Manever veteranov revolucije
Še zadnja zarota metuzalemov
Racionalnih razlogov za takšne družbene interakcije ni mogoče identificirati, jih analizirati in še manj z njimi operirati, in to iz preprostega razloga, ker je tako imenovana NOB že davno prerasla v mit, mitologije pa se seveda ne da presojati s pomočjo klasičnih zgodovinskih ali socioloških metod. Do slovenske osamosvojitve je namreč NOB veljala za mantro, tako rekoč sestavni del vsakega diskurza, ki se je praviloma začel z žebranjem o »dosežkih naše narodnoosvobodilne vojne in revolucije«, nato pa so z enostavno, zgolj na deklarativni ravni izpeljano operacijo ta siamska dvojčka ločili in nezaželeno revolucijo poskušali izbrisati iz kolektivnega spomina. Z razkritjem dotlej zamolčanih zgodovinskih dejstev je po razpadu Jugoslavije žebranje te mantre začasno nekoliko potihnilo, prišlo je celo do poskusa distanciranja od komunističnega značaja partizanskega gibanja z ustanovitvijo tako imenovanega Združenja svobodnih partizanov, kar pa se je izkazalo za povsem utopičen projekt peščice, ki proti monolitu ZZB ni imel nobenih možnosti.
Če pogledamo suha zgodovinska dejstva, je NOB polna antagonizmov. Ena temeljnih dilem je seveda smiselnost tovrstnega odpora proti zasedbenim silam, ki so se izkazale za ene najbolj brezobzirnih in brutalnih v vsej zgodovini človeške civilizacije. Priporočila Londona, naj se odpor omeji na posamezne sabotaže in gverilske akcije, saj bodo v nasprotnem primeru represalije nad civilnim prebivalstvom uničujoče, so upoštevali v večini zasedenih držav, ena redkih izjem je bila prav Jugoslavija, saj je bila vsesplošna mobilizacija in ustvarjanje vojaške sile pač edina možnost vodstva komunistične partije, da se po vojni polasti oblasti. V tem pogledu se zdi zanimiva denimo analogija med Poljsko in Češko – medtem ko je bila Varšava zaradi vstaje Armije Krajowe (seveda zgolj v zadnjih tednih vojne, pa še to se je izkazalo za prezgodnjo odločitev) tako rekoč izbrisana z obličja zemlje, je Praga nemško kapitulacijo dočakala nedotaknjena, saj se je vojna pač odločila na velikih bojiščih med štirimi velikimi silami.
Če pasivnost v slogu Čehov ni temeljna črta slovenskega narodnega značaja, je to lahko seveda tudi razveseljivo, zagotovo pa odporniško gibanje nikakor ne bi smelo imeti prevladujoče ideološke komponente. Ta se je izkazala za najbolj uničujoč in konflikten element partizanskega upora, ki je seveda nujno sprožil reakcijo in državljansko vojno, saj tukaj ni šlo za spontan revolucionarni projekt, temveč za enostavno kopijo sovjetskega modela, brutalnost režima, ki je pod Stalinom dobil razsežnosti povsem iracionalne, vsesplošne paranoične destruktivnosti in terorja, pa je bila v predvojni Evropi vsem znana.
Kakorkoli že, kar se tiče teh dilem, konsenza ni in ga tudi nikoli ne bo, za to pa tudi ni nobene potrebe. Ideja o tako imenovani spravi je povsem devalvirala, vsi smo se že spravili s tem, da bodo poglavitni akterji sprtih strani svoje zamere in sovraštva odnesli v grob, in s tem se pravzaprav nihče več ne obremenjuje. Kar se tiče te epizode naše zgodovine, bi bila edina racionalna poteza potegniti črto in sešteti pluse in minuse. Na pozitivno stran partizanskega upora in komunističnega eksperimenta bi lahko uvrstili zaokrožitev slovenskega narodnega ozemlja (tudi tukaj se sicer zastavlja vprašanje, če ne bi imeli brez statusa Stalinove ekspoziture leta 1945 več možnosti, da pridobimo tudi Trst, Gorico in Celovec), formiranje republik, kar je bil soliden formalni okvir za osamosvojitev (zagotovo veliko boljši, kot so bile predvojne banovine), vzpostavitev mreže slovenskih institucij, ki so prav tako funkcionirale kot solidno izhodišče za samostojno državo, tukaj pa je tudi nekaj sprememb v slovenski mentaliteti, saj je upor nedvomno v določeni meri vplival na vzpon samozavesti in ponosa. Nič krajši seveda ni seznam negativnih posledic revolucije. Ob medvojnih in povojnih likvidacijah ter vsesplošni strahovladi je uvedba totalitarnega režima rezultirala v izbrisu narodove elite, kar se zdi še danes eden največjih hendikepov pri upravljanju z državo (tovrstne elite se formirajo spontano in organsko, iz generacije v generacijo, in jih ni mogoče producirati in reproducirati s partijskimi dekreti), dolgoročno povsem zgrešen ekonomski sistem, ki je temeljil na avtarkiji, politična, gospodarska in kulturna izolacija pred domnevno sovražnim zunanjim svetom ter predvsem vsesplošna apatičnost in usihanje osebne in kolektivne iniciative ter državljanskega poguma na vseh družbenih področjih, kar je ena temeljnih slovenskih pomanjkljivosti še danes.
Kot rečeno, bi morali pod to bilanco sedaj – če nam že ni uspelo pred dvema desetletjema – potegniti črto. Vendar nekaterim pač ni do risanja črt, veliko raje vedno znova pogrevajo to staro mineštro, demonizirajo nekdanjega nasprotnika, ki so ga v veliki meri že tako in tako davno pometali v roške jame, iščejo fantomske sovražnike in predvsem operirajo z besednjakom, ki bi v začetku 21. stoletja v Evropi zvenel komično, če ne bi imel tudi veliko grotesknih primesi. Tako rekoč del slovenske folklore so že postali vsakoletni partizanski zleti in mitingi, ki sprožijo obvezne polemike, ki pa so – vsaj do sedaj – po nekaj dneh zvodenele, dokler ni bila na vrsti spet nova obletnica kakšne velike zmage ali tragičnega poraza partizanske epopeje. Z zadnjimi nastopi oziroma izpadi Janeza Stanovnika in Svetlane Makarovič pa je bila ta sorazmerno benigna folklorna tradicija prekinjena oziroma je dobila nove, za parlamentarno demokracijo nepredstavljive, celo nevarne razsežnosti.
Če lahko napletanja Makarovičeve o domobrancih in Vatikanu še označimo za ekshibicijo ekstravagantne gospe, ki si v svojem neizmernem egu domišlja, da bo s takšnimi domislicami šokirala javnost, pa je Stanovnikov diskurz veliko bolj problematičen. Ne nazadnje kot predsednik ZZB zastopa in simbolizira dokaj vplivno združenje, zato imajo njegove besede določeno težo, pa četudi si tega ne zaslužijo. Če zanemarimo nekaj žaljivih in zaničljivih opazk, je seveda najbolj sporen njegov napad na »strankokracijo« in poziv k »zbiranju pod partizanskim praporom«. Kaj naj bi to konkretno pomenilo, je sicer nemogoče razvozlati (tega seveda ne ve niti sam), morda pa se je po Pahorjevi tretji domislil kakšne četrte poti, po kateri bomo kot prvi Zemljani prispeli v obljubljeno deželo popolne harmonije in brezkonfliktnosti. Dokler nam ne razkrije podrobnosti tega veleumnega načrta, seveda lahko zgolj ugibamo, kakšne so njegove intence, vendar je možaku potrebno nemudoma pojasniti, da bi bilo zanj bolj primerno krmljenje labodov in rac v parku, kot pa pozivanje k nekakšnemu revivalu revolucionarnih prevratov, ker si še od prejšnjega nismo opomogli.
Sintagma o domnevni pogubnosti strankokracije seveda ni povsem nova, v javnost se lansira vedno, ko gre t. i. levi politični opciji slabo. In sedaj ji gre zelo slabo. Pravzaprav je v tako obupni kondiciji, da se nasprotni opciji zmaga ponuja sama po sebi, pa naj bo to na predčasnih ali na rednih volitvah. Ker je t. i. desnico po mnenju nekaterih možno pri nas še vedno zgolj tolerirati kot dekoracijo parlamentarne demokracije, ki naj nekoliko popestri barvno paleto v parlamentu, medtem ko mandata za vladanje pač ne more in ne sme dobiti, saj je ta že od nekdaj rezerviran za »levico«, gre očitno za obupen manever veteranov revolucije, da se reši, kar se rešiti da. Vendar Stanovnik s takšnimi pozivi v slogu slovenske verzije zarote metuzalemov seveda ne more rešiti nič, še najmanj »levico«. Ta se bo morala formirati na povsem novih temeljih in v politični areni svoje politične barve braniti s sodobnim programom, brez odvečne ideološke navlake, starih zamer in izključevanja; še zlasti pa se bo morala znebiti mentorjev v stilu Stanovnika in njegove garde, sicer lahko kratkoročno pristane v opoziciji, dolgoročno pa ji grozi tudi izbris s političnega prizorišča. Začasno sicer lahko Stanovnik animira in zmanipulira peščico starejših in tudi precej mladih, ki povsem nekritično tradicijo partizanstva ter kvazilevičarsko pozo štejejo kot samo po sebi napredno, prevratniško in revolucionarno, vendar je to v slovenskem primeru pravzaprav izrazito konformističen način razmišljanja in delovanja, ki nima nobenega aktualnega dometa in še manj perspektive.
Ker skoraj nihče več ne uživa v vojni razen nekaj vojnih hujskačev in vojnih dobičkarjev in četudi se zdi mir nekaterim še tako strašen, je čas, da vojno zaključimo. Od stare generacije podpisa mirovne pogodbe kot rečeno ni pričakovati, zato jo je potrebno prepustiti njenim iluzijam, blodnjam in utvaram. Petinštirideset let so imeli neomejene možnosti ustvariti družbo, kot so si jo zamislili, vendar je njihov projekt bankrotiral. In sedaj se je njihov čas dokončno iztekel. Prapor partizanstva, še zlasti tistega s krvavo rdečo zvezdo, sodi v muzej, vsak pa se lahko povsem svobodno odloči, ali ga bo častil, prezrl ali preziral. Tudi to sodi med prvine demokracije, pa četudi se to zdi komu povsem nedoumljivo.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011