O kruhoborstvu v kulturi
Mi vsi smo Borut Veselko
A že precej pred 1. februarjem so se stvari začele zapletati. Izkazalo se je, da je bil sklep o imenovanju pravno pomanjkljiv, zato ga je upravno sodišče po pritožbi neimenovanega kandidata Boruta Veselka vrnilo mestni občini. Tam se je zadeva zapletla: sklep bi bilo treba samo dopolniti, formalno popraviti, na seji mestnega sveta pa so vse skupaj izkoristili za vsebinsko debato o primernosti izbrane kandidatke in se nazadnje odločili za nov razpis in za imenovanje vršilke dolžnosti Mirjam Drnovšček (v gledališču je bila prej zadolžena za stike z javnostmi). Vse to je dobro znano, tudi v prejšnjih Pogledih smo izpostavili navedek iz teksta Gorana Vojnovića za Dnevnikov Objektiv, ki je problematiziral čudaško trditev enega kranjskih mestnih svetnikov, da bi bilo prav, če bi na mestu direktorja imeli Kranjčana. Vojnović se je precej zgroženo vprašal, ali se svetniki zavedajo, od kod so drugi zaposleni, denimo Šiškar Peter Musevski. V drugih odmevih se je pokazalo, da marsikateri vodja raznih služb, ki sodijo pod okrilje mestne občine Kranj, pač ni Kranjčan. Tudi Borut Veselko, direktor gledališča v zadnjih dveh mandatih, se je vseh deset let vozil iz Ljubljane.
Po plazu kritike kranjskega nacionalizma – Ivana Djilas je rojena v Beogradu, a že desetletje živi in dela v Sloveniji, kjer je na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo tudi magistrirala – pa se počasi izkazuje, da vsega problema sploh ne bi bilo, če bi Borut Veselko po prenehanju mandata direktorja lahko ostal v gledališču kot igralec. Ta podatek se je ob srhljivi nekorektnosti kranjskih mestnih svetnikov nekoliko izgubil, je pa Delo že 2. februarja poročalo: »Predsednica sveta Prešernovega gledališča Marina Urbanc je povedala, da je Borut Veselko predlagal, da bi tožbo pred upravnim sodiščem umaknil v primeru, ko bi ga po izteku direktorskega mandata zaposlili v gledališču. Dodala je, da vztrajajo pri tem, da se je Veselku mandatna pogodba iztekla.«
Z drugimi besedami, glede na to, da so vse strokovne instance podprle Djilasovo in da do Veselkove pritožbe očitno nihče ni opazil, da »sklep o izbiri kandidata za direktorja ne vsebuje ustrezne obrazložitve, niti pravnega pouka«, kot piše v Delu, problema sploh ne bi bilo, če bi novo vodstvo gledališča nekdanjega direktorja redno zaposlilo. Na tem mestu ne bomo razglabljali o vzrokih, zakaj so se tako Ivana Djilas kot mestni svet odločili drugače, nedvomno so imeli svoje razloge, tako kot jih ima Borut Veselko za uporabo vseh mogočih sredstev za poskus pridobitve službe. Ne bomo raziskovali podrobnosti dogajanja v kranjskem gledališču v zadnjih letih in ne bomo se ukvarjali z medsebojnimi odnosi v njem, a dejstvo je, da po desetih letih umetniškim institucijam (pa najbrž ne le njim) praviloma ne škodi prevetritev vodstva. Seveda pa tudi lahko razumemo željo Boruta Veselka po socialni varnosti.
A če do sedaj zgodba (resda z drugačnimi vsebinskimi poudarki) deluje kot malo bolj komična verzija predstave Lovske scene iz Spodnje Bavarske, ki so jo v Kranju premierno uprizorili septembra, postane pod bolj resnim drobnogledom pravcato stvarno ugledališčenje slovenske siceršnjosti. Tako rekoč kot Hamletov napotek igralcem, da morajo svetu zrcalo držati. Tudi v zgodbi o pokojninski reformi gledamo nekaj podobnega: tako kot Kranjčani, v imenu katerih nastopajo humorni liki mestnih svetnikov, očitno ne vedo prav dobro, kaj bi počeli z gledališčem, nam državljanom ni prav jasno, kaj naj si mislimo o pokojninski reformi. Težava je v tem, da nam presojo otežujejo domnevne žrtve: v kranjskem primeru Borut Veselko, ki bo ostal brez službe, v nacionalnem zgarani delavci iz tovarn, ki bolj ali manj spominjajo na Engelsov Položaj delavskega razreda v Angliji. In potem so tukaj še potencialno tragični nosilci domnevnih sprememb na bolje za vse, novo vodstvo gledališča in pobudniki pokojninske reforme.
V tej točki ima Ivana Djilas kot uspešna režiserka in šefica lastnega produkcijskega društva Familija žal mnogo boljše reference kot vladni reformisti, vse skupaj pa dejansko tragične dimenzije dobiva v točki, ko predsednik vlade napoveduje, da se bodo za referendumsko potrditev pokojninske reforme »borili kot levi«, Djilasova pa se navkljub podporio strokovnih teles na ponovni razpis ne namerava prijaviti. Razpis v času oddaje v tisk na mestni spletni strani še ni objavljen, več kot mesec dni po seji mestnega sveta, na kateri je bil napovedan. To najbrž pomeni, da humoristični liki iz mestnega sveta kot v kakšni boljši grozljivki postajajo srhljivi, gledališče pa – iz enega prodornejših slovenskih odrov v zadnjih letih poleg omenjenih Lovskih scen lanska Steklena menažerija, Zgodba o zlati ribici, prav dostojen muzikal Moje pesmi, moje pesmi s sanjsko Vesno Pernarčič Žunić v vlogi Marije in več mladinskih projektov Dese Muck – od vseh pozabljen peskovnik. Pravzaprav je pri vsem skupaj najbolj zanimivo to, da se ob vsem tem dogajanju nikjer ne omenja imena Marinke Poštrak, dolgoletne vodje umetniškega oddelka in dramaturginje Prešernovega gledališča. Kot dokazuje marsikateri uspešen primer, takšne institucije ne potrebujejo nujno direktorjev kot poslovodij, temveč predvsem vsebinsko kompetentne ravnatelje, katerim pri finančnih zadevah pomagajo strokovni sodelavci. Smisel teh zavodov je pač v uresničevanju javnega interesa, torej vsebini, ne pa v poslovni prodornosti. Pri tem pa kajpada ne morejo porabiti več denarja, kot ga imajo … Tega še takemu boemu verjetno ni pretirano težko doumeti.
Od poetike k ekonomiki
Ah, javni interes! Poleg pokojninske reforme je v zraku še zdravstvena in pred dnevi so bili razgrnjeni rezultati poslovanja slovenskih bolnišnic: le sedem od šestindvajsetih jih je poslovno leto 2010 zaključilo z izgubo, pa še to z minimalno, skupno dobrih osem milijonov evrov. Glede na to, da je celoletno financiranje bolnišnic vredno 1,2 milijarde evrov, je generalni direktor zdravstvene blagajne Samo Fakin dejal, da izguba okoli enega odstotka »ni tolikšna, da bi morala vzbujati skrb«. Morda res ne, če nismo ravno med tistimi, ki več let čakajo na kakšen ne povsem življenjsko nujen poseg in smo morda zaradi teh 8 milijonov in tristo tisoč evrov le prišli kaj malega prej na vrsto. Koliko storitev pomeni teh osem milijonov? Skrb vzbujajoče je, da se devetnajst od šestindvajsetih bolnišnic raje hvali s pozitivnim poslovnim izidom kot z dobrim opravljanjem svojih storitev. Pri tem pa gre za manj kot odstotek bolnišničnega proračuna ... Verjetno bi se morali o razmerju med svojim poslanstvom in proračunom vprašati tudi na ministrstvu za zdravje. Da ne govorim o vladnih piarovcih.
Te sicer čaka res težko delo: za začetek bo treba utemeljiti, kako je možno, da je proti predlagani reformi koalicijska upokojenska stranka – pri tem pa so Finance predstavile podatek, da je bila leta 2001 povprečna pokojnina 68 odstotkov povprečne plače, leta 2010 pa le še 60 odstotkov. Res smo v klavrni dilemi: ali zaupati argumentom nasprotnikov reforme, ki se zdijo skregani z realnostjo, ali vladi –, ki jo sestavlja koalicija s stranko, ki reformi prav tako nasprotuje? Vladi, ki bo proti vsem finančnim argumentom vrgla najmanj 83 milijonov evrov – desetkratnik letne izgube bolnišnic – v dokapitalizacijo NLB. Ki že dve leti in pol mečka s Patrijo. Ki se izogiba konfliktu okrog TEŠ 6, četudi je ministrica Radićeva izjavila, da ne gre za ekonomsko upravičen projekt, temveč za reševanje socialnega vprašanja Šaleške doline – in so jo zato predvsem pristaši največje vladne stranke obtožili »veleizdaje« … Kakšne zgodbe … Pri tem, mimogrede, gre pri Patriji za problem razreda 300 milijonov evrov, pri TEŠ milijarde in dvesto milijonov, pri pokojninah pa zopet za 300 milijonov – na mesec!
V prozi: Patrije so vredne toliko kot en mesec pokojnin, TEŠ 6 toliko kot eno leto delovanja bolnišnic – slovenska kultura pa na leto prejme približno za dve tretjini mesečnih pokojnin. Seveda gre za manipulacijo – denar za kulturo in upokojence zaokroži po Sloveniji, od Patrij naj bi šel večinoma na Finsko, od TEŠ pa v Francijo. Zdaj pa se vprašajmo – kaj so bile glavne zgodbe v slovenskih medijih zadnje tedne? Arhivsko gradivo in trgovina z orožjem, pa skrajno nespodobno Mladinino primerjanje Grimsa z Goebbelsom. Je to javni interes? Problem vladnih in/ali opozicijskih piarovcev?
DESUS, šaleški energetiki, rudarji in poslanci ter Borut Veselko skrbijo za svoj interes. Do tega imajo vso pravico. Če revija, ki je bila eden od sinonimov slovenskega osamosvajanja, izenači političnega nasprotnika z nacističnim zločincem, zakaj bi še o čem drugem kot zgolj o lastnem interesu razmišljal Karl Erjavec, o katerem ima Mladina sicer toliko slabega povedati? Če je problem zdravstva bilanca, ne pa čakalne dobe za bolnike, zakaj bi v Šaleški dolini imeli pomisleke glede javnega denarja za »njihove« obrate? Če se Janezu Janši zdi nujno prekladati arhivske papirje o tem, koga in kdaj je Udba o čem obveščala, zakaj si ne bi tudi njegovi nasprotniki privoščili vreči še malo orožarskega gnoja; substance ni nič več, vernike pa vedno znova razveseli.
Pri vsem tem bi Borut Veselko rad samo službo. Da ima mir. Kaj njega in nas druge vse to briga? Nekako že preživimo, da le je nekaj pokojnine ali plačice. Raje pokojnine. Najlepše je pa v kulturi. S tistimi dvesto milijoni gre kar dobro. Občasno kaj siknemo čez kapitalizem ali nekultivirane množice; saj ne vemo točno, zakaj, ampak to vsi delajo in vernike vedno znova razveseli.
P. S.: Ker seveda živimo v Sloveniji in se vsi poznamo, moram v izogib nesporazumom povedati, da je Ivana Djilas režirala eno mojo gledališko igro, Borut Veselko pa je v drugi nastopal. Obema želim vse najboljše.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011