Pozor! Intimno
Joyce je bil v Noro včasih nežno zaljubljen in v odnosu do nje poduhovljen (»Vodi me, svetnica moja, angel moj. Popelji me naprej. Vse, kar je plemenito in vzvišeno in globoko in resnično in ganljivo v tem, kar pišem, prihaja, to res verjamem, od tebe.«); spet drugič sta si mlada ljubimca, kadar sta bila ločena, pisala pisma, zato da sta v njih sproščala nepotešljivo spolno slo in z njimi drug drugemu pomagala pri samozadovoljevanju. Tu in tam sta celo pokazala apetite, ki bi se utegnili komu zazdeti nagnusni (»Tisto noč si imela rit zelo polno prdcev, draga, in jaz sem jih vse izfukal iz tebe, počasne mastne prdačine, dolge zavite vetrove,« piše Joyce, Norini odgovori pa so žal izgubljeni) in morda kažejo vpliv Leopolda von Sacher-Masocha, ki sta ga oba brala; no, bralcev Uliksa ne bodo nujno vrgli iz tira.
Iz pisem lahko razbiramo drobce Joyceovih značajskih potez in dojemanja sveta. A to so zares le drobci, za katere je dobro, da jih dopolnjujejo uredniške in prevajalske opombe, ki prispevajo vsaj minimalni biografski kontekst. Poleg teh drobcev, s pomočjo katerih si nekoliko bolje predstavljamo avtorja razvpito neberljivega in neprevedljivega Finneganovega bdenja, in voajerske zabave pisma ne ponujajo drugih užitkov. Njihova funkcija je komunikativna, in čeprav so dobro napisana, jim to še ne podeljuje literarne vrednosti; kvečjemu literarnozgodovinsko. Kakorkoli, o tem bi se dalo razpravljati, obstajajo namreč joyceoslovci, ki se navdušujejo nad njihovo literarno platjo.
Obdobje, ki je našlo odsev v tej korespondenci (spisani med letoma 1904 in 1924), je nadvse razburljivo. Joyce je od malih nog oboževal ženske. Če bi ne občutil tolikšnega mesenega poželenja, bi se njegova kariera morda usmerila na pota katolištva, tako pa je krščanstvo kmalu zasovražil in se mu odpovedal. V mlajših letih je gojil celo moško nagnjenje do Device Marije kot do ženske, kar je bila izkušnja, ki jo z njim deli Stephen Dedalus iz Umetnikovega mladostnega portreta. Od štirinajstega leta je obiskoval prostitutke, pri dvaindvajsetih letih pa se je zaljubil v Noro Barnacle, preprosto devetnajstletno dekle iz Galwaya brez zanimanja za literaturo, in ostal z njo do konca svojih dni; kar ni izključevalo prostitutk, pri katerih se je menda celo okužil z neko boleznijo. Vsaj deloma se moramo zahvaliti Nori, da je Joyce v svojem pisanju izkazal tolikšno poznavanje ženske narave, denimo pri Molly Bloom. Z Noro je pisatelj dodobra izkusil tudi razdiralno ljubosumje, čustveno potezo, ki jo je bržkone podedoval po očetu Johnu Stanislausu Joyceu, tako kot nagnjenost k pijančevanju in bankrotu. Ljubosumje, ki je pomembna tema njegove literature (novele Mrtvi, drame Izgnanci, romanov Uliksa in Finneganovega bdenja), je našlo svojevrsten izraz tudi v pismih: Joyce si je denimo želel, da bi njegova draga svoje oprano perilo sušila in hranila na skritem mestu, stran od pogledov drugih, ljubosumen je bil na njeno preteklost, glodali so ga dvomi, ali je njegov otrok res njegov itn. Do Nore se je, kar je razvidno iz pisem, po eni strani vedel kot do nedotakljivega božanstva, po drugi strani je bil očitno njen muhasti gospodar. Veleval ji je, naj použije veliko kakava, da se poredi in pridobi bolj ženske obline, in včasih od nje strogo zahteval: »So tvoji lasje lepe barve ali so polni pepela? Nimaš pravice, da bi bila pri svojih letih grda ali zanikrna, in zdaj upam, da mi boš naredila uslugo in boš meni na čast vsa krasna.« To je bila samozavest moškega, »ki mu možgani gorijo od upanja in vere vase«.
Ko sta se 16. junija 1904 James in Nora sestala, so njene »ročne veščine« nanj naredile tolikšen vtis, da je ta dan postavil za dogajalni čas v Uliksu. Kmalu nato sta skupaj pobegnila v Trst, kjer je Joyce delal kot učitelj angleščine. Ni zaslužil veliko, precej je porabil za pijačo in z Noro sta se večinoma prebijala skozi revščino; Joyce si je ob vsaki priložnosti izposojal denar od družine in znancev. Ko mu je Nora rodila hčer Anno Lucio in sina Georgia, je bil ponosen, da bosta njegova otroka rasla v drugačni deželi kot on in govorila italijansko; kakor je znano, je Irsko sovražil, prepričan, da ga je izdala, in se iz nje prostovoljno izgnal ter se odtlej selil po Evropi. Na Irsko se je sicer še trikrat vrnil za krajši čas. Leta 1909 je prvič po skoraj petletni odsotnosti obiskal Dublin (v tem obdobju je Nori napisal največ pisem), tedaj postal žrtev spletkarskih laži glede Norine nezvestobe in to izkušnjo uporabil pri pisanju Izgnancev.
Zgolj v lahen premislek za sklep še dve obrobnosti. Prva: V Joyceovem času »zaostale« tehnologije je bilo pismo dostavljeno še isti dan, ko je bilo odposlano. In druga: Avtor se je več let brezuspešno trudil, da bi mu objavili zbirko novel Ljudje iz Dublina, ki jo je začel snovati že leta 1903, do objave pa je prišlo šele leta 1914. Natis sta ovirala tiskar in založnik. Prvi se je obregnil ob sporno besedo bloody, uporabljeno na več mestih, drugega so zmotili pohujšljivi prizori iz nekaterih novel. Če je bila moderna doba še vedno puritansko občutljiva, za našo velja nekaj prav nasprotnega – vsega smo vajeni in hitro zdolgočaseni. Bolj neposredna, intimna, žgečkljiva, kontroverzna, umazana, razgaljajoča ko so avtorjeva pisma, prej jih bo založba izdala in več bralcev bo seglo po njih.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012