Posvečeno – Léos Carax
Urejeni kaos
Holy Motors je namreč zares poseben film. Daleč od tega, da bi ciljal na naklonjenost zelo široke publike, toda če mislite, da ste videli že vse in da vas nič več ne more presenetiti (ali pa vas vsaj pošteno znervirati), ne gre zamuditi te fantazijske meditacije na temo izgube avtentičnosti in otipljivosti v sodobnem svetu spektakla in virtualne resničnosti. Pri tem upoštevajte le en napotek: pustite razum pred vrati dvorane, v katero vstopate.
Holy Motors je, čeprav ne povsem tipičen, še vedno zelo Caraxov film. Razpršen, intuitiven, izmuzljiv in odprt za mnoge interpretacije, pri čemer nobena ni čisto prava – takšna, ki bi izčrpala vse njegove pomene. Caraxovi filmi pač niso namenjeni temu, da bi gledalci z njihovo pomočjo svet bolje razumeli, ampak temu, da bi ga skoznje bolje videli. Filmski medij izrabljajo natanko za tisto, za kar se zdi, da je bil v resnici ustvarjen; to so filmi, ki poskušajo svet zajeti v vsem njegovem protislovju in kaosu, in temu kaosu vendarle dati neko vsaj simbolično obliko, strukturo, ga povezati v celoto, ki ima smisel, pa čeprav je ta smisel za vsakega gledalca drugačen.
Caraxovi filmi so eklektični amalgami, sprimki nasprotujočih si emocij, razpoloženj, idej in temperamentov. V enem trenutku melanholični in moreči, v drugem ekstatični in ekscesni. Manično depresivni. Vsako čustvo, ki vznikne v Caraxovem filmu, vedno vsebuje že tudi svoje nasprotje. Še zlasti je na udaru ljubezen, ki je hkrati eterična, idealizirana, melodramatsko romantizirana in v tej svoji vzvišenosti tudi brutalna, destruktivna, incestna, nikoli zares dosegljiva. Nič čudnega, da so ponavljajoč se motiv njegovih filmov, ki se dogajajo skoraj izključno v urbanih okoljih – med obstranci, klošarji, kriminalci in vandrovci – mostovi, ta mesta prehoda, izmuzljivi vmesni prostori, ki niso ne levi ne desni breg, pa vendarle na njih še kako trdno stojimo in na bregove gledamo s povsem drugačne perspektive.
Eden izmed njih, pariški Pont-Neuf, je v filmu Ljubimca z mostu Pont-Neuf (Les Amants du Pont-Neuf, 1991), poetični boemski romanci, ki se odigra med dvema brezdomcema, povzdignjen skorajda na nivo samostojnega lika. Ta most je v fazi produkcije Caraxa finančno in karierno skoraj povsem dotolkel; potem ko je dobil dovoljenje za snemanje na pravem mostu, je bilo zaradi mnogih komplikacij začetek snemanja potrebno prestaviti, dovoljenje za snemanje je medtem poteklo, Carax pa je bil primoran zgraditi repliko mostu in okoliških stavb na drugi lokaciji, kar je film tako podražilo, da bi projekt skoraj splaval po vodi. Kljub finančnemu polomu, ki je že tako odljudnega Caraxa še bolj oddvojil od francoske filmske scene, je film danes njegovo najbolj uspešno in najbolj znano (ne pa nujno tudi najboljše) delo.
Z Ljubimcema se zaključi Caraxova ohlapno povezana »Ljubezenska trilogija« z Denisom Lavantom v glavni vlogi. Lavant v vseh treh zgodnjih filmih nosi ime Alex, skrajšano obliko Caraxovega rojstnega imena Alexander, in funkcionira kot njegov alter ego, njegovo divje filmsko telo. Lavant je po vseh konvencionalnih estetskih merilih precej čudaška pojava za nosilne moške vloge: palčkasto kratek in čokat, grobih obraznih potez in kitastega, atletskega telesa. Zelo fizična, a tudi rahlo nerealna moška podoba tiste vrste, ki fascinira in odbija hkrati. Prvič ga srečamo v Caraxovem prvencu Fant sreča dekle (Boy Meets Girl, 1984), zgodbi o čemernem mladem režiserju, ki se usodno zaljubi v sorodno depresivno dekle. Z odkritim poklonom francoskemu novemu valu in velikim avtorjem zgodovine nemega filma je Carax poplačal dolgove svojim »učiteljem«. Kot režiser samouk je namreč večino svojega filmskega znanja, ki ga je pozneje najprej zagovarjal kot filmski kritik revije Cahiers du Cinéma, potem pa še kot filmsko dobro »načitan« režiser, absolviral v zatemnjeni dvorani Francoske kinoteke.
Alex se ponovno vrne v filmu Slaba kri (Mauvais sang, 1986) kot »sirota kaosa«, kot ga poimenujeta njegova filmska so-lika, zlikovca, ki spretnega fanta angažirata za krajo pravkar razvitega zdravila za skrivnostno spolno prenosljivo bolezen, ki napada tiste, ki se ljubijo brez čustev. Na ozadju tega čudovito zasanjenega, futurističnega filma noir se spet odvija dramatična ljubezenska zgodba, polna liričnih pasaž, melodramatskih odvodov in samodestruktivnosti.
Alexovi tretji inkarnaciji v Ljubimcih z mostu Pont-Neuf je sledila Pola X (1999), sodobna interpretacija romana Hermana Melvilla, v kateri je Lavanta nasledil svetlolasi Guillaume Depardieu v vlogi uspešnega pisatelja, ki se s kreativno blokado sooči tako, da luksuzno graščino svoje matere zamenja za skvot v opuščeni tovarni, svojo milo zaročenko pa za brezdomko z vzhodnoevropskim naglasom, ki trdi, da je njegova zamolčana polsestra. Pola X je prvi Caraxov film, ki je tako pri kritikih kot pri gledalcih naletel na hladen odziv – morda čisto malo tudi zato, ker mu je manjkala enigmatična prezenca Denisa Lavanta.
Ta je nato spet vzniknila v kratkem filmu, enem od treh delov omnibusa Tokio! (Tokyo!, Leos Carax/Michel Gondry/Bong Joon-ho, 2000), kjer pa Lavant ni več Alex, ampak gospod Drek, groteskna rdečelasa prikazen, ki živi v kanalizaciji, se hrani z rožami in bankovci in meče granate med nič hudega sluteče prebivalce Tokia. Anarhistični gospod Drek je brez dvoma lik, ki napoveduje za odtenek drugačnega Caraxa. Preveč slikovita pojava, da bi ostala obsojena na en sam bežen segment omnibusa, se spet pojavi kot ena izmed mnogih vlog gospoda Oscarja, neke vrste igralca, ki v Holy Motors skače iz vloge v vlogo, iz enega v drug filmski žanr, vsakič v novo zgodbo in novo identiteto, vmes pa se vozi v dolgi limuzini, ki jo je strah, da bo kmalu postala odvečna stara šara.
Kakor čudno se sliši ta kratek opis vsebine filma, vas še vedno nič ne more zares pripraviti na avanturističen skok v najnovejši nadrealistični konstrukt enega najbolj besno kreativnih umov francoskega filma. Takšen je pač Carax – lahko mu očitate, da so njegovi filmi ošabni in pretenciozni, sentimentalni, baročno preobloženi in do kraja nerazumljivi, a nikoli, da so dolgočasni.
*******
Izbor
Slaba kri (Mauvais sang), r. Léos Carax, Francija 1986, 116 min.
Ljubimca z mostu Pont-Neuf (Les amants du Pont-Neuf), r. Léos Carax, Francija 1991, 125 min.
Holy Motors (Holy Motors), r. Léos Carax, Francija, Nemčija 2012, 115 min. (sekcija Predpremiere)
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012