Pirjevec aktualen – na Hrvaškem
Naslov izbora zelo dobro povzema osrednje jedro Pirjevčeve misli, ki prežema tudi v zborniku objavljene razprave. Pirjevec vse pojave duhovnega in kulturnega življenja, ki se jih dotika v svojih spisih, obravnava z vidika uvida, za katerega je najustreznejšo formulacijo v drugi polovici šestdesetih let pač našel v Heideggrovi filozofiji, ki pa izvorno ne izhaja iz nje, temveč iz Pirjevčeve lastne osebne (kot je sam poudarjal, predvsem partizanske) izkušnje. Ta izkušnja, če jo zasilno povzamemo v zgolj nekaj besedah, govori o tem, da vsi pojavi v območju človekovega življenjskega sveta zanj pravo vrednost in smisel lahko prejmejo le na ozadju (izkušnje) niča, najizraziteje seveda na ozadju izkušnje ne le možnosti, temveč celo nujnosti lastnega (iz)nič(enj)a, smrti. Nič je nekakšna »ničelna izkušnja«, v luči katere človek sploh šele lahko opazi – in tu je zdaj na delu po Heideggru povzeta, a pirjevčevsko razumljena ontološka diferenca –, za kaj v življenju in v vsem, kar življenje proizvaja (na primer v umetnosti), »najprej in predvsem« sploh gre. Ne gre za to ali ono veliko idejo, ne za ta ali oni deklarirani smoter, temveč najprej – za bivanje sámo, za bit (Pirjevec pri razločevanju med obema v strogo filozofskem smislu ni bil vselej natančen). Ta izkušnja je torej pri Prijevcu bila »predheideggerjanska«, le najustreznejši izraz zanjo je našel v Heideggrovem »mišljenju in pesnjenju«. Od te točke naprej se njegova zadolženost Heideggru veča. Izkušnja biti je izvorna ne le v ontološkem pomenu, temveč gledano tudi zgodovinsko. Kot temeljna, tako rekoč »vsakdanja« izkušnja sveta je bila dana v predsokratični Grčiji, nato pa se je s Platonovo metafiziko, ki posledično traja vse do Pirjevčeve sodobnosti, zabrisala, »pozabila«. Naloga mišljenja je, da človekovemu izkustvu spet razklene ta njegov izvor. Najlaže to počne ob sklicevanju na področje, ki se je v dobršni meri (ne pa povsem) izmuznilo metafizični pozabi biti: umetnost.
Pirjevec vse pojave presoja glede na to miselno izhodišče. Pokazati skuša na njihovo metafizično zaslepljenost (a nanjo ne gleda s strogim pogledom moralista ali nadzornika pravega mišljenja, temveč z gledišča človeka, ki to slepoto razume kot nujnost, zasnovano v usodi dogajanja same biti) in jih soočati z izvornim izkustvom. V vseh razpravah zadnjega desetletja svojega življenja je glede tega dosleden ne le »vsebinsko«, temveč tudi metodološko. Vseskozi se zaveda – in tako ali drugače na to tudi opozarja –, da njegovi misli primerni spoznavni modus ni matematično-logični račun, temveč izkustvo in uziranje. Enako se zaveda, da se tovrstno premišljevanje ne more, tako kot račun, stekati v dokončen rezultat, temveč vseskozi poteka zgolj kot razpiranje prostora za uvid, za omogočanje izkustva. Temeljno orodje Pirjevčeve razpravne misli, ki danes marsikje deluje skoraj nekoliko retorično, zato ni teza, temveč vprašanje.
Izbor razprav v knjigi Smrt in nič zelo dobro obuja to značilno atmosfero Pirjevčeve misli, zlasti slovenskega bralca pa napotuje še na druga, morda kdaj že vprašana, a še ne do kraja odgovorjena vprašanja v zvezi s Pirjevcem. Nemara prvo, ob prvi tako celoviti predstavitvi Pirjevca v prevodu samoumevno vprašanje, je: kaj je pri Pirjevčevi misli najbolj zanimivo za neslovenske bralce? Za slovensko recepcijo morda ni čisto brez pomena, da so bili Pirjevčevi sodobniki ne le bralci njegovih spisov, temveč tudi slušatelji njegovih predavanj, na katera so se poleg študentov književnosti dobesedno zgrinjale množice od vsepovsod. Skoraj ni dvoma, da si je Pirjevec največjo karizmo ustvaril z drznimi, poglobljenimi in retorično učinkovitimi predavanji o evropskem in slovenskem romanu. O tej temi je tudi napisal največ spisov, in zbrani skupaj pomenijo veličasten poskus teorije romana, ki se v vseh pogledih lahko kosa denimo z znamenito Lukáscevo. Če je na slovenskem literarnovednem prizorišču Pirjevec kje dosegel razmeroma trajen vpliv, ga je ravno tu. A izbor v Smrti in niču ne zajema nobenega izmed teh spisov (čeprav se Pirjevec seveda tudi v nekaterih izbranih besedilih problematike romana vsaj mimogrede dotakne). Nekaj več pozornosti je v njem posvečene drugi Pirjevčevi temi, ki še danes ostaja tema slovenskih – vsaj literarnovednih – razprav: vprašanju naroda in vlogi literature v njem.
Drugo, prav tako samoumevno vprašanje je vprašanje Pirjevčeve miselne dediščine. Morda je zanimivo – če se osredotočim na literarnovedno polje, ki mu je Pirjevec vendarle najprej pripadal –, da nedvomno poglobljeni in karizmatični mislec, ki so ga, kot poročajo udeleženci znamenitih korčulanskih srečanj, nadvse cenili tudi ugledni evropski filozofi, na Slovenskem pravzaprav ni ustvaril svoje »šole« in ni imel zares – če odmislimo morda dva ali tri literarnozgodovinske poskuse malo po njegovi smrti – »učencev«, ki bi nadaljevali njegove zamisli. Literarnovedna stroka mu sicer priznava ustrezno, torej nadvse ugledno mesto; podobno verjetno del filozofske stroke (Tine Hribar zagotovo). Vendar pa danes ne slovenska literarna veda ne filozofija najbrž ne poznata nikogar, ki bi ga lahko imenovali »Pirjevčev učenec«; dosti prej bomo našli koga, ki denimo velja za Žižkovega, Ocvirkovega ali Kosovega učenca.
Seveda pa to nista edini vprašanji, ki jih pri slovenskem bralcu lahko sproža omenjeni hrvaški zbornik. Porajajo se številna druga, za marsikoga nemara še tehtnejša. Na primer tole: Zakaj je Pirjevčeva misel danes še vedno lahko aktualna? (Da je lahko aktualna, dokazuje ne le omenjeni zbornik, temveč tudi več objav nemških prevodov Pirjevčevih razprav v zadnjem času na tujem.) Odgovori na to so lahko različni. Marsikdo – upravičeno – vidi Pirjevčevo aktualnost ne le s strogo »strokovnega« vidika, temveč s širšega gledišča družbenih sprememb na Slovenskem v zadnjih desetletjih. Nekatere še vedno zanima Pirjevčev – v grobih obrisih seveda poznani, a za zdaj ne prav v vse pomenljive podrobnosti raziskani – odnos do nekdanjih oblasti, povezan tako z njegovim medvojnim partizanskim delovanjem kot s povojno politično, intelektualno in »javno« usodo. Drugi menijo, da je njegovo misel mogoče ali celo nujno uporabiti za presojo današnjega slovenskega družbenega in političnega (ali celo duhovnega) stanja. Če si preberemo – tudi v hrvaškem izboru objavljeni – razpravi o slovenskem filmu ali množični kulturi, vidimo, da so tudi tovrstna Pirjevčeva razmišljanja še danes lahko povsem na mestu, itn.
O aktualnosti Pirjevčeve misli je seveda mogoče razmišljati še z drugih, nemara celo bolj temeljnih vidikov. Na primer, mogoče bi bilo ugotavljati, da pri Pirjevcu na delu ni zgolj v gornjih primerih nakazana, bolj ali manj časovno pogojena, torej naključna aktualnost, temveč tista, ki je značilna za mišljenjsko klasiko. To bi se dalo formulirati tudi drugače, na primer tako, da je Pirjevec še danes aktualen zato, ker je po svoji duši in metodi bil fenomenolog; ker se je vsaj v zadnjem obdobju ukvarjal z bistvenimi vprašanji, na katera ni mogoče dokončno odgovoriti in si jih zato vselej znova postavljamo, in pa, ker se je z njimi ukvarjal tako, da jih je skušal premisliti v njihovem bistvu, v njihovi nujnosti, ne le zgolj naključni pojavnosti. A vse to je le ugibanje o Pirjevčevi potencialni aktualnosti, naštevanje naveznih točk, ki bi lahko odigrale vidno vlogo pri morebitni reaktualizaciji te nekoč – in to niti ne tako daleč nazaj – tako mogočne in vplivne misli na slovenskem intelektualnem prizorišču; kakih resnejših poskusov take reaktualizacije pa za zdaj ni opaziti. Morda bo priložnost za kaj takega naslednje leto, ob devetdeseti obletnici Pirjevčevega rojstva.
Pogledi, november 2010