Slovenske elite med pričakovanji in družbeno stvarnostjo
Tiha in glasna demokracija
Te besede v dandanašnji dobi družbenega vstajništva ne bi mogle biti bolj aktualne. V Evropi smo se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja soočili s procesi, ki jih danes lahko razumemo kot prehod od socialno vzdržne paradigme t. i. socialdemokratskih politik k politiki krize, kakršni smo v Evropi priča danes. V tem okviru je potekal tudi skoraj neopazni prehod v paradigmo politike, ki deluje pod odločilnim vplivom moči finančnih institucij. Specifično »slovenski« model razvoja je prav v tem času pokazal, da je v teh procesih mogoče obiti tudi vse vredno(s)tne varovalke in si prilastiti tisti del ekonomskega in družbenega kapitala, ki bi moral biti namenjen skupnemu dobremu. V tem pogledu se v zadnjem času v Sloveniji postavlja vprašanje vloge in odgovornosti širših družbenih elit v teh procesih, med radikalnejšimi tezami pa je tudi zahteva po menjavi političnih elit. Na elite običajno gledamo iz več zornih kotov: po eni strani jih razumemo skozi izrazito negativno konotacijo pripadnikov »višjih« kast družbe, to je političnih in ekonomskih elit, ki jim nasproti stojijo kulturniški, akademski in civilnodružbeni krogi. Vendar je opisana dihotomija napačna. Le preseganje tega nasprotja lahko zares omogoči, da se vprašanje elit in njihove odgovornosti razlasti opisane dualistične dediščine in s tem omogoči prestop v novo, tj. skupnostno naravnano vizijo političnih idealov sobivanja.
Najprej želim vpeljati dve navidezno nasprotujoči si načeli, ki ju bom poimenoval z izrazoma tiha in glasna demokracija. V tem okviru bom potem govoril o vlogi, ki bi jo v obeh procesih morale zavzeti t. i. družbene elite. Z izrazom glasna demokracija najprej imenujem vse tisto, kar spada v red političnega v klasično agonalnem smislu, torej prostor, v katerem se vrši klasično spopadanje za položaje (in moč) ter iskanje ravnovesja skozi ustanove politike in civilne družbe. To se torej lahko dogaja s strani kritične javnosti znotraj in zunaj institucij, medijev, ter – kar je zdaj v Sloveniji še posebno aktualno – združenj aktivnih državljanov, ki želijo doseči večje politične spremembe s prerazporeditvijo politične moči in posameznikov ali pa omrežij, ki to moč tvorijo ali posedujejo. V tej dvojnosti stalno nastajajo nove pobude, kritični odzivi, ob tej dihotomiji se vrši nenehna nadzorna vloga kritične javnosti. A zdi se, da je v Sloveniji to nasprotje vzpostavljeno izrazito antagonistično, tj. kot dvojno razmerje – najprej med »slabo« in »dobro« politiko, potem pa med »slabo« politiko in »dobrimi« državljani. To nasprotje je vrhunec doživelo leta 2012 s protesti proti političnim elitam in zdaj prežema celotni politični in družbeni prostor. V tem okviru je treba razumeti tudi pozive k »drugačni« demokratični politiki ter »odstopu« političnih elit.
Drugič, z izrazom tiha demokracija razumem (v negativnem smislu) najprej dejstvo, da je demokracija postala le še naša tiha spremljevalka, podvržena moči finančnih ustanov, nadnacionalnih političnih strategij in globalnih kriz. Izrinjena je iz sveta, ki nas v bistvenem določa kot demokratično skupnost in se v določenih okvirih že ne more več zoperstavljati nekaterim protidemokratičnim tendencam. Demokracija, ki nima več svojega glasu, pa ni več močna demokracija. Odvzet ji ni le glas, ki sicer v svet družbe in politike pronica skozi državljanske pobude, kulturo pogovora in dialoga, ne nazadnje skozi medijski prostor kot prostor njenega neprestanega uresničevanja; odvzeta ji je tudi njena bistvena lastnost, tj. povezava z družbenim upanjem in postavljanjem kredibilnih alternativ sedanjemu političnemu ali že kar »svetovnemu« sistemu. Ko posameznice in posameznike začne zapuščati upanje, se znajdejo v strahu, ki vse bolj določa oblike sobivanja in upravljanja družbe. Iz utišanja raste zagrenjenost in krog je sklenjen. Vendar je v tišini skrita tudi pozitivna plat, notranja moč demokracije: tisto, kar želimo storiti, lahko uresničimo le iz premisleka, ki vseskozi skoraj neopazno (z vzgojo, odnosi med posamezniki, sozavedanjem ali družbeno komunikativnostjo) raste v nas kot posameznikih, ki sobivamo v različnih oblikah demokratičnih skupnosti. V tem je ideal demokracije tih, a vseprisoten impulz ali ideal povezanosti državljank in državljanov, ki odpira nove prostore družbenega upanja.
In kako je v to dvojnost vpeto vprašanje slovenskih »elit«? Najprej kratka terminološka opomba: z elitami mislim zdaj v horizontalnem družbenem načinu preprosto na tiste posameznike ali združbe, ki imajo toliko moči, da lahko vplivajo na diseminacijo ekonomskih, političnih, kulturnih in drugih »vrednot« v družbo. Ti posamezniki ali združbe lahko na komunikativen način prispevajo k uveljavitvi ali graditvi novih navad ali »vrednot« v okviru neke skupnosti: boljši izraz za elite bi zato bil »družbeni akterji«, s čimer obenem v temelju zanikamo njihovo »dualistično« ali ideološko (tj. vertikalno) dojemanje. Demokracija je močna, če oba zgoraj nakazana modusa demokracije delujeta neovirano, prežemajoče se in sta v družbenem tkivu prisotna skozi kooperativni način družbene izkušnje. Temeljna napaka, ki jo pri tem lahko zagrešimo, je, da od elit oziroma različnih akterjev v družbi pričakujemo, da bodo odrešile (ali, vulgarno, »popravile«) družbo. V svojem zadnjem, posthumno objavljenem predavanju Etika za današnji čas je Richard Rorty lepo pokazal na temeljno zagato sodobnih političnih sporov: če smo se od propada marksizma kaj naučili (in tu je v polnem soglasju s Castoriadisom), je to ravno dejstvo, da bi moral prav zdaj napočiti čas nove post-odrešenjske politike. Če sem konkreten: menim, da je problem slovenskih »elit« prav v pomanjkanju uvida, da je s propadom velikih ideologij izginila tudi njihova iluzorna (metafizična, ideološka ...) Arhimedova točka. Ta dediščina se znotraj političnih spopadov kaže kot politika izključevanja in sovraštva do nasprotnika, v enaki meri pa sega tudi v civilno družbo, kjer se vzpostavlja ali kaže prek radikalnih zahtev po družbi, dokončno očiščeni vsega slabega. Tu lahko prepoznamo zgodovinske vzorce delovanja, ki se perpetuirajo tako znotraj levega kakor desnega pola intelektualnega in ožje političnega spektra: mesijanska politika tu ni izbirčna. Trdim torej, da je opisana dediščina kratke zgodovine slovenske demokracije bistveno določena s temi koordinatami. Zavedati bi se torej morali, da se vprašanje (prenove, nove izgradnje itn.) elit ne more pojaviti na obzorju kake politične ali družbene eshatologije. Ključno vprašanje namreč je: kako smo sami (p)ostali njihovi pripadniki oziroma ujetniki tega kvazikomunikativnega vzorca in kako se bomo iz tega vzorca izvili?
Seveda se v t. i. svetu glasne demokracije danes vrši prav ta spor. Nastopa lahko v eni izmed konkretiziranih različic kulturnega boja ali pa neke verzije t. i. odrešenjske ali nove mesijanske politike (vključno z novimi, docela »sekulariziranimi« superideologijami evropske finančne politike). Castoriadis, ki sem ga v diskusijo kot glasnika neposredne demokracije priklical na začetku, je lahko tisti poziv h glasni demokraciji, ki se zaveda, da ta raste zgolj iz avtonomnih posameznikov, ki pa jih ta mislec enako tesno povezuje z močnim občutjem solidarnosti z drugimi. Pri tem pa zgoraj opisani ideali tihe demokracije ne smejo biti potisnjeni v ozadje, saj lahko prav zavedanje o različnih konstitucijah avtonomije in odgovornosti posameznikov (na danes močno razvrednotenih področjih vzgoje in izobraževanja, kulture in vednosti ter znanosti, z dodatkom o vprašanjih okolja in seveda etike) pripomore k deblokadi družbenega sodelovanja in s tem sprostitvi silnic, ki vodijo do novih političnih in družbenih vizij. Če torej govorimo o krizi vrednot in elit, ki teh »vrednot« ne predstavljajo »več«, govorimo prav o nerazrešenem sporu znotraj demokracije same. Le zavedanje o tem sporu lahko vodi v razmislek o demokraciji, ki odpira nove prostore družbene imaginacije. In le tako lahko demokratična javnost – zdaj kot neka skupnost ali celota – prispeva k inovativnim, eksperimentalnim ali drugače naprednim idejam, ki jih v tem času potrebujemo.
Kot je v svojih esejih o t. i. filozofiji za javnost (Public Philosophy) zapisal ameriški komunitarist Michael Sandel, je demokracija ideja dobre skupnosti. In še nikoli doslej nismo bili državljani sveta (enako velja za Slovenijo) pred večjo odgovornostjo ob tem, kaj pomeni to dobro za skupnost, kot ravno danes. Ko bomo zmogli uravnotežiti v dihotomijo razprta pola demokracije, bo enako odveč govoriti o neposredni demokraciji kot odrešenjskem protipolu môči upravljavskih elit, kakor bo tudi odveč govoriti o »novih« demokratičnih vrednotah – kot so npr. gostoljubje, pozornost do sveta življenja, komunikacija in poslušanje drugega ter iskanje soglasja –, saj se bodo te tiho in neopazno, a z močnim glasom vseh družbenih akterjev že naselile med nas.
Tako uravnotežen demokratični prostor bo lahko spodbujal razprave in procese, ki so trenutno v Sloveniji še vedno blokirani. Pot do povrnitve zaupanja državljanov v politiko bo sicer še dolga, vendar pa je že zdaj na nas odgovornost, da se kot celota usmerimo v iskanje novega družbenega soglasja. Pred Slovenijo so težki meseci in zdi se, kakor da se je »ideja demokracije« v celoti spustila na »realna tla« ekonomije preživetja. Z večjim zavedanjem o pomenu pravne države, z odvračanjem klientelizma in korupcije smo dosegli šele vstopno ali ničelno točko demokracije; s številnimi napakami in zlorabami v menedžerskem sektorju in finančni politiki smo kot nacija dosegli rob družbenega tveganja. Zdaj je odgovornost za dobro te skupnosti prav na vseh. A morda je prav v tej simbolni točki prehoda nakazana tudi možnost inovativnejše, bolj senzibilne in predvsem bolj na skupnostnem načelu temelječe politike, takšne, ki jo bo spremljal preporod slovenskih elit in ki bo državljankam in državljanom ponudila dovolj vzgibov za pot v smeri novega družbenega upanja.
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013