O delu knjižnega urednika
V red dajanje
17. 01. 2013
Prijetno, spodbudno in nemara tudi pametno bi bilo, če bi leto začeli s premislekom o pravi meri in o preprostem redu reči. S tem, da je to in ono reč, ki jo imamo med seboj, potrebno samo spraviti v red, urediti; spet je slovenščina hkrati dobesedna, bogata in natančna! Pravilno razporediti, izpostaviti smisel, prepoznati pomen – in to kjersibodi, na najbolj široko in čisto pri sebi; pa bi znenada šlo brez velikih besed, grozečih napovedi, ustrahovalnih gest in sanjavih obljub. A kakor da je za našega velikega narodovega duha to opravilo – urejanje, v red dajanje – nekam premajhno, premalo zgodovinsko, nič kaj prelomno in kar je še takih rokohitrskih oznak tako rekoč vsakega našega dejanja ali dogodka. Škoda, najbolj ravno za tega duha.
Na tem mestu mi je rečeno nekaj reči le o zelo majhnem torišču dela, o urejanju knjižnih zbirk in knjig. Gre za precej neopazno delo, neopaženo predvsem, kadar je slabo opravljeno. Urednik je dandanašnji nemara res že kar arhaična figura, skorajda muzejski predmet – še sreča, da si muzeji tako prizadevajo postati živi organizmi! Saj se mu v nekaterih jezikih celo reče kurator tujih tekstov. Klasična opredelitev urednika je bila malce romantična že za svoj čas (pri nas za 19. stoletje, pri Francozih najbolj določujoče pri enciklopedistih, Diderotu), saj je kitila fenomen, ki je v svoji osebi združeval moč brezprizivnega presojevalca vsakršne književnosti, skorajda cenzorja, ki je (z)mogel za naprej in za nazaj zagotoviti avtorju vstop v zgodovino – dokler nemara ni prišel nov urednik, ki je tega ali onega razporedil med izbrisane in tega ali onega vzpostavil kot učno enoto. Lik klasičnega urednika je z enako strahospoštljivostjo in družbeno močjo združeval leksikografsko geslo »politik in urednik« (na primer Bleiweis) ali pesnik in urednik, kar je pač pogosteje in se ohranja, a bolj kot preživetvena, popoldanska dejavnost v danih tehnoloških razkošnih možnostih, med katerimi je tudi ta, da avtor ne potrebuje več urednika in ne založnika. Tako vsaj misli in zaradi popolne izgube samorefleksije in samokritike s svojimi domačimi izdajami to tudi dokazuje. Nakar govorimo o izginjanju standardov in o izgubi kriterijev – z drugimi besedami, govorimo o odsotnosti, o izpraznjenem mestu urednika. Se še spomnite priljubljenega rekla iz literarne zgodovine: »in njegov rokopis je obležal v urednikovem predalu«?! A to je zgodovina.
Za knjižnega urednika te fosilne in po svoji vesti in volji konservativne vrste – vem pa kajpak predvsem za urednika majhne družboslovne in predvsem prevodne knjižne zbirke – kaže, da se ga, vsaj v naših krajih, ni dotaknila niti najbolj navadna delitev dela. Urednikuje že, ko bere in izbere nekega tujega avtorja, se dogovarja in pogaja za avtorske pravice, ko se po svoji vednosti in po presoji domačega znanstvenega in družbenega okolja odloči za to ali ono knjigo, za to ali ono novo znanstveno disciplino, celo za to ali ono idejno smer. Ko se je že ogrel za avtorja in prepričal v vrednost knjige, mora pomisliti, če bodo njegovo prepoznavo s subvencijo podkrepile tudi kompetentne instance ali pač zamahnile z roko in ugotovile, da te ali one klasične knjige narodova skrinja prav nič ne pogreša, ali pa bodo zatrdile, da se to lahko bere v angleščini, če sploh koga zanima! Založnik in urednik pa bi le rad, da bi še kdo zunaj čisto posvečenih bral tudi kakšno drugačno knjigo in prepoznal vsestranskost slovenskega jezika – in ta hip že dela v glavi PR, opravilo, ki ga po tradiciji svojega metjeja ne zna in nemara opravljati; še zmeraj računa na staromodne premišljene ocene in recenzije. Čeprav seveda pozna tudi še kar smešno in pronicljivo knjigo z naslovom Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali (je prevedena).
»Urednikovanje je tudi (bolj ali manj) intelektualna tiranija; slovenski pravopis razloži besedo okrniti prav s primero iz urednikovanja: urednik je okrnil članek.«
Urednikovo branje je poseben način branja – ko bere, že ve ali razmišlja, kateri prevajalec bo tekstu kos, kateri bo manj izboren prevajalec, pa bolj zanesljiv in natančen v znanstvenem jeziku, kateri bo prepoznal kode in konvencije, ki so značilni za določeno zvrst, ki se bo nemara šele začela prijemati v naš jezik in misel. Kdo bo z manjšo zamero ali z manjšo mero groženj s častnimi razsodišči, stanovskimi nagradami in drugimi uničevalnimi ukrepi prenesel urednikove zaznamke (le kdo še to počne?) o tej ali oni besedi, pojmu, kategoriji. Kateri prevajalec si bo dal dopovedati, ne da bi se pri prvem primeru zatekel v zavetje avtorstva, da ni zgolj uredniška tečnoba, če in ko terjaš, da se ve, zakaj je kje užitek in kje drugje ugodje, ali pa tu čustvo in tam občutenje. Da diskurz ni beseda, ki jo po nemarnem blatijo v parlamentu, ampak nekaj, za kar se, vsaj po Foucaultu, ve, kaj pomeni. Da lastnina, last in posest funkcionirajo drugače v politični ekonomiji kot v liberalnih izvedbah ali v kulturoloških študijah o ljudski pesmi in pripovedi. Ali pri izjemno poučnih antropoloških raziskavah sorodstvenih struktur pri davnih (ne primitivnih ne prvotnih) ljudstvih … Kdaj tvegati negotovost prevoda (za katero urednik domišljavo misli, da ji lahko odpomore!) zaradi jezikovne in slogovne odličnosti, kdaj se sme neki klasik iz 18. stoletja brati kot pripoved in kdaj bralca ne sme zavesti v iluzijo, da je samo bralec in ne interpret, ko branje ni več vpeto v tekst, ampak je rezultat dinamičnega, celo dialektičnega razmerja med bralcem, obzorji njegovega pričakovanja, njegovimi receptivnimi in izobrazbenimi možnostmi in tekstom, ki se ga loteva. Kdo bo nudil strokovno in terminološko pomoč (včasih je na voljo v domačem jeziku en sam strokovnjak za kakšno področje, neprecenljivo enkraten, a slišati je, da jih imamo kar preveč!). Kdo bo znal napisati spremno besedo, ki bo tako sijajna, da bo njej navkljub bralec prebral tudi knjigo. Kateri eminentni, ugledni avtor bo pogoltnil blagi urednikov zaznamek k svoji študiji, da smo to pa že nekje brali, a ne. A naj poiščemo citat? Urednikovanje je tudi (bolj ali manj) intelektualna tiranija; slovenski pravopis razloži besedo okrniti prav s primero iz urednikovanja: urednik je okrnil članek.
Takšen urednik je odgovorni urednik – odgovoren za vse izbire in za vse napačne odločitve; ni v nobenem idiličnem razmerju ne z avtorji, ne s trgom in ne z državo. Včasih izbereš knjigo, za katero misliš, da je popolnoma nujna za ta čas in prostor – pa se izkaže, da sta se čas in prostor morala šele narediti, včasih je kar nekaj let zamika. Obsedenim bralcem, kakršni so takšni zastareli uredniki, se rado zgodi, da se obnašajo kot lectores, kot srednjeveški učeni bralec – in si kar umišljajo, da so takšni tudi njihovi sedanji bralci. Včasih urednik trpko ugotovi, da se je zmotil in je nekaj pozneje naletel na boljšo knjigo, zgodi pa se tudi, da se kakšna knjiga uveljavi in razširi, ne da bi urednika v izbor vodila kakšna posebno zanesljiva strokovna presoja, morda samo zato, ker so jo predpisali na množično obiskanih fakultetah, pa je še ni na internetu. Obe zgodbi sta redki.
Urednik je pač hudobni bralec, kot so rekli že enciklopedisti, in kot pravi R. Chartier: avtorji ne pišejo knjig, ampak pišejo besedila, ki jih v knjigo spremeni urednik, založnik itn. Prav omenjeni avtor (in veliko drugih) pa danes govori o spreminjanju predmeta knjiga, o spreminjanju načinov branja, o drugačnih bralcih: današnji bralec ni ravno potrpežljiv, počasen bralec, je bolj voajerski bralec, a za to še ni treba, da se ga kaznuje s površnimi, neurejenimi izdelki. Naj živijo vse raznovrstnosti, tudi e-knjiga in e-uredniki, a naj ohranjajo podedovane odlike, če že ne bodo mogle vonja, okusa, dotika, šelestenja listov …
_
Neda Pagon je publicistka, prevajalka ter glavna in odgovorna urednica založbe Studia Humanitatis.
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
