Z žabje perspektive o slovenski prozi zadnjega desetletja
V temle nevednem eseju zato v kvantno polje sodobne slovenske proze ne nameravam vnašati newtonovskega reda. Tudi se ne želim zadrževati pri literarnih silah kontinuitete (na primer pri prozi Draga Jančarja, Lojzeta Kovačiča, Ferija Lainščka, Janija Virka, Vlada Žabota in še koga), ki so vsaj z večjim delom svojih knjig še vedno neomajno merilo literarne odličnosti. Ne zanima me torej to, kar je trdno in obeta trajnost. Zanima me tisto minljivo, najtesneje povezano z duhom časa, ki najbolj bode v oči in je zato po svoje najbolj značilno. Toda tudi to minljivo me ne zanima tako, kot na primer učenjaka, temveč kot kritičarko, ki pri svojem delu ne uporablja nikakršnega zahtevnega hermenevtičnega prijema, temveč to temelji na povsem preprosti metodi – početi to, kar mi je v največje veselje. Torej se ne ukvarjam le s celoto, pač pa tudi s podrobnostmi in posameznostmi ter se gibljem znotraj naključno odkritih mikrosvetov; vse v želji, da bi se literaturi taki, kakršna je, kar najbolj približala. Vsako leposlovno knjigo, ki jo vzamem v roke, da bi jo »ocenila«, tako najprej vso od prve do zadnje strani pretipljem (da spoznam, ali je založba tokrat varčevala s papirjem), jo ovohavam (da se prepričam, koliko smo pri Pogledih na tekočem s svežo tiskovino) in si nato ogledujem njene platnice kot umetniško sliko (da vidim, ali se ni literatura nemara že preobrazila v katerega od danes popularnejših medijev). Po ogledu z distance, vohanju in tipanju knjige lahko o njej suvereno pišem. Sedalna narava kritiškega dela kritiku ne zagotavlja, da bo fizično zmogel priti na vrh gore z razgledom, zato pa mu omogoča, da motri svojo okolico s strehe kurnika in kikirika. Ta položaj kritika sili tudi v to, da svoje majhno in naključno vidno polje posplošuje, ga oblači v korektnost, objektivnost in verodostojnost, zato da deluje prepričljivo. Pozorni bralec kritik to ve in kritiko brez težav spet sleče.
Nekaj svojih opazk, ki merijo na trende v slovenski prozi prvega desetletja novega tisočletja, po tem uvodu lahko delim s tistimi petimi, šestimi, ki jih to področje zanima; kakšno posrečeno formulacijo bom izmaknila pri večvednih drugih, za kar se jim zahvaljujem. Ta opažanja, kakor bo razvidno, kažejo zlasti na to, da je slovenska literatura pač zrcalo dobe, v kateri nastaja. Tako kot vsa tista pred njo. Le doba je seveda druga in literarna produkcija večja. Tudi največji knjigožeri jo težko obvladajo v celoti, še teže jaz.
* * *
Prodaja knjig je danes pomembno in težavno poglavje vsakega leposlovnega ustvarjanja. Kupce knjig – ti niso nujno tudi bralci – je težko pritegniti z debelo knjigo, ki je ni mogoče prenašati naokrog v žepu, še teže pa s knjigo s pusto, brezbarvno naslovnico. Prvo, kar zbode pozornost zaprašenega knjižnega molja pri sodobni prozni produkciji, je zato nemara prav to: knjige večinoma ne presegajo debeline dveh centimetrov in vse pogosteje so ozaljšane s slikami, risbami in fotografijami. Te so v zadnjih letih prodrle tudi v notranjost knjig, kjer dopolnjujejo suhoparne besede. Morda je ta moda zrasla na domačem zelniku, morda je k nam prišla od drugod (pred leti so pozornost zbujali s fotografijami opremljeni Sebaldovi Izseljeni), vsekakor pa se je hitro udomačila. Če navedem le nekaj svežih primerov: Miha Mazzini, ki je že leta 2001 s slikovnim gradivom opremil roman Kralj ropotajočih duhov, je devet let pozneje to storil še s kratkimi zgodbami Duhovi. Nekaj podobnega velja za Nostalgijo Dušana Šarotarja, za Sanjajo tisti, ki preveč spijo Nejca Gazvode ter Poletje s klovnom Nine Kokelj, pa za z otroškimi risbami opremljen Merčev Pedagoški triptih. Med knjige z dodano vizualno platjo sodi tudi ponatis Lainščkovih Peronarjev; v samem romanesknem besedilu tovrstne likovne spremljave sicer ni, je pa zato v spremni besedi Marcela Štefančiča, jr. kopica fotografij, ki bralcu nadvse naturalistično prikazujejo posamezna dogajalna prizorišča. Duh časa pač terja svoje. Danes prevladujejo vizualni mediji, sodobna kultura stavi na oči.
Teh pa ne zaposlujejo le statične podobe, temveč vse bolj tudi tiste še popularnejše, gibljive. Sodobna slovenska proza se, to kaže že bežen pregled, tako ali drugače vse bolj očitno zbližuje s filmsko naracijo, bodisi takó, da posnema upodobitvene tehnike, ki jih uporablja filmska umetnost, ali pa se navezuje na filme – v mnogih primerih najbrž spet spričo želje približati se »odjemalcu«. Tega ne počnejo le tisti pisatelji, ki so z eno nogo v filmski umetnosti, največkrat kot režiserji, na primer Goran Vojnović, Metod Pevec ali Nejc Gazvoda, temveč tudi mnogi drugi. V romanu Pobočje sončnega griča Štefana Kardoša, na primer, ne moremo spregledati odtisa, ki ga je v njem pustil film Ni dežela za starce bratov Coen; v Flisarjevem Opazovalcu kraljuje protagonist Barton Fink (iz istoimenskega filma omenjenih režiserjev), ob njem pa še kopica oseb iz sveta filma; tudi prvenec Zorana Benčiča Psi brezčasja je spisan filmsko, v maniri filma noir; še očitnejše je navezovanje na sedmo umetnost v kratkih zgodbah Vinka Möderndorferja Kino Dom: zgodbe nekega kina. Zdi se, da je bilo včasih prav nasprotno: da so režiserji za navdih posegali k literarnim delom. To sicer uspešno počnejo še danes (jadikovanje, da zato, ker pač nimamo šolanih filmskih scenaristov, smo slišali že večkrat), a pretok navdiha vse bolj poteka tudi v drugo smer. Vsaj vse študentke primerjalne književnosti vemo, kje je Andrej Blatnik dobil navdih za Plamenice in solze (za tiste, ki so študirali kaj drugega: pri Stalkerju Tarkovskega), in kdor bere dela Milana Kleča, predvsem pa Mihe Mazzinija, bo večkrat trčil ob stare filmske znance. Da danes mnoge literarne navdušence morda še bolj kot besede navdihujejo filmske podobe, končno potrjuje že kratek pregled kritiškega diskurza, ki spremlja sodobno slovensko prozo. Naj spet navedem le nekaj primerov. Urban Zorko v Popularnih zgodbah Vesne Lemaić opaža podobe, vredne Tarkovskega, in Renata Šribar Dva svetova Suzane Tratnik vidi tudi kot »sredstvo distanciranja filmičnost pripovedi, ki je formalno zaobjeta tudi z eksplicitno aluzijo na film Casablanca«; eno od kritičark pričujočega časopisa Temna snov Mojce Kumerdej spominja na Spielbergovo Umetno inteligenco. Najbolj priljubljena filmska referenca slovenskih literarnih kritikov je, kot kaže, David Lynch; med slovenskimi pisatelji ima očitno kopico oboževalcev. O kratkih zgodbah Suzane Tratnik Česa nisem nikoli razumela na vlaku sem nekje zasledila, da njihovi prizori spominjajo na zgodnje Lyncheve filme; lynchevsko ozračje naj bi bilo mogoče najti tudi v romanu Veseli fantje Milana Kleča, roman Matjaža Zupančiča Sence v očesu pa Mateja Bogataja spominja na znamenito Lynchevo serijo Twin Peaks.
Morda je prav potuha likovne podobe razlog, da v sodobni slovenski prozi, tako se vsaj zdi, upada besedna upodobitvena moč. Romanopisce, kakršen je Jančar, ki pred nas, na primer v To noč sem jo videl, postavljajo tako žive podobe, da bi jih lahko kar zgrabili, bi lahko prešteli na prste ene roke. Prevladujejo tisti, ki komajda še upodabljajo in vse več le opisujejo, tako da namesto romana včasih dobimo nekakšen njegov stvaren povzetek ali osnutek. Vsaj nekateri pisatelji se očitno zavedajo te upodobitvene nemoči in čutijo potrebo po tem, da bi jo komentirali kar sredi svoje proze. Matej Bogataj v eni od Literatur ob recenziji Čatrovega Ata je spet pijan v značilno sočnem ritmu opaža: »Pisateljski akt udarja ven že pri Klečevi prozi, že tam imamo opombe, fusnote, ki kot marginalije opozarjajo na preplet fiktivnega sveta, že tam imamo nagovarjanje, zavest o napisanem, smo pač sinovi duha (časa) in je vsak govor že metagovor, v samo pisanje torej pri kar najrazličnejših proznih strategijah, tudi takšnih bolj tradicionalnih in brezbrižnih, tudi pri tistih, ki prisegajo na pristnost in strast, posega avtor; ki se zatipka, ki reče, da je kaj zamolčal.« Z opisom se strinjam, a dodajam, da v današnjem času, ko je postmodernizem vendarle že davno pod rušo, čeprav je pustil svoje neizbrisljive sledi, tovrstno samonanašalno komentiranje zveni nedomiselno, obrabljeno, kot mašilo ali poskus dati pisanju digniteto spretne literarnosti; morda se z metafikcijskimi vrivki avtor sam distancira od svojega besedila, ker je nezadovoljen z njim. Ta nepotrebna moda je še vedno tako v čislih (ne le pri Kleču, temveč na svojevrsten način – ko je pripovedovalec ali junak celo sam avtor knjige pred nami – tudi v novih delih Dušana Merca in Evalda Flisarja), da se včasih prikrade celo v romane, ki jim lahko sicer zgolj ploskamo zaradi njihove upodobitveno-metaforične moči (na primer v roman V visoki travi Gabriele Babnik).
Avtorski samokomentar je menda nasledek intelektualne težnje postmodernizma. Trajna dediščina njegove populistične naravnanosti je rehabilitacija žanrov, tudi v sodobni slovenski literaturi. Slovenski avtorji zadnja leta zelo radi pišejo popularne žanre, zlasti trilerje, kriminalke, detektivke, a tudi kak pravi znanstvenofantastični roman se najde. Avgust Demšar tako že leta objavlja razmeroma odmevno detektivsko serijo o inšpektorju Vrenku, leta 2011 pa smo na tem področju dobili tudi dva zanimiva prvenca: Sedem Davida Benjamina in Pse brezčasja Zorana Benčiča. Kdor ob teh delih govori o trivialnih oziroma popularnih žanrih, ne bo udaril mimo.
Vendar žanri niso nujno obsojeni na to, da jih mečemo zgolj v koš popularne kulture; navsezadnje so žanrsko obeležene nekatere največje romaneskne mojstrovine (pomislimo le na romane Dostojevskega, Orwella ali Eca). Tudi v tisti sodobni slovenski prozni produkciji, ki, se mi zdi, meri više, ne le na bralčevo ugodje, je zaznati vse večje spogledovanje z žanri. Vesna Lemaić je svoje Popularne zgodbe umetniško prepričljivo oblikovala po žanrih grozljivke, groteske in znanstvene fantastike, in sicer ob spremljavi vsesplošnega apokaliptičnega vzdušja. Na kriminalno ogrodje sta svoji zgodbi spretno napela Vladimir P. Štefanec v Odličnem dnevu za atentat in Miha Mazzini v Nemški loteriji. Na sosednjem bregu stojijo antiutopična besedila, ki so prav tako žanrsko obarvana, a je njihova osrednja razsežnost opozarjanje na plehkost potrošniško naravnane kapitalistične »kulture«. Roman Andreja Blatnika Spremeni me je zavzeta kritika globalizma, ekološke neosveščenosti in kapitalizma, romana Odlagališče Lemaićeve in Molji živijo v prahu Nataše Sukič pa sta feministična trilerja z znanstvenofantastičnimi in antiutopičnimi elementi. Dela zadnje skupine so najtesneje zvezana z občutji, da sodobni tehnološki napredek ljudi odtujuje in da v zraku ves čas visi ekološka katastrofa, občutji, ki vzbujajo pesimistični instinkt. Tovrstnim romanom je vsekakor v prid njihov družbeni in splošno humanistični angažma; njihova težava utegne biti, da želja po sporočilu včasih preglasi estetsko upodobitveno raven.
Pogosto spogledovanje s fantastičnim žanrom (poleg omenjenih še na primer Sanjajo tisti, ki preveč spijo in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta Nejca Gazvode, Na terasi Babilonskega stolpa in Mož, ki je jahal tigra Sebastijana Preglja, Hava: začetek konca Boštjana Potokarja, če navedem le droben vzorec) potrjuje teze poznavalcev, da je sodobni slovenski roman najbolj prežet prav s prvinami tega žanra. Prav tako jim pritrjujem v opažanju, da v sodobno slovensko literaturo vse bolj vdira pogovorni jezik. Ta vdor literarna kritika običajno pospremi z različnimi evfemizmi: uvajanje raznolikih »jezikovnih leg«, najširše »palete jezikovnih registrov« ipd., največkrat pa gre preprosto za to, da pisateljica ali pisatelj uporabljata bolj sproščen, vsakdanje pogovorni slog, ki nam junakovo zavest in vrednote posreduje drugače kot knjižni jezik. Zlasti je prišlo v modo posnemanje nižjih jezikovnih leg ter ponekod celo spletnoforumskega diskurza (eden od pionirjev na tem področju je Andrej E. Skubic) in pisatelji, ki so posegli po tovrstnih orodjih, so s svojo drznostjo ter nonšalantnostjo marsikoga očarali.
Odnosi do pogovornega, vulgarnega, narečnega, ekspresivnega in drugih neknjižnih tipov jezika v literaturi so različni. Skubic, teoretični in praktični strokovnjak s tega podorčja, ugotavlja, da je danes tak jezik »edini možni izraz tistega, ki govori, kar govori zares«. Jezikoslovec Marko Stabej pa takole opredeli in ovrednoti dve nasprotni stališči: »Za Skubičev model pisav, oprt na Rolanda Barthesa, se zdi, da vsaj posredno favorizira pisavo kot govor, torej tista dela, ‘ki so v celoti izpisana v sociolektu literarnih oseb in pripovedovalcev’. Po drugi strani Tina Vrščaj z izrazito skepso gleda na vse neknjižnojezikovne prvine literarnih del, njihovo funkcionalnost zelo omejuje, o njih govori kot o osiromašenosti jezika, kot kvaliteto prave literature pa izpostavlja literarni slog.«
Sama se moram, navezujoč se na gornji navedek, deloma strinjati s Skubicem, deloma pa z Vrščajevo. Po mojem mnenju ni mogoče spregledati, da je denimo digitalna komunikacija po elektronski pošti (lp), s sms sporočili (ok) in na spletnih forumih (lol), ki vpliva na vsesplošno rabo jezika – tudi na literarno –, usmerjena varčno in ciljno. To jo z vidika povsem drugačnih literarnih jezikovnih vrednot (zanje je značilno prej jezikovno bogastvo) kaže ne le kot asketsko, temveč kot opustošeno. Nekaj podobnega velja za pogovorni, celo vulgarni jezik. Pri njiju gre pogosto za zgoščen povzetek mentalnih procesov v duševnosti govorca, ki jih ta spričo pomanjkljive jezikovne kompetence ni zmožen izraziti v vsej kompleksnosti. Kadar je torej taka vrsta jezika uporabljena kot avtorjevo edino izrazno sredstvo, morda vendarle kaže na nizko izrazno in estetsko moč. Kadar je uporabljena denimo za namen karakterizacije lika (lahko celo v vlogi pripovedovalca, kot pri Zoranu Hočevarju), je taka raba lahko dobrodošla. Skratka, jezikovni sinkretizem literarno govorico vsekakor lahko tudi bogati. Odvisno pač od tega, kako vešče pisatelji uporabljajo najrazličnejše neknjižne lege.
Sodobni avtorji jih vsekakor uporabljajo različno. Mogoče najpestrejšo ponudbo sociolektov lahko najdemo v Skubičevih romanih in zgodbah (na primer v Fužinskem bluzu in Lahko). Rabo nizkega ali pogovornega jezika je opaziti v romanih Rizling polka Štefana Kardoša, Čefurji raus! Gorana Vojnovića in Svinjske nogice Tadeja Goloba, vseh nagrajenih s kresnikom, kar je v mnogih pogledih zgovorno in pomenljivo. V sproščenem in šaljivem, a nikakor ne literarno nespretnem pogovornem tonu je spisana Ernijeva kuhna Zorana Hočevarja, ki je bila za nagrado nominirana. Tovrstna bodisi nizkojezikovna bodisi jezikovno hibridna literatura torej ni priljubljena le med ljudstvom, temveč jo imajo v čislih tudi strokovnjaki. Pogovornih, narečnih in slengovskih elementov je v izobilju še pri Čatru, v pisanju Lucije Stepančič, Nejca Gazvode, Matjaža Brulca, Tomaža Kosmača ter Jurija Hudolina, pa tudi pri kakem starejšem piscu, denimo Franju Frančiču, se najde. Za Filipčičevo prozo je po besedah Bogataja značilno povzemanje različnih govoric in govornih leg, »ki so včasih kar najbolj banalne in pobrane s ceste, tržnice, drugič vzvišene in oponašajo, priklicujejo postarane literarne pisave«. Na posebno vrsto jezikovne hibridnosti naletimo pri Andreju Moroviču; njegov jezik je po eni strani mojstrsko gibek, po drugi pa skoraj pretirano potujen z množico neologizmov in tujk. Vendar večinoma deluje avtentično, saj je v skladu z avtorjevo kozmopolitsko perspektivo in pogledom na svet kot globalno vas.
Jezik, uporabljen v literaturi, nikoli ni samo jezik. Vselej je tudi tak ali drugačen, prikrit ali odkrit ideološki angažma. Izraža tako osebnost svojega govorca (človek je stil, pravi stara krilatica) kot njegove poglede (jezik je svetovni nazor, pravi druga). Jezikovna raznolikost sodobne slovenske proze zato pomeni tudi uveljavljanje različnih stališč. Seveda pa se ta ne izražajo le z jezikovno obliko, temveč tudi z drugimi pripovednimi sredstvi. V času, ovenčanem z včasih nekoliko abstraktno vrlino, »politično korektnostjo«, se avtorice in avtorji pogosto lotevajo takih ali drugačnih stereotipov, največkrat (a ne vselej!) zato, da bi jih ovrgli. Prevladujoče teme so v tem pogledu Romi, spolni in seksualni stereotipi, vse bolj tudi nekdaj strogo cenzorsko nadzorovana tema druge svetovne vojne na Slovenskem. O slovenskih Romih pišeta poetično Lainšček in aktivistično Skubic, tujce in tujke obravnavajo med drugimi Čater, Skubic, Vojnović in Erica J. Debeljak, o partizanih kakšno nekonvencionalno reče Jančar, bolj konvencionalno Zdenko Kodrič. S stereotipi o ženskah (materah in ljubicah) odlično pometa Mojca Kumerdej. Stereotipov o homoseksualkah, seksualni identiteti in neujemanju biološkega, psihološkega in družbenega spola se z literarno upodobitvijo lotevajo Suzana Tratnik, Vesna Lemaić, Nataša Sukič in Urška Sterle. Žensko obarvanega diskurza je v slovenski literaturi še več, včasih zasledimo celo dela, v katerih junakov moškega spola sploh ni.
(Stereotip, ki velja za današnji čas in ga zaenkrat še nihče ne skuša izpodbiti, je morda preseganje stereotipov za vsako ceno.)
Tovrstna literatura vsekakor stavi na vrednote; če bi jo pakirali v predalčke, bi to lahko storili pod rubriko »literatura etičnega angažmaja«. A za sodobno slovensko prozo je enako značilno tudi povsem drugačno pisanje. Tako kot to velja za življenje, se tudi za literaturo včasih zdi, da so si pisatelji glede vrednot k srcu – nekoliko dobesedno – vzeli rek »manj je več«. V današnji prozi je tako pogost »uporniški« junak, večkrat pisateljev alter ego, frajer, ki frajari na nedonošen način, kakor da bi se zataknil v družbi srednješolske mularije. Tak junak, ki ponavadi zavzame celotno knjigo, vsevprek preklinja, se kuja, pljuva, se pretepa, zapija ali drogira in »ne najde poti ven«. Jezik je temu primerno poln kletvic ter praznih mašil. Take knjige je načeloma zabavno brati, a včasih je to tudi vse; primerov zato ne navajam. Raje navedem sorodna dela, ki vendarle kažejo malo več literarnega duha. Zdi se mi, da omenjeni tip knjig sodi v širši krog literature, danes precej razširjene, ki oznanja ležernost in hedonizem. Hedonističnih »vrednot« v sodobni prozi mrgoli. Na primer v delih Vinka Möderndorferja, pri katerem najdemo mnogo popivanja in spolnih avantur. Tudi proza Dušana Čatra in Emila Filipčiča slika veseljaško popivanje in erotične eskapade. Tomaž Kosmač s samoironijo piše o ljudeh z družbenega dna – citiram magistrsko delo Eve Vrbnjak –, »katerih neznosna teža vsakdana se zmanjšuje obratno sorazmerno z naraščanjem količine alkohola, ki ga spustijo po vedno presušenem grlu«.
S to skupino zaključujem »pregled« nekaterih značilnih teženj v sodobni slovenski prozi. Ne zato, ker bi bil izčrpen, saj ne izčrpava niti mojega skromnega obzorja. Ne omenjam, denimo, skupine del, ki so izrazito avtobiografsko naravnana, in ne razpredam o zagotovo prevladujoče urbanih temah sodobne slovenske proze. Izpuščam nekatere pisatelje, pisateljice in dela, ki so mi najljubši ali umetniško najprepričljivejši. A ta omejitev je nujna. S svoje žabje perspektive sem sklenila prikazati le tiste trende v sodobni slovenski prozi, ki se mi zdijo najbolj značilni, ki beležijo duh časa in ob katerih lahko merimo literarni utrip, dokončne sodbe o zdravju sodobne slovenske proze pa si tu ne drznem podajati. Kvečjemu lahko za konec navedem mnenji dveh avtoritet. »Sodobna slovenska književnost zadnjih treh desetletij si namreč bolj kot njena predhodnica prizadeva ugajati bralcu, uredniku in založniku,« zapiše Alojzija Zupan Sosič. In Janko Kos: bistvena značilnost slovenske postmoderne »je heterogenost smeri, navzkrižnost smeri in tokov, pluralnost«, ta značilnost pa bo »ostala še po letu 2000, ko se bo nadaljevala v prva desetletja novega stoletja«.
Podpišem.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011