»Manjka nam normalno, ustvarjalno, inteligentno ozračje«
Na kaj najprej pomislite ob besedni zvezi »javni interes v kulturi«?
Širca: DOM Družba. Odprtost. Modrost. SVET – Svetost, Vednost, Enakost, Temeljnost.
Simoniti: Na osebni interes, ki ga želijo nekateri prikazati kot »javni interes v kulturi«. Kako se uresničuje »javni interes v kulturi«, ki ga opredeljuje Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, je namreč odvisno od tega, kako razumemo kulturo v ožjem pomenu besede. Področje kulture, ki je v pristojnosti ministrstva za kulturo, je odvisno od mentalne podobe države, je posledica stanja duha kot kulture v širšem pomenu te besede v naši družbi. Ta mentalna podoba se kaže v zadnjih dveh letih v razumevanju kulture v »javnem interesu« na ministrstvu za kulturo tako, da prihaja tudi do netransparentnega in nenamenskega razdeljevanja javnih sredstev na javnih razpisih in javnih pozivih, javna sredstva prejemajo številni neupravičeni prijavitelji in projekti, ki ne izpolnjujejo razpisnih pogojev, pri razpisih se spreminjajo in prilagajajo ocene, postopki so nezakonito in površno vodeni, financirane so osebe, ki niso pravočasno dokončale projektov ali nimajo poravnanih vseh obveznosti, neupravičeno se dodeljujejo dodatna sredstva in sklepajo se aneksi, pogosto prihaja do izjemnih financiranj, odpisov dolgov in sodnih poravnav v škodo javnih sredstev, projekte ocenjujejo ali nadzirajo osebe, ki so v konfliktu interesov, financirajo se tudi politično zasnovani projekti in brezplačniki, letni načrti se sprejemajo ob koncu tekočega leta itn.. Ali gre tu za javni interes ali za osebne interese? Računsko sodišče, ki bi moralo tu odigrati svojo vlogo, tega seveda ne počne in tudi ne bo. Le iz kakšnih interesov?
Ali je javnega denarja, ki ga Slovenija namenja kulturi, dovolj, ali pa bi lahko tvegali očitek, da ni niti dovolj racionalno distribuiran niti dovolj racionalno porabljen?
Širca: Četudi ga je vedno več, optimalno gledano, ga ni dovolj. Za določene Poglede očitek ni tvegan.
Simoniti: V državi vladajo kaotične gospodarske razmere in družbeni razkroj. To stanje je odraz kulture političnih elit, ki so danes na oblasti, in njihovega razumevanja javnega dobrega. Glede na današnje razmere in razmerja v državi se kulturi namenja absolutno premalo denarja. Na primer: za Bineta Kordeža, svetovno znanega gospodarstvenika in člana vrhunskega združenja Forum 21, večinsko državna banka z vodilnim kadrom tranzicijske levice najde 450 milijonov evrov za to, da ta človek osebno obogati, uniči podjetje in odpusti več kot tisoč delavcev, za kulturnike, ki jim plače v primerjavi z drugimi primerljivimi poklici že od srede šestdesetih let prejšnjega stoletja zaostajajo, pa država ne more najti 20 milijonov evrov. Izguba je dvakratna in v obeh primerih jo krijejo iz svojih žepov davkoplačevalci, torej tudi kulturniki. Prvič je prišlo do izgube, ko je banka dala Kordežu denar za njegovo vizionarstvo, drugič pa, ko morajo davkoplačevalci izgubo banke pokriti s tako imenovano dokapitalizacijo. Slavni gospodarstvenik, ki ni nikoli odprl svoje denarnice, pa je kljub tem rezultatom še vedno dobival 13 tisoč evrov plače, poleg tega pa še 2.500 evrov dodatka za uspešnost. Noben zaposleni v kulturi nima po štiridesetih letih delovne dobe toliko mesečne plače, kolikor znaša dodatek za uspešnost, ki ga sloviti menedžer prejema vsak mesec v bistvu na račun vseh državljanov. Tu ne gre, kot bi najbrž kdo rad rekel, za dve ločeni področji, ampak so te stvari tesno povezane. Tako kot banka upravlja denar, takšna je tudi njena mentalna in kulturna podoba. Druga stvar pa je, kako je znotraj ministrstva denar za slovensko kulturo razporejen. Zanimivo je, da je našla ministrica v preteklih dveh letih denar za nakup dveh gradov, medtem ko jih ima ministrstvo v svoji oskrbi že okoli petdeset, hkrati pa je bilo za programe in projekte na vseh področjih manj denarja kot prej. Najlaže je vsem odvzeti malo, se skrivati za ekonomsko krizo in ob medijski nekritičnosti vzdrževati videz kulturnega razcveta.
Ali je ministrstvo za kulturo ustrezno organizacijsko in kadrovsko usposobljeno, da je lahko pri svojem delu kar se da učinkovito? Torej, da je usposobljeno modernizirati javni sektor, kar je bila do zdaj neuresničena želja vsakega ministra.
Širca: Očitno smo ministrice izjeme ...
A vendarle, nespodobno je, da se o (ne)uresničenih željah vseh dosedanjih ministrov izrekava le dva.
Simoniti: Najprej bi bilo dobro razjasniti, kaj pomeni modernizacija javnega sektorja v kulturi. Vsekakor so potrebne določene strukturne spremembe, ki jih je ministrstvo s svojimi uslužbenci sposobno izpeljati. V prejšnjem mandatu smo se tega zavedali, a tega nismo izpeljali, ker je bilo časa premalo. Ne trdim, da bi to lahko uspešno izpeljali. Imenovali smo delovno skupino, zapisali v Nacionalni program za kulturo to kot obvezo in začeli pripravljati analizo. Kot se spomnim, je bila naša želja, da postanejo javni zavodi gibčnejši (bolj fleksibilni), to pomeni, da bi bil »hladni pogon« javnim zavodom zagotovljen, preostalo pa bi lahko nihalo, odvisno od kakovosti programov in njihove izvedbe. Vendar je tudi to marsikdaj že zdaj narobe razumljeno. Že za plačo morajo namreč zaposleni izvajati določen program. Šlo naj bi za to, da bi bila bolj jasno izpostavljena odgovornost javnih zavodov in da se ne bi v vsem prelagala odgovornost na državo itn. Ne vem, ali je bila že narejena omenjena analiza in kako zadeva napreduje. Vsekakor je potrebno več časa, ker je zadeva zapletena in hkrati občutljiva. Tu bo verjetno prihajalo tudi do kratkih stikov med ministrstvi in do utrujajočih usklajevanj, ki ne bodo nujno privedla do zaželenega rezultata. Domnevam, da so pogledi precej različni in bo na primer ministrstvo za javno upravo želelo približati javne zavode gospodarskim družbam (mislim, da z Zakonom o negospodarskih javnih službah), to pa bo težko veljalo za javne zavode na področju kulture. Na kratko, gledališče, denimo, se ne more obravnavati enako kot lekarna. Verjetno bi bilo treba tudi dobro preučiti, kako je to urejeno v drugih, nam primerljivih državah, in zadevo izpeljati le, če bo natančno premišljena.
Debata o decentralizaciji na področju kulture in prenos določenih sredstev ter s tem pristojnosti na lokalne skupnosti – za to si je v svojem mandatu neuspešno prizadeval minister Jožef Školč – je v zadnjih letih povsem potihnila. Ali se vam zdi ustrezno, da skrbi država za čedalje več kulturnih institucij? In ali drži, da to počne tudi zato, ker bi zaradi premajhne odgovornosti lokalnih oblasti s prenosom pristojnosti z državne na lokalne ravni lahko tvegali razpustitev marsikatere danes delujoče kulturne ustanove?
Širca: Lokalne ravni niso tako mačehovske do kulture, kot se vidi iz centra. Participirajo s 156 milijoni, država pa (letos) z 204 milijoni evrov.
Simoniti: Vsi so polni besed o kulturi na lokalnih ravneh, vendar čez rob ljubiteljske kulture sežejo le redkokje. To je v dobršni meri odvisno tudi od lokalne politike, ki razen redkih primerov ne loči in ne čuti potrebe po različnih ravneh kulture. Decentralizacija pa bi bila nujna in jasno bi bilo treba ločiti, kaj je v pristojnosti države in kaj v pristojnosti regionalnih in lokalnih skupnosti. Država skrbi za preveč institucij. V prejšnjem mandatu smo ob pripravljanju pokrajinske zakonodaje v bistvu že zastavili decentralizacijo, po mojem še premalo odločno. Če bi bila Slovenija razdeljena le na nekaj pokrajin, bi se ta decentralizacija na področju kulture lahko dobro izvedla. Pokrajinska središča bi dobila pomembno funkcijo kulturnih središč. Morebitno neodgovornost pokrajinskih in lokalnih oblasti pa bi lahko nevtralizirali z ustrezno zakonodajo.
Od osamosvojitve naprej je stalna téma pri vprašanjih proračunskega financiranja kulture razmerje med vlaganjem v programe in vlaganjem v institucije, torej v infrastrukturo ter plače. Ali je to razmerje, ki je močno v prid zadnjemu, ustrezno ali pa ministrstvo za kulturo res spreminja v socialno ustanovo?
Širca: Od osamosvojitve naprej ni ministrstva za kulturo nihče premestil na ministrstvo, ki skrbi za socialne zadeve, delovna razmerja, pokojnine in grobišča.
Površno je soditi dvajsetletnemu obdobju skozi mnenja dveh ministrov, saj bi vam – če bi vprašali še preostale moje predhodnike – postregli tudi z drugimi notranjimi razmerji. Znotraj teh sama poudarjam in prakticiram rast vlaganj v ustvarjalnost in nevladni sektor, kjer plač ni. Pa tudi oplajanje sredstev v okviru dejavnosti drugih ministrstev, saj je popolnoma napačno razumevati kulturo kot izoliran vrtiček.
Simoniti: V veliki meri je res, da je ministrstvo v marsičem socialna ustanova. Skrb in odgovornost prevzema sicer za vse oblike kulturnega in umetniškega izraza na vseh ravneh, a skrbi, kot je bilo že rečeno, tudi za vedno več kulturnih institucij, za določene vrste pokojnin, za samozaposlene plačuje prispevke ... Vendar mora biti kultura od države podprta. Država mora izpolniti obveznosti, ki jih je prevzela. To pomeni, na primer v zvezi s plačami, da mora zagotoviti zaposlenim v kulturi primerljive plače s preostalimi v javnem sektorju in odpraviti plačna nesorazmerja. Drugo vprašanje pa je, ali država res potrebuje toliko zaposlenih v javnem sektorju na področju kulture. Vendar je res tudi to, da je vedno več predpisov, ki jih sprejmemo sami ali prek EU, ki nalagajo, da je treba upoštevati sprejete »standarde in normative«, ki so marsikdaj zelo udobni in marsikje tudi alibi za nova in nova zaposlovanja. V marsikaterem javnem zavodu prihaja do nesorazmerij med plačami in obsegom opravljenega dela. Plače so zagotovljene kljub pičlemu programu. Največkrat gre za izgovore, da je denarja premalo, in zato zmanjšujejo programe, vendar gre pri tem za neodgovornost. Prav nasprotno dokazuje v preteklih letih Muzej novejše zgodovine Slovenije. Pod vodstvom tako napadanega in medijskemu linču izpostavljenega direktorja je muzeju uspelo narediti toliko kot nikomur desetletja pred njim. V večini tovrstnih zavodov se da marsikaj narediti brez pretiranih dodatnih financiranj. Veliko direktorjev v teh javnih zavodih, ki sem jih obiskal, ima boljše pogoje za delo kot minister za kulturo in boljše pogoje kot vsak profesor na filozofski fakulteti, kjer delam. Drugače pa je z umetniškimi programi. Tu so se na ministrstvu sredstva povsod zmanjšala, to pa se ne bi smelo zgoditi. Treba bi bilo narediti strožji izbor, nagraditi manjše število programov, a z večjo vsoto, tako da bi lahko posameznik živel od enega projekta na leto ali tudi več. Zdaj tega ni, ubija se iniciativa, položaj pa sili v povprečnost in umetniško šibkost, ki jo prejemniki denarja pogosto nadomeščajo na primer s spreminjanjem imen in glasnostjo brez vsebine. Udeležil sem se ene izmed sej Nacionalnega sveta za kulturo, kjer je spet padla beseda o merilih za prepoznavanje umetniške kakovosti. Teh kriterijev ne more napisati minister za kulturo, drugi pa jih dejansko nočejo. Tu gre za usodno majhnost našega prostora.
V zadnjem desetletju in pol smo priče izjemnemu povečanju kulturnih prireditev. Ali to količino vidite kot bogastvo ali pa bi že lahko govorili o hiperprodukciji, ki ji porabniki ne morejo več slediti? Pa tudi: ali bi se strinjali s tezo, da bi morda manjše število bolj izbranih, skrbneje promoviranih in morda tudi bolj mobilnih (več gostovanj gledaliških uprizoritev, selitev razstav ipd.) dogodkov več porabnikom omogočilo, da pridejo v stik s kakovostnejšimi vsebinami? Ali ne bi bilo ravno to učinkovitejše »uresničevanje javnega interesa v kulturi« kot pa podpiranje »sto cvetov«?
Širca: Devetindevetdeset jih ne bi zavrgla le za en cvet, ki bi bil brez barvnih nians ali mladega vonja – in ki bi s svojo senco delal drugim rožam zemljo neplodno, nam pa premalo dostopno.
Prav gojenje različnih cvetov pomeni uresničevanje in ne izločevanje javnega interesa. Tisti umetniški biseri, na katere implicirate, se ne rodijo brez dinamike, ki nastaja tudi skozi množičnost in heterogenost. Interes javnosti ni v mestni Operi nič bolj plemenito uresničen kot na Jesenicah, na Metelkovi, v Cerknem ali v Trbovljah. Je zgolj drugačen.
Simoniti: Na to sem delno odgovoril že v prejšnjem odgovoru. Nič ni narobe, če je veliko kulturnih prireditev in v njih vidim oboje – bogastvo in hiperprodukcijo. V vsaki dejavnosti pa je tako, da je le malo poklicanih. Imeniten slovenski razumnik je dejal, da je malo umetnikov po milosti božji, več po sili in največ po pomoti. Človek pa mora sam znati izbrati in prepoznati, to pa je odvisno od cele vrste dejavnikov: od šole, okolja in ne nazadnje tudi od medijev. Pri nas je vse prehitro kaka zadeva razglašena za vrhunsko, presežno, enkratno, svetovno. Večja selekcija bi bila vsekakor na mestu. Država ni dolžna financirati prostočasnih dejavnosti samooklicanih umetnikov.
Na nedavnem festivalu Borštnikovo srečanje je potekal simpozij o kritiki, ki je izhajal iz teze, da je objektivna pozicija kritika vsaj teoretično nemogoča. Isti festival potem zaradi pomanjkanja »celostnih pristopov, ki bi bili hkrati profesionalno prebojni in tudi inovativni«, ni podelil nagrade za najboljšo uprizoritev. To ni osamljen primer, govori pa o težavah s strokovnim vrednotenjem umetniških del. Ko gre za denar, je ta seveda natančneje merljiv. In od tod vprašanje: ali je razmerje med odgovornostjo tistih, ki odločajo o razdeljevanju sredstev, in tistih, ki jih prejmejo za »uresničevanje javnega interesa v kulturi«, ustrezno ali pa bi morali merila za uspešnost, pa tudi posledično odgovornost, veliko natančneje določiti?
Širca: Kultura ne deluje s pomočjo štoparice, merilcev hitrosti in uteži.
Simoniti: Nisem še slišal, da za kakšno področje ne bi podelili Nobelove nagrade ali da bi ostale nepodeljene svetovno znane nacionalne nagrade za književnost. To, da na Borštnikovem srečanju niso podelili nagrade za najboljšo uprizoritev, po mojem mnenju kaže na domišljavost žirije. Smo mojstri posebnosti in izvirnosti – zgodi se namreč tudi to, da žirija podeli štiri enakovredne nagrade za eno razpisano. O razmerju med odgovornostjo tistih, ki odločajo o razdeljevanju sredstev, in tistih, ki sredstva prejmejo, pa sem govoril že v prejšnjih odgovorih. Morda je treba še enkrat poudariti, da bi moralo biti več odgovornosti na obeh straneh.
Ena izmed posledic gospodarske recesije oziroma eden izmed domnevnih ukrepov, kako iz nje, je varčevanje javnega sektorja. Tudi kultura mu ne bo mogla ubežati. Kje najti rezerve, da delovanje kulturnega sektorja ne bo ogroženo?
Širca: V dokazovanju, da je kultura potrebna, prebojna, da nam daje krila in potenco ter da ustvarja prepotrebno dodano vrednost.
Za zdaj v uspešnem dokazovanju, saj je njen proračun višji kot v obdobju debelih krav.
Simoniti: Če bo šlo za splošno varčevanje v javnem sektorju, bodo prizadeti vsi, tudi tisti v kulturi. Ni pa nujno, da bo s tem kultura ogrožena. Umetniški potencial v ljudeh ne ugasne zaradi manjšega proračuna za kulturo, prej se utopi v kulturni politiki, ki pretežno spodbuja povprečneže. Dokler bo pa ta družba gledala skozi prste Binetom, ji res ni treba zmanjševati sredstev za kulturo in s tem zavirati obetavnih, dobrih in že formiranih umetnikov.
Dejstvo je, da ima Slovenija zaradi svoje majhnosti težave s strokovno ustrezno usposobljenimi vodilnimi kadri. Tudi na področju kulture. Ali ministrstvo sploh ima dolgoročno kadrovsko politiko in tudi dolgoročno razmišlja o naslednikih vodstev najpomembnejših nacionalnih institucij ali pa so te kadrovske odločitve bolj ali manj prepuščene političnim razmerjem?
Širca: Prebijamo s širjenjem univerzitetnega študija, tudi kulturnega menedžmenta.
Trenutna politična razmerja, kot jih imenujete, pa pospravlja z mize kadrovsko akreditacijski svet in dejstvo, da mnenje zavodskih svetov prevajam v soglasje.
Simoniti: Kandidati za vodenje najpomembnejših nacionalnih institucij naj se dokažejo s svojim delom, strokovno verodostojnostjo in sposobnostjo. V dolgoročni kadrovski politiki ministrstva prej vidim nevarnost za politično kadriranje kot pa kakšno plodno strategijo. Že zdaj bi bili nekateri radi direktorji vse življenje, toda nihče ni nezamenljiv in vodenje umetniških nacionalno pomembnih institucij bi moralo trajati največ dva mandata, sicer se lahko pojavita rutina in samozadovoljna vsevednost.
V Sloveniji nam nikakor ne uspe razviti širšega zasebnega vlaganja v kulturo. Najbrž tudi zato, ker nimamo ustrezne davčne zakonodaje, ki bi tem vložkom priznala olajšave. Zakaj je to še vedno tako?
Širca: Tudi tam, kjer davčne olajšave so, niso v celoti izkoriščene. Tam kjer jih ni, jih duši filozofija integralnega proračuna ali pa veto vseh članic Evropske unije. A ne glede na v Evropi regulirana davčna pravila in ne glede na krizno situacijo je šele sedanji finančni minister prvi in prvič podprl možnost uveljavitve ničelne stopnje davka na knjigo.
Preučevanje možnosti davčnih olajšav v času recesije pa je kljub pripravljenosti na ta dialog težje kot v času mojih predhodnikov, ko se je država manj držala za denarnico, kot se mora danes.
Simoniti: Ko sem bil minister, sem se skušal srečati z ljudmi, ki vlagajo v kulturo. Teh ljudi ni tako malo, kot se zdi, seveda pa jih je treba spodbuditi z ustreznejšo davčno zakonodajo. Sam sem bil pri tem premalo uspešen, kako pa je danes s tem, ne vem. Zasebno vlaganje v kulturo je vsekakor hvalevredno.
V knjigi Muze na trgu ekonomistov Bruna S. Freya in Wernerja Pommerehneja beremo, da »živahna kultura poraja ustvarjalno mišljenje in je zatorej ključni dejavnik gospodarskega razvoja«. V Sloveniji pa marsikdaj slišimo ekonomiste, ki omalovažujoče govorijo o kulturi kot neodgovorni porabnici in o kulturnikih kot rentnikih, celo zajedavcih družbe. Morda cinično, pa vendarle: na svojo prvo valuto, tolar, smo razen ene same izjeme natisnili podobe umetnikov in kulturnikov, pomembnih za krepitev slovenske narodne identitete, in to v času, seveda, ko še zdaleč nismo imeli svoje države. Danes pa kulturo čedalje bolj vrednotimo le še z merilniki denarja. Ali ministrstvo, ko zagovarja in izvaja »javni interes v kulturi«, sploh preučuje učinke, ki jih ima kultura na družbo? In ali kot družba sploh razumemo, da je ustvarjalno mišljenje »ključni dejavnik gospodarskega razvoja«? Pa seveda ne le tega.
Širca: O kulturi ne govorijo omalovažujoče le ekonomisti. Govorijo tudi tisti, ki o njej sploh ne govorijo.
Ampak tudi razmišljanje, da se kultura meri zgolj skozi denar, je omalovažujoče in daleč od občega razumevanja javnega interesa ali celo narodove kulturne identitete.
Če bi bilo tako pragmatično, ne bi bila ne kulturna novinarka, ustvarjalka in tudi ne kulturna ministrica.
Simoniti: Gre seveda za soodvisnost: tam, kjer je gospodarstvo močno, je tudi več vrhunske kulture in nasprotno. Svetovne metropole so bogata mesta z bogato kulturo, so magnet za umetnike. Ne nazadnje ministrstvo za kulturo pošilja svoje štipendiste v London, Berlin in New York. Pri nas so se v zadnjih dvajsetih letih zaradi pogoltnih apetitov peščice izgubili senzorji, kaj so resnične vrednote. Anomalije so naplavile toliko nesnage, da je najprej treba urediti osnovno higieno, potem pa bo dovolj zraka, da se drug ob drugem nadihajo vsi: kulturniki, znanstveniki, gospodarstveniki … Manjka nam normalno, ustvarjalno, inteligentno ozračje.
Pogledi, 17. november 2010