to je očitno name napravilo največji vtis), oblika spominjanja, obramba pred barbarstvom, dajalka smisla ničevosti bivanja in kaj vem, kaj še vse.
Te in podobne besede se zapisujejo in izgovarjajo, kot da so osebna last, čeprav so samo dotaknjeni predmeti, po katerih drsimo z dlanmi in mislimi, saj nas od njihove resnične uporabnosti vedno ločujejo steklo, izkušnje in čas: nezmožnost živeti življenje nekoga drugega.
V zadnjih letih pa sem začel v poeziji iskati predvsem povezave z lastnim življenjem, ne več metafizičnih skrivnosti, kot je bilo navedeno v uvodu v moj izbor desetih najljubših pesmi. Poezija naj bi mi, kot zrcalo, vračala odsev in podobo tistega, kar čutim, kar me obseda, kar ljubim in česar se bojim, ta podoba pa naj bi bila kristalno jasna in čista, a hkrati tudi rahlo zamračena in medla – izginjajoča in ponovno pojavljajoča se. To ni samo potrjevanje mojih nazorov, idej in predstav o življenju oziroma, z rahlo parafrazo Sokrata – prebujanje spominov v meni, ki stvari že vem –, ampak je tudi širjenje vsega prej omenjenega, odkrivanje neznanega teritorija, ki pa je, v večini primerov, še vedno povezan s človeško eksistenco, s tem, kar se mi (nam) na tem planetu dogaja.
3
Zgodba, ki bo sledila, je standardna in velikokrat povedana, gre pa nekako takole: na neko pesem naletimo pred desetletji, jo preberemo v kakšnem tujem, v nekdanjih časih domačem jeziku, v kakšni izposojeni knjigi, ki je nikoli več ne vrnemo prvotnemu lastniku. In potem tudi mi to knjigo, ki smo si jo prilastili, posodimo naprej in je nikoli več ne vidimo. Po naključju se včasih, običajno ko kaj iščemo, spomnimo nanjo in jo mogoče zahtevamo nazaj ali pa jo samo prepustimo usodi tistih knjig, ki jim je dano, da potujejo iz rok v roke in jih ima v nekem trenutku v »lasti« ravno tista oseba, ki jih takrat najbolj potrebuje. Knjige postanejo tako nekakšna svetleča znamenja v kroženju.
Na davno prebrano pesem sem se ponovno spomnil, ko sta mi prišla v roke esejistična knjiga Milana Kundere Srečanje in v njej esej Nedotakljiva samota Tujca. Kundera piše, da je pesem, s katero sem se srečal v nekem drugem življenju, bral v češkem prevodu, verjetno prav tako v nekem drugem življenju, in da je nanj naredila celo globlji vtis kot poezija francoskih mojstrov – Apollinaira, Rimbauda …
Temu sledi izredno zanimiv komentar, ki pa ne zadeva samo Kunderovega odnosa do pesmi O. Milosza, o kateri bom poskušal v nadaljevanju nekaj napisati, ampak v samem jedru določa tudi neko obče razmerje do umetnosti, še bolj pa do imen, ki so zapisana nad ali pa pod določenimi umetninami.
Kundere Rimbaud in Apollinaire nista začarala samo z lepoto svojih verzov, ampak tudi z mitom, ki je ovijal njuni posvečeni imeni. Miloszeve poezije in njegovega imena pa ni ovijal noben mit, in ob branju se bralca hkrati s poezijo torej ni dotaknil neobstoječi mit, ampak le lepota verzov sama po sebi, čista in gola, brez vsakršne zunanje opore. Kunderov sklep: kaj takega se danes le redko primeri.
Pesem je bila Kunderi všeč zaradi odkritja arhetipske forme nostalgije, ki se slovnično ne izraža v pretekliku, ampak v prihodnjiku. Slovnični prihodnjik nostalgije. Slovnična oblika, ki objokovano preteklost projicira v daljno prihodnost; ki otožno priklicevanje tega, česar ni več, spreminja v srce parajočo žalost neuresničene obljube.
Oscar Vladislav de Lubicz Milosz: Novembrska simfonija
Povsem tako kot v tem življenju bo. Enaka soba.
– Da, otrok moj, ista. V zgodnjem jutru ptica dob v uti iz listja,
bleda kot mrlič: takrat se hišne dekle zbudijo
in slišati je votlo, ledeno udarjanje veder
ob vodnjak. O strašna, strašna mladost! Prazno srce!
Čisto tako bo kot v tem življenju. Slišati bo
ubožne glasove, glasove zime predmestnih četrti,
steklarja, ki izmenjuje dva napeva, tam bo
betežna starka, ki izpod umazane kape na glavi
izklicuje imena rib, mož s plavim predpasnikom,
ki si pljuva v roke, žuljave od ročajev nosil,
in vpije kdove kaj, kot Angel božje sodbe.
Povsem tako kot v tem življenju bo. Enaka miza,
Goethe, Biblija, črnilo in njegov vonj časa,
papir, ženska v belini, ki bere misli,
pero, portret. Otrok moj, moj otrok!
Čisto tako kot v tem življenju bo! – Isti vrt,
globok, globok, globoko zraščen in teman. In proti poldnevu
se bodo ljudje razveselili tega, da so zbrani na tem kraju,
ljudje, ki se niso nikoli poznali in drugega ne vejo
drug o drugem kot le to, da se bo treba obleči
kot za slavje in oditi v noč
pogrešanih, vsak sam, brez svetilke v roki, brez ljubezni.
Povsem tako kot v tem življenju bo. Isti drevored:
in (v jesenskem popoldnevu) tam, kjer drevored zavija,
kjer se plaho spušča lepa, urejena potka, kot ženska,
ki gre nabirat zdravilne rože – poslušaj, moj otrok –
tam se bova srečala, kot nekdaj tu;
in ti boš že pozabil, kakšne barve je bila takrat tvoja obleka,
ampak meni je bilo danih le malo tako srečnih trenutkov.
Oblečen boš v bledo vijolično, lepa bolečina!
In cvetlice na tvojem klobuku bodo žalostne in majhne
in njihovih imen ne bom poznal: kajti v življenju sem poznal
le ime ene same male in žalobne rožice, spominčice,
vsem znani stari spalec iz prepadov v deželi skrivalnic, roža
osirotela. Da, da, srce globoko! kot v tem življenju.
In potka bo tam temačna, vsa vlažna
od odmeva slapov. In pripovedoval ti bom
o mestu na vodi in o Rabinu Baharahu,
in o nočeh v Firencah. Tam bo tudi
razpadajoči nizki zid, kjer je nekoč dremal vonj
davnih nalivov, in kužne trave,
ki bodo hladne in mesnate svoje votlo cvetje osipavale
v nemi potok.
(Prevedla Barbara Pogačnik)
4
To pesem, in verjetno tudi vsako zares dobro pesem nasploh, čutimo vsaj na dva načina, ki se dopolnjujeta in med sabo prepletata. Čutimo jo kot celoto, izpisano od začetka do konca, a hkrati čutimo tudi njene najbolj izstopajoče dele, njene posameznosti, ki nas osupijo in dodajo naši zagledanosti vanjo dodatno dimenzijo. V tej pesmi jih je kar nekaj. Recimo: črnilo in njegov vonj časa ali pa odhod v noč pogrešanih.
Ko začnemo brati Novembrsko simfonijo, se nam odprejo vrata v čas, v 19. stoletje ali pa v začetek 20., a hkrati »vsebina« pesmi pokriva tudi čisto univerzalno človeško izkušnjo: izgubljanje.
Zagledamo ptico dob v uti iz listja. Mraz je, na kar nas opozarja ledeno udarjanje veder ob vodnjak; glasovi zime predmestnih četrti. Pravzaprav ne vem, koga pesnik v pesmi zares nagovarja, ali nagovarja nekega v domišljiji resničnega, s fizičnimi očmi ugledanega otroka ali pa samega sebe, ko je bil še otrok, in se zdaj, s položaja pripovedovalca, ne gleda s fizičnimi očmi, ampak bolj z duhovnimi.
Potem se pesem iz zunanjih prostorov seli v notranje – za pisalno mizo, k ženski, ki bere misli, kar je še ena izstopajoča posameznost –, da bi spet naredila obrat in priklicala množico ljudi, ki se oblačijo za slavje in odhajajo v noč. Sledi obljuba srečanja, kjer se mogoče kaže, da Milosz v resnici nagovarja nekoga drugega, ne nekdanjega sebe, kajti osebi nimata istega števila srečnih trenutkov. Tu pesem postaja bolj intimna in osredotočena na posameznika. In tako do konca, v nekem žalostnem razpoloženju, vse do dremajočega vonja davnih nalivov in kužnih trav, ki osipajo cvetje v nemi potok, kar deluje kot nekakšen dekadenčni, findesieclovski izdih.
Nič nenavadnega ni, da pesnik v pesmi ne pozna imen majhnih in žalostnih cvetlic s klobuka otroka, ampak zares po imenu pozna eno samo rožo – spominčico; kajti osnovna tema pesmi je spominjanje.
5
Tudi meni je, tako kot Kunderi, pesem všeč zaradi nostalgije. Čutim jo kot skozi poezijo razkrito bistvo svoje človeške narave – nagnjenost k objokovanju nečesa, kar je nepreklicno izgubljeno, čutim jo kot evokacijo spomina, a hkrati tudi kot nekaj, kar to žalovanje lahko prestopi in ga preseže. (V ljubezni do te pesmi sem šel celo tako daleč, da sem napisal svojo verzijo; prečkal sem reko po kamnih, ki jih je po vodni gladini raztrosil Oskar Vladislas de Lubicz Milosz.)
Emblem, ki ga je pesmi nadel Kundera – arhetipska formula nostalgije –, bi utegnil držati, a jaz bi šel v interpretaciji, pravzaprav bolj v tem, kako to pesem dojemam in čutim, kot pa v tem, kako jo razlagam, mogoče še korak dlje.
Miloszev daljni sorodnik, poljski nobelovec Czesław Miłosz, ki se je s svojim iniciatorjem oz. »krivcem« za duhovno pot, ki jo je ubral, precej ukvarjal (največ v knjigi Dežela Ulro), je v poeziji uporabljal izraz apokatastasis, kar obljublja povratno gibanje. Njegova izpeljava iz tega pa je, da ima vsaka stvar dvojno trajanje; v času in takrat, ko tudi časa več ne bo.
Še najbolj natančno je ta hipoteza vstajenja upesnjena v njegovi pesmi Po pretrpljenju – neki znanstvenik naj bi jo izpeljal iz kvantne mehanike, predvideva pa vrnitev v kraje in med ljudi, ki so nam blizu, čez milijardo ali dve milijardi zemeljskih let (kar je v zunajčasu enako enemu trenutku). Ta izpeljava je identična tistemu, kar je apostol Peter imenoval obnova stvarstva.
O tem in točno o tem mi govori pesem Novembrska simfonija. O vstajenju. O vrnitvi. O obljubi, ki se je s tekom let čedalje bolj oklepam, pa čeprav ne hodim v cerkev in v zboru vernikov ne ponavljam prošnje za večno življenje. A hkrati se temu oklepanju in nekakšnemu šepetu Novembrske simfonije v mojem duhu pridružuje še en šepet, prav tako molovski in elegičen, in sicer šepet »mladostne ljubezni – davne pesmi«, ki jo je napisal Allen Ginsberg za svojega umirajočega očeta: »Nikoli se ne postaraj.« Tu sin bere umirajočemu očetu Wordsworthova Sporočila nesmrtnosti: »utirajoč si pot skozi oblake slave prihajamo od Boga, ki je naš dom ...« Na kar oče odgovori: »To je čudovito, a na žalost neresnično.«
6
Toda tolažba je potrebna. Tolažba mora biti. Pa čeprav le v opazovanju nečesa tako nekoristnega, kot je lepota, ki se je ujela v neke davno, davno napisane pesmi (ki jo je nekdo ujel v neke davno, davno napisane pesmi). In mogoče bi iz tega lahko izpeljal kakšno definicijo poezije, če je to sploh potrebno, nekaj, česar bi se dejansko dotikal z mislimi in dlanmi, nekaj, od česar me ne bi vedno znova ločevalo steklo. In mogoče bom z Novembrsko simfonijo kot s temeljnim kamnom nekega drugega, za zdaj še imaginarnega izbora novih desetih najljubših pesmi, ki ga delam, preden utonem v spanec, da bi se poslovil od sveta in budnosti s spominom na trajno lepoto, enkrat za vselej prenehal revidirati preteklost in ne bom ponovno primoran prepisati:
»Po letih branja poezije so pesniki, ki sem jih včasih čutil kot tiste, ki so mi najbliže, skoraj popolnoma izginili. Le še ob redkih priložnostih jih vzamem v roke in prebiram, in še to predvsem zaradi nostalgije, zaradi vračanja v izgubljeni čas. Njihova poezija mi ostaja zanimiva predvsem kot dokument, postaja v življenju, ki pa sem jo pustil za sabo in se nanjo verjetno nikoli več ne bom vrnil.«
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012