Mesto, razpeto med različne čase
Marija Braut (1929) je po rodu Celjanka, ki se je leta 1941 preselila v hrvaško prestolnico. Tam se je konec šestdesetih, v ateljeju znamenitega mojstra Toša Dabca, začela posvečati fotografiji, se z aparatom v roki potepati po mestnih ulicah in kotičkih, loviti njihov utrip. Zagreb je postal njena poglavitna fotografska tematika, že hiter pogled po razstavi v Cankarjevem domu pa pokaže, da je vanj upirala naklonjen pogled, lovila predvsem njegove prijazne odseve, pozitivno »štimungo«, tisto očesu manj prijetno pa je praviloma puščala ob strani. Poimenovali so jo »dobri duh Zagreba« in ni naključje, da so njena dela pogosto predstavljala hrvaško prestolnico in državo v tujini.
Podobe z razstave so nastale med letoma 1970 in 1985, v obdobju, ko je bil Zagreb tudi meni dokaj blizu. Iz nekaterih delov Slovenije je ta še bližji od Ljubljane, pa tudi od te ga ne loči prav dolga vožnja. Zaradi tega je takrat sosednja prestolnica s svojimi razstavami in koncerti za marsikoga med nami pomenila dobrodošlo dopolnitev kulturnega in družabnega življenja, eno priljubljenih točk v bližnji »tujini«.
Iz tistih časov sem si zapomnil marsikateri mestni prizor, med drugimi tiste z neugledne železniške pa avtobusne postaje, ki sta lahko povsem enakopravno tekmovali z ljubljanskima. Tovrstnih fotografij na razstavi ne vidimo in tudi čas je na mnogih posnetkih precej, včasih povsem nedoločljiv. Res je na ogled kar nekaj fotografij, pri katerih lahko na podlagi oblačil, prevoznih sredstev (ob tramvajih, stoenkah, hroščih statirajo tudi Tomosovi mopedi), opreme lokalov ... precej natančno prepoznamo obdobje, ko so nastale, a še več je drugačnih, takšnih, na katerih občutje časa prehaja v nadčasovnost, saj so na njih prizori, za katere se zdi, da bi lahko bili ujeti tudi desetletje, dve, tri ... prej. Kažejo namreč nekatere značilne prizore mestnega življenja, kakršni ne izginejo čez noč, ne glede na spremembe družbenih sistemov in ostale premene časa.
Iz teh podob jasno razberemo, da se mestnega življenja spremembe dotaknejo le do določene mere, onstran nje pa mesto vztraja pri svojem tipičnem, značilnem načinu bivanja. Arhitektura v njem tako in tako živi naprej takšna, kot je, svežina barv in ometov gor ali dol. Spreminjajo se le stvari, kot so na primer napisi, imena nad lokali, njihovi izveski. Ponekod so ti še stari, drugod novi, večinoma pa je videti prepletanje starih in novih, nekateri stari pa so ostali na kakšnem težko dosegljivem mestu, kot nekakšne nasedle, razpadajoče ladje, ki se jih nikomur ne zdi vredno in potrebno odstraniti. Vsi ti napisi niso le različno stari, ampak so tudi vidni znaki različnih estetik, različne ponudbe, ki jo oglašujejo, različnih nazorov, ki se skrivajo za njo.
Na več prizorih so učinkovito izpostavljeni različni arhitekturni elementi, fotografinja poudari njihovo slikovitost, monumentalnost, vtis urbanosti, ki ga puščajo, opozarja na posebnosti posameznih mestnih prostorov, prizorišč, ambientov (pokopališče Mirogoj, Trg borze, različne arkade, kolonade ...). Prostore prikaže v skladu z njihovimi različnimi rabami, ki ustrezajo različnim potrebam, danostim mestnega življenja. Ob specifičnih zagrebških prizorih, kot sta na primer Gornji grad in Strossmayerjevo sprehajališče, predstavi avtorica tudi originale med mestnim prebivalstvom, prodajalca ptic in »bukinista«, pa lokalne slikovitosti (Cvetni trg) in detajle, kot so leta nabirajoči se, drug drugega prekrivajoči grafitni podpisi na zidu Muzeja mesta Zagreb, ki so še sami postali nekakšen eksponat.
Ob fotografijah Brautove lahko premišljujemo, meditiramo o vedno znova novih ljudeh, ki naseljujejo stare prostore, ki so jih pred njimi neki drugi, včasih tudi povsem drugačni prebivalci. Opazimo lahko značilno srečevanje prepoznavnih starejših meščanov z mlajšimi ruralnimi ali polruralnimi prišleki, zadržanost prvih, prostodušno samozavest drugih.
Med fotografijami, ki naredijo posebno močan vtis, je na primer tista z naslovom Na stopnicah proti tržnici Dolac. Nastala je okoli leta 1980, a na njej so večinoma starejši ljudje v svojih ne ravno modnih oblačilih, zgradbe okrog njih pa so iz tridesetih let prejšnjega stoletja, zato celotni prizor deluje, kot da bi nastal takrat. Ljudje s fotografije so očitno stranke tržnice iz naslova, njeni obiskovalci, ki so jo »posvojili«, uporabljajo tisti del mesta in ta živi skozi njih, skupaj sooblikujejo njegov čas, njegovo specifično realnost.
Brautova rada poudarja zagrebške (vele)mestne elemente, s katerimi pokaže njihovo urbano srednjeevropsko naravo, obenem pa so ji očitno ljubi tudi skriti kotički na dvoriščih za mogočnimi pročelji. Na njih odkriva stare delavnice, pergole, neki drugi, izginjajoči svet, ki se novim časom prilega slabše od tistega ob prometnih poteh in pred modnimi izložbami. Avtorica išče prizore, s katerimi prikaže mestno raznolikost, opozarja tudi na prostore miru, kontemplacije, na urbana zatočišča, elemente, ki iz mesta delajo mesto, definirajo njegov značaj. Pokaže prostranost trgov, še vedno mogočnih in tistih, ki so zaradi spremenjenih meril časa bili že ob nastanku posnetkov, danes pa so še toliko bolj, zakotni. Stare ulice s trškim videzom, počasnim ritmom, utripom so videti, kot da dremljejo, redke razpadajoče zgradbe, ki jim je uspelo pritegniti avtoričino pozornost, kot da oživlja prihod osamljenega sprehajalca, ki se verjetno še spominja njihovih boljših časov ...
Avtorica hote ali nehote ujame tudi znake profanizacije mestnega prostora prek njegovih predrugačenih rab, na primer vdorov lokalov, opremljenih s ceneno, neestetsko opremo. Po drugi strani izpostavlja klasično, neminljivo, dobro vzdrževano arhitekturo, ki se brez težav upira času in ji nove dobe in rabe vdihujejo novo življenje.
Posebna zgodba je prikaz rojstva Novega Zagreba, prehoda mesta na desno obalo Save, podobe modernistično-socialistične urbanizacije. Svet blokovskih naselij, betona, na balkonih sušečega se perila, posteljnine, glomaznih semaforjev je seveda drugačen, brez značilne identitete, univerzalnejši, konec koncev podoben nekaterim tukajšnjim. Novi dečki iz novih naselij živijo drugačna otroštva, doživljajo drugačne otroške preizkušnje od vrstnikov iz starega centra, nosijo v sebi drugačne klice prihodnosti.
Podobnost z našimi mesti ne pride do izraza le ob teh podobah uniformnih blokovskih naselij, ampak jih na razstavi opazimo še precej več. Vidimo mnogo skoraj enakih zgradb kot v naši Ljubljani, domala enakih kosov urbane opreme kot na naših ulicah, trgih, skoraj identičnega vzdušja parkovnih ambientov, oaz zelenega mestnega miru. Nekatere zagrebške ulice so takšne, da jim lahko človek brez težav najde dvojčice v naši prestolnici in nasploh deluje marsikaj domače. Razstava zagrebške ljubiteljice jutranje svetlobe torej na prijazen način pokaže mesto, razpeto med različne čase in seveda ljudi, ki so ga ustvarjali ali le naselili in za katere smo morda že pozabili, da niso veliko drugačni od nas.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012