Uroš Zupan o nagradi Prešernovega sklada
Moje nagrade
Te težave so mi odmaknile svet tudi jeseni leta 1995, in potem se je vse samo še stopnjevalo. Kronične bolečine v medenici. Vzeli so mi kri in me testirali za raka. Zdravnik, ki me je napotil na to preiskavo, je bil neverjetno takten in uglajen, rekel je, da obstaja nov način zdravljenja, ki je samoplačniški, nato pa iz rokava stresel: a najprej morava vedeti in se prepričati, da ne bova grela raka. Raka na prostati.
Za njegovo neposrednost sem mu bil tako hvaležen, da bi ga najraje poljubil in objel. Očitno je opravil kak hudo sofisticiran tečaj, kako se vesti do obupanih pacientov in kako jim sporočati novice in obete za prihodnost. Zelo dobro bi se obnesel kot komandir eksekucijskega voda, za zdravniško ordinacijo pa nisem čisto prepričan. Štirinajst dni sem živel v smrtnem strahu. Potem se je izkazalo, da ni rak, a bolečine so bolj ali manj ostale. Odločil sem se, da grem na terapijo. Samoplačniško.
V človeškem življenju stvari ne morejo biti samo slabe. Dobro in slabo se vedno izmenjujeta in prepletata. S tem se tolažim. To mi daje upanje. To me rešuje. Problem nastane, če se na dolgi rok počutimo obupno slabo in če imamo občutek, da so nam potonile vse ladje in ugasnile vse luči. Potem tudi tistih dobrih stvari ne znamo zares videti in jih sprejeti, čeprav bi se nam rade približale in se naselile v naši volji. Njihovi poskusi začno čez čas postajati nemočni. Začnejo se razblinjati in ugašati.
Enkrat januarja, ali pa je bilo mogoče že decembra, je zazvonil telefon. Na drugi strani je bil Josip Osti, prinašalec dobrih novic. Rekel je, da sem dobil nagrado Prešernovega sklada. Moja rit ni zalebdela v zraku kot takrat, ko sem dobil zlato ptico in je bil na drugi strani prav tako Josip Osti. Ostal sem prilepljen na parket. A vseeno vesel. To naj bi bila torej tista dobra stvar, sem pomislil.
Nagrada Prešernovega sklada je ena od dveh državnih nagrad, ki ju lahko dobi človek, ki se ukvarja z umetnostjo. Druga je »ta velika« Prešernova, ki navadno nagradi življenjsko delo, celotni opus. Prvo, ljubkovalno imenovano »ta mala«, človek dobi za posamično delo. Nagrado podeljujejo na predvečer kulturnega praznika. Podelitev poteka v večini primerov, če seveda ne dvigne glave kakšna trenutna želja po decentralizaciji, v »ta največji« dvorani Cankarjevega doma. Na njej so navzoči politični državni vrh, povabljenci, prejšnji nagrajenci in kar precej rednih abonentov proslave, ki jim navzočnost pomeni vrhunec kulturne sezone in dobro priložnost, da se, ko pikajo izbrane delikatese in praznijo kozarce, pokažejo drug drugemu v vsem sijaju večernih toalet in zraven še malo pokramljajo o usodi sveta in slovenstva nasploh.
Skoraj ustaljena praksa je, da se po podelitvi – ali pa med njo ali pa pred njo – odvije kakšen navidezno globok, v resnici pa precej duhamoren kulturni program, predstava, za katero režiser dobi dober honorar. Primerljiv z vsoto, ki jo dobijo nagrajenci. Verjetno tista dva, ki dobita več denarja. Prejemnika »ta velike«.
Ko sem izvedel, da sem dobil nagrado, sem verjetno hitro pomislil: kaj bom pa oblekel za podelitev? Obleke nisem imel. Nazadnje sem bil v svoji lastni obleki na maturi, še prej pa na maturantskem plesu in še prej pri prvem obhajilu. Ali sem kolebal? Ne vem natančno. A kocka je padla in z njo odločitev, da se na odru pojavim kot iz škatlice.
Ljubljana se je sredi devetdesetih še vedno stegovala nazaj, proti socializmu; s tem mislim predvsem na ponudbo v trgovinah. Tiste z moško konfekcijo niso bile nikakršna izjema. Zato sem se moral tudi jaz stegniti nazaj in narediti nekaj, kar smo počeli v nekdanji državi; skočiti do Trsta, da bi preveril, kakšna je izbira tam.
Aleksij Kobal in njegova takratna žena sta me peljala do zaledja Kopra, kjer sem prespal pri Goranovih starših. Aleksij in Saša sta prespala pri Aleksijevih. Naslednji dan smo šli v Trst. Bil je eden tistih ostrih in spranih dni, spranih, a ne od dežja, temveč od burje. Vse v pokrajini se je približalo in vse je žarelo v nenavadni jasnini. Prava idila, ki jo je malo kazil in kvaril le hud mraz; koščeni prsti burje, pred katerimi nič ni bilo zaščiteno in varno.
Hodili smo po trgovinah. Pomerjal sem obleke. Moderne in hipermoderne. Svetlejše in temnejše. Takšne z ruskim ovratnikom. Pa takšne s klasičnim ovratnikom. Saša, ki je prevzela vlogo stilistke, je vztrajno odkimavala in zmajevala z glavo. Obredli smo vse od znancev podarjene in sugerirane naslove in imena in na koncu, že na robu obupa, pristali v precej neugledni in mračni trgovini, kjer sem ponovil postopek in se pokazal Saši. In Saša je za čuda takoj prikimala. Našli smo obleko, ki mi je pristajala. Še danes imam v omari suknjič in telovnik, hlače pa so se po nekem pranju za polovico skrčile in postale neuporabne.
Sklenil sem, da je obleka zame že dovolj veliko »ponižanje« in da v še večjo skrajnost s kakšnim natakarskim metuljčkom ali kravato ne bom šel, zato nismo kupili srajce, ampak bel puli. Tako oblečen sem izstopil iz garderobe, se pogledal v ogledalo in tam uzrl pravi in avtentičen primerek slovenskega eksistencialista z levega brega Ljubljanice, oblečenega po modi, ki jo je v literarne kroge uvedel Dušan Pirjevec, njen nadaljevalec pa je bil Pirjevčev najzvestejši učenec Niko Grafenauer. Odločilni kos garderobe slovenskega eksistencialista je bil bel puli, po katerem se je razlikoval od francoskega, ki je nosil črn puli. To je bila prva asociacija, druga je bila bolj ameriška; bil sem podoben pridigarju iz kakšnega vesterna Walterja Hilla, ki pod suknjičem nosi pištolo. Seveda je obstajala še tretja – prijazna eminenca slovenskega svetlega modernizma mi je rekla: na podelitvi si bil podoben župniku, ki je pobegnil iz Cankarjeve drame. Mogoče se eminenca ni motila in je bila to torej moja škatlica.
Plašča, ki mi je tudi manjkal, nisem kupil, ampak sem si ga sposodil.
Glede Prešernove nagrade je bilo precej cirkusa in obveznosti. Fotografiranje za vsakoletni katalog nagrajencev na Društvu slovenskih pisateljev. Slikala me je Neca Falk, ki sem jo poznal kot pevko, ki nam je kakšnih petnajst let prej v trboveljskem Delavskem domu kriče ponujala »Banane«. Potem snemanje v irskem pubu v bližini Trubarjeve, kjer sem v kamero in mikrofon razlagal svojo življenjsko zgodbo in pesniške trike, če sem sploh imel kakšne. Ta portret so po podelitvi zavrteli na nacionalki. Intervjujev za časopise nisem dajal, saj so se novinarji zanesli na lastni navdih in se kar sami potrudili in prepisali utemeljitev, ki jo je spesnil nekdo iz ekspertne komisije za literaturo.
Tistega leta, bilo je 1996, smo imeli književniki nenavadno velik »izplen«. Od osmih razpoložljivih nagrad smo dobili tri. »Ta veliko« je dobil Veno Taufer za modernistični opus, »ta mali« pa Vlado Žabot za roman Pastorala in jaz za eno svojih najslabših knjig, Odpiranje delte. Mislim in hkrati upam, da nagrade nisem dobil samo za tisto afektirano, idiosinkratično, predvsem pa slabo napisano kvazimistiko (vedno se mi je zdela zanimiva, predvsem pa sumljiva slovenska posebnost, že skoraj fascinacija, povezana z okusom za umetnost; izjemno visoko so cenjena dela, ki jih ne razumeta ne avtor ne publika), pač pa za vsa svoja dotedanja prizadevanja na področju poezije, pisane v prostem verzu, ki so imela, med pesmimi in verzi za takojšnjo pozabo, tudi nekaj svetlih točk, čeravno redkih.
In tako sem bil pripravljen na svečano podelitev. V cirkusu nisem užival, še manj pa sem užival, ko se je začel odvijati veliki raztegljivi trenutek in so nas hostese prijele pod roko in nas iz dvoranice Lili Novy spremile v prvo vrsto »ta največje« dvorane. Mislim, da me je pod roko vodila ravno hostesa, s katero sem se nekaj mesecev prej prerekal na vratih Cankarjevega doma, ko sem skušal priti na Knjižni sejem, pa nisem imel karte, ker sem jo nekam založil, in se mi ni zdelo smiselno, da še enkrat plačujem vstopnino. Pomislil sem, da je s to obveznostjo kaznovana, da se ji na nekakšen sofisticiran način maščujem, ker se je takrat obnašala tako arogantno in vzvišeno. Kar naenkrat sem se začel počutiti izredno pomembnega.
V drugi ali tretji vrsti so sedeli moji starši, sestra s takratnim fantom in Nataša. Aleksij in Saša sta bila bolj zadaj. Ravno v trenutku, ko sem rit približal sedežu z mojim imenom na sedalu, bi pravzaprav moral ležati na neki mizi, na mizi v zdravniški ordinaciji, z grelno napravo v riti, ki bi mi nekako pomagala, da bi se znebil zoprnih bolečin v medenici.
Ampak bil sem v »ta veliki« dvorani Cankarjevega doma. V čakajoči in že rahlo nemirni in nestrpni množici. Nisem vedel, kaj in koga čakamo. Potem pa je množica nenadoma utihnila in zgodil se je trenutek, še večji od našega vzvišenega trenutka. V dvorano je s spremstvom prikorakal predsednik republike, neuničljivi Milan, ki je bil in ostal naravno odporen proti vsem spremembam in menjavam političnih sistemov. A ne samo to, ostal je odporen tudi proti lastni upokojitvi.
Množica je spontano vstala in začela ploskati. Celotna ceremonija je dosegla vrhunec, preden se je sploh začela, in ta ceremonija v resnici ni bila namenjena nagrajencem, ki jih doleti takšna čast enkrat ali pa dvakrat v življenju, pač pa slavljenju predsednika in njegovega dvora in politike in države. Počutil sem se ogoljufanega. Kot da bi nam nekdo ukradel šov, pa čeprav smo ga nekateri težko prenašali.
Ko so me med podelitvijo poklicali na oder, da bi mi dali plaketo in prebrali moje zasluge za narod, in ko sem se znašel skoraj sam (nekje v bližini sta bila le hostesa in podeljevalec) na tistem velikem prostoru in pred polno dvorano, ki je sploh nisem videl, sem zagledal Jožefa Školča. Bil je prizor, ki me je spomnil na podelitev nagrade zlata ptica. Jožef se v svojem telesu spet ni počutil dobro in je v prvi vrsti nekako napol ležal in napol sedel. Pomislil sem: Jožef mi očitno prinaša srečo. Dokler bo on sedel v prvi vrsti, bom jaz dobival nagrade.
Pravzaprav nisem vedel, kam naj gledam, zato sem se ozrl proti balkonom, in tisti, ki so podelitev gledali na televiziji, so bili prepričani, da imam sokolje oko in da sem na balkonu opazil in prepoznal kakšnega znanca, ki mu zdaj mežikam. V resnici pa sem mežikal, ker so me oslepili reflektorji in sem videl še manj kot prej in sem samo štel sekunde in čakal in si želel, da bi zadeva minila.
Povrh vsega pa me je začelo še skrbeti, kaj bom naredil, ko se bo govor končal in se bo po dvorani razlegel vljudnostni aplavz ali pa aplavz za trenutni umetniški vtis in simpatičnost nagrajenca. Predvsem me je skrbelo, kako se bom priklonil. Nisem se bil vajen priklanjati, kot so se bili vajeni priklanjati odrski umetniki; operna pevka Milena Morača, pa igralec Branko Šturbej, ki se je pri priklonu s čelom skoraj dotaknil lastnih kolen, pa baletnik Vojko Vidmar, ki se je pri priklonu s čelom skoraj dotaknil tal. Jaz se nisem do takrat še nikoli priklonil. Ne pred ogledalom ne pred ljudmi. Zato je bil moj gib, ki naj bi bil priklon, verjetno še najbolj podoben gibu nekoga, ki ga je uščipnilo v križu.
Ko se je zmerno duhamorna prireditev končala, so ljudje pohiteli v avlo in se nagnetli okrog miz. Komaj so čakali, da se zgodi ta zanje raztegljivi trenutek, ki je bil za večino še veličastnejši od prihoda očeta države v dvorano. Nagrajenci smo se porazgubili po velikem prostoru in ugotovili, da nas pozna precej več ljudi, kot smo mislili. K meni je skoraj pritekla neka starejša gospa, mi čestitala in me med tem poljubila na lice. Vse skupaj se je dogajalo izredno hitro, zdelo se mi je, da sem v nekem pospešenem toku časa. Čez nekaj dni je bila v eni od rumenih revij objavljena fotografija, pod katero je pisalo: »O, Uroš, kako rada imam tvojo poezijo.« Ali pa nekaj podobnega. Na silo duhovitega. Ko sem to videl in prebral, sem ugotovil, da me je poljubila žena neuničljivega Milana, gospa Štefka Kučan. Očitno sem se tudi sam za trenutek približal dvoru.
Denar od te nagrade je bil neobdavčen. Dobil sem 6000 mark. Kar precej sem jih porabil, ker sem v upanju, da bodo bolečine popustile, samoplačniško ležal na mizi z grelno napravo v riti. Popustile so. Ampak po moje ne zaradi grelne naprave v riti, pač pa zato, ker je čez kakšna dva meseca ponovno prišla pomlad in z njo več svetlobe, toplote in veselja.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013