Vrsta iztočnic za razmislek
V teh oblačnih časih se ne zgodi ravno vsak dan, da bi bila spočeta nova zamisel na področju kulture, še manj pa se jih tudi izvali. Bienalna serija razstav Pogled na likovno umetnost je zanimiva iz več razlogov – zastavlja precej vprašanj, na nekatera tudi odgovarja.
Do zamisli za razstavo je očitno prišlo »organsko«, po korakih. Najprej je v Kostanjevici na Krki potekal bienale Pogled na likovno umetnost Dolenjske, Bele krajine in Posavja, regionalna razstava aktualnih umetnostnih dosežkov torej, potem pa se je kustosinji Barbari Rupel utrnila zamisel, da bi ta projekt razširila, ga naredila vseslovenskega. Vanj naj bi se povezale pomembnejše galerije iz vseh naših regij, ki bi predstavile avtorje iz svojih okolij, razstava pa bi potem zaokrožila po vseh sodelujočih razstaviščih. Za nameček bi sodelujoči kustosi izbrali enega od predstavljenih umetnikov in ga nagradili s samostojno razstavo, ki bi bila prav tako na ogled v celotni mreži sodelujočih galeriji in muzejev.
In se je zgodilo. Povezalo se je devet soorganizatorjev, Galerija Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, Galerija Murska Sobota, Galerija sodobne umetnosti Celje, Galerija Velenje, Gorenjski muzej Kranj, Koroška galerija likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca, Mestna galerija Nova Gorica, Obalne galerije Piran in Umetnostna galerija Maribor, kustosinja iniciatorka je izbrala temo razstave, vsi sodelujoči kustosi pa po dva ustvarjalca ali skupino avtorjev z območja delovanja svoje institucije. Tema letošnjega bienala je zelo splošna (Jaz, tukaj, zdaj), kar se ob večjih razstavah pogosto zgodi, tako da je bilo mogoče v izbor uvrstiti domala katerega koli avtorja. Selektorji so torej lahko izbirali med širokim naborom ustvarjalcev in do izraza so prišle njihove različne preference, tudi različne razstavne politike hiš, ki so jih zastopali, in seveda tudi lokalne posebnosti.
Ali je v Sloveniji tudi Ljubljana?
Na načelni ravni je temeljna zamisel razstave – širom po Sloveniji predstaviti ustvarjalnost iz posameznih regij ter tako preseči lokalne okvire – čisto simpatična in neproblematična, je pa že realizacija prve izvedbe projekta pokazala, da je zadeva precej kompleksnejša. Ena prvih stvari, ki jih opazimo, je, da je iz te predstavitvene sestavljanke tukajšnjih pokrajinskih enot izvzeto njeno središče, da je ostala Slovenija sicer dovolj dobro pokrita, prestolnica pa umanjka. To seveda zbode v oči in človek utegne pomisliti, da gre za odziv pogosto odrinjene periferije na izrazito prevladujočo vlogo Ljubljane v našem kulturnem življenju, da ji na ta način tako rekoč provinca vrača udarec, poskuša pokazati na neupravičenost takšnega stanja. A vendarle, Slovenija brez Ljubljane vseeno ni čisto prava Slovenija, zato se je zdelo spodobno o zadevi pozanimati.
Kustosinja Barbara Rupel pojasnjuje, da naj bi po njenih načrtih pri projektu sodelovalo deset soorganizatorjev, a ji v prestolnici zanj ni uspelo nikogar pridobiti. Trudila naj bi se celih šest mesecev, se najprej obrnila na Mestno galerijo Ljubljana, pozneje pa še na nekatere druge galerije in muzeje, a brez uspeha. Namigne, da se za odklonilnim odnosom do bienala morda skriva vzvišenost nad njegovim regionalnim kontekstom ali nemara celo strah pred primerjavo, a zdi se, da je vse skupaj še nekoliko bolj kompleksno in pravzaprav simptomatično na več načinov. Kot da zgodba te likovne manifestacije ne govori le o njej sami, o domišljenosti njenega koncepta in sposobnosti njenih snovalcev, ampak o marsikateri tukajšnji realnosti.
Na eni strani imamo lokalna okolja s svojimi posebnostmi, ki pa so vse bolj integrirana med seboj in ki gravitirajo k večjim središčem, predvsem pa k prestolnici. Občutek samozavesti v teh okoljih je pogosto odvisen od njihove vsakršne uspešnosti in primerjalnih prednosti, njegovo nasprotje pa je seveda bolj ali manj prisoten in upravičen vtis o odrinjenosti, deprivilegiranosti v primerjavi s središčem. Slovenija se pogosto zdi ujeta med svoje lokalizme, odpor do centralizma in neizbežno nujnost obstoja središča države, z vsem, kar to pomeni. Pomanjkanje državotvorne tradicije pri tem škoduje obojim; tistim, ki se v svoji regiji pridušajo čez prestolnico, in onim, ki v njej naduto dvigajo nos nad »provinco«. Če pogledamo skozi nekoliko strožja očala, je tako ali tako vsa dežela precejšnja provinca in vsak na svojem koščku bi se morali truditi, da bi se to v skupno korist spremenilo.
Likovno življenje prestolnice vzdržujejo »lokalci«
Po drugi strani živimo v časih hitro spreminjajočega se sveta, vsakršnih komunikacij in nadgeografskih povezav. Regionalna miselnost se marsikomu zdi že preživeta, v resnici je tudi Slovenija majhna, velika za malo večjo evropsko regijo, mnogi se konec koncev vsak dan vozijo v službo na primer iz Maribora v Ljubljano ali iz Turjaka v Maribor. A tako »regionalci« kot »nadregionalci« imajo svoje argumente, svoj prav, in oboji živijo tukaj, drug ob drugem, z vsemi razlikami in komunikacijskimi težavami vred.
Na razlike med našimi pokrajinami in tudi pri pripravi razstave s sodelujočimi institucijami kaže izbor sodelujočih umetnikov, večinoma predstavljenih s po enim delom. Prevladujejo slikarska, veliko manj je kiparskih, ena od galerij predstavlja video stvaritvi, druga tudi »termično sliko«. Razstava je vsekakor pestra, raznolika, sicer neizenačene, a v povprečju solidne kvalitete in ponuja več iztočnic za razmislek. Denimo o regionalnih posebnostih, razlikah.
Opazno je, da pokrajini, v povezavi s katerima se pri nas najpogosteje uporablja pojem »genius loci«, Primorska in Pomurje, ohranjata svoj prepoznavni značaj ali pa pri njem vsaj vztrajajo tamkajšnji selektorji. Primorce krasi največja »odprtost« glede širine pristopov, Pomurci pa se očitno še vedno držijo značilnega »zemeljskega« kolorita. Za avtorje iz drugih okolij se zdi, da jim je kakšne regionalne posebnosti težje pripisati, saj izkazujejo predvsem svojo individualnost, ki je v današnjem globaliziranem svetu tudi najbolj čislana lastnost, četudi ne gre spregledati, da se še vedno občasno dogajajo zmagoslavne vrnitve širših ali ožjih »regionalizmov«.
Na razstavi sodeluje osemnajst avtorjev in skupin, in nekako polovica jih je že dovolj znanih tukajšnji zainteresirani javnosti. To so umetniki, ki tudi pomembno sooblikujejo likovno življenje v prestolnici, v kateri bolj ali manj redno razstavljajo, svojo ustvarjalnost pa predstavljajo tudi v drugih lokalnih okoljih. Vsak glede na svojo prodornost, kvaliteto in odmevnost svojega dela pač. Drugi avtorji so manj znani in razstava je za njih gotovo možnost za predstavitev širšemu občinstvu. Značilno je, da bolj znani, praviloma tudi kvalitetnejši avtorji tovrstnega regionalnega konteksta pravzaprav sploh ne potrebujejo, čeprav v teh težkih časih najbrž nihče nima nič proti sodelovanju na kakšni dodatni razstavi. Je pa njihova prisotnost zanimiva, ker bienale pokaže, da likovno življenje prestolnice v dobršni meri vzdržujejo ravno »lokalci« – in morda iz tega izvira domnevni strah prestolnice pred primerjavo, o katerem je govorila kustosinja. Po drugi strani pa je res tudi, da se mnogo ustvarjalcev iz svojih prvotnih regij preseli v prestolnico, da se nekateri drugi iz nje tudi odselijo, da kdo tudi zamenja eno regijo za drugo …
Gledalec, ki redno spremlja tukajšnjo umetniško produkcijo, na razstavi prav veliko novega in nepričakovanega ne bo odkril, v lokalnih okoljih, v katerih bo gostoval, pa bo bienale najbrž opravljal zelo dobrodošlo vlogo, seznanjal občinstvo s tem, kar se dogaja onstran njihovega plota, ponujal primerjave, širil impulze … Primerjati bo mogoče tudi različne umetniške kontekste, v katerih so zasidrana posamezna dela, različna ustvarjalna načela avtorjev, ki se tematsko gibljejo med meditativnostjo in poveličevanjem vsakdanjosti, dekorativnostjo in kritičnostjo …
Regionalci in nadregionalci
Nagrajenec razstave je Uroš Weinberger, do globalne sodobnosti kritičen slikar, ki je v zadnjem obdobju odmevno opozoril nase, med posrečenimi »lokalnimi« pristopi pa se zdi vredno omeniti platno »Primorca« Ganija Llalloshija, na katero je naslikal temnopoltega piranskega župana in patriotskega kritika njegove izvolitve, pisatelja Borisa Pahorja. Slikar ju je pomenljivo posadil v isti čoln, se nanju ozrl z dobrodošle distance. In če malo pomislimo, utegnemo ugotoviti, da v istem čolnu sedijo tudi naši »regionalci« in »nadregionalci«, le da se tega mnogi žal še ne zavedajo.
Razstava na turneji
7. oktober 2011: Gorenjski muzej, Kranj
3. november 2011: Galerija Murska Sobota
16. december 2011: Koroška galerija likovnih umetnosti
6. januar 2012: Mestna galerija Nova Gorica
4. februar 2012: Galerija sodobne umetnosti, Celje
2. marec 2012: Obalne galerije Piran
30. marec 2012: Galerija Velenje
Pogledi, št. 19, 28. september 2011