Pogovor z Janijem Virkom
Nekoč bo zmanjkalo dna in stvar se bo dokončno potopila
Javna televizija v Sloveniji ni le ena največjih kulturnih ustanov v državi, ampak najbrž tudi ena najpomembnejših in tako najvplivnejših. Poslanstvo, ki ga ima, in s tem naloge, ki jih opravlja – ali bi jih vsaj morala opravljati –, se zato pomembno razlikujejo od poslanstva in nalog komercialne ali, reciva raje, zasebne televizije. Kaj je temeljna zareza med njima?
Bistvena razlika je, da je ali bi vsaj moral biti raison d’être javne televizije to, da nenehno vzpostavlja, ohranja in širi javni prostor, ki ni podrejen zakonitostim kapitala in parcialnih političnih interesov. Torej javni prostor kot širok, odprt forum družbe, v katerem se nenehno pojavljajo in obnavljajo vrednote in ideje, ki družbo sploh vzpostavljajo kot neko urejeno, ustvarjalno, solidarno, demokratično skupnost. Bolj ali manj vsem je jasno, da imamo v Sloveniji že leta tako na področju časopisnih kot elektronskih medijev težave z zamikom med takšno definicijo družbenega poslanstva medijev in resničnim stanjem, in javna televizija pri tem na žalost ni izjema. Zasebne televizije so pač podrejene zakonitostim kapitala, merkantilizma, visoki gledanosti in posledično visokemu iztržku za čim manjši vložek.
Problem javnih medijev v Sloveniji je pravzaprav problem tranzicijskega izbrisa javne sfere in pomanjkljivega zavedanja politikov vseh provenienc, kako vitalna je javna sfera za normalno delovanje družbe.
Ali v slovenski družbi potemtakem sploh obstaja konsenz o tem, kaj je javni interes, povezan z javno televizijo kot javnim servisom?
Slovenija je izrazito, absurdno bipolarna družba, pri praktično vseh relevantnih družbenih vprašanjih oba pola trčita skupaj kot kakšna protagonista iz Butnskale in spotoma pomendrata skorajda vse, kar nastaja ali prihaja iz vmesnega rezervata, v katerem je le še nekaj preživelih neopredeljenih intelektualcev, strokovnjakov ali glasnikov manjših družbenih skupin. Zato je nemogoče pričakovati, da bi do takšnega konsenza prišlo prav pri javni televiziji, ki je kljub vsemu najmočnejša informacijska mašina z izjemno razvejanim kadrovskim, programskim, tehničnim in logističnim naborom in kot taka dragoceno orodje za vsakokratno politiko na oblasti. Kar pa seveda ni dobro. Ob vsaki priložnosti sem s svojima nenadomestljivima sodelavcema, ki pa sta se na žalost pred kratkim upokojila, Milanom Deklevo in Jaroslavom Skrušnyjem, ponavljal mantro, da bo tudi v prihodnje javna televizija ob šolskem sistemu, kakšnem časopisu in kakšni založbi eno redkih oporišč za ohranjanje in razvoj nacionalne identitete. Zdi se mi, da bi tudi pri reševanju statusa javne televizije potrebovali kakšno mednarodno arbitražo, ki bi obema političnima poloma v Sloveniji razložila, da pri tem ne gre za politično vprašanje, temveč za profesionalno in nacionalno.
Katero tujo javno televizijo bi v tem kontekstu potem dali za zgled?
Vsi vemo, da je ob vseh težavah, ki jih je imela v zadnjih letih, BBC še vedno vzor za javne televizije v Evropi: vse relevantne televizijske zvrsti so na BBC razvite do najvišje ravni, že recimo njihova produkcija filmov in nadaljevank je organizacijsko in finančno na ravni, s katero se niti nima smisla primerjati. Razlika med nami je po zmogljivostih približno takšna, kot je med Manchester Unitedom ali Liverpoolom in nogometnim klubom iz druge slovenske lige.
Dober se mi zdi tudi skandinavski model javnih televizij, ki posameznim nacionalnim javnim televizijam z inteligentnim sodelovanjem na področju igranih programov daje še dodatno vrednost. Kot gledalec sem z užitkom gledal špansko javno TVE (dokler je ob že tako številnih, kot bi rekla mularija, »kr neki programih«, niso zamenjali še z enim »kr neki programom«). Sicer pa se mi zdi po programski strukturi in načinu vodenja informativnih in pogovornih oddaj za naše razmere še najprimernejši za zgled nemški ZDF.
Zasebne, komercialne televizije nagovarjajo gledalca kot potrošnika, naloga javnega medija pa je, da ga nagovarja kot državljana; šele s tem sploh lahko vzpostavlja, kot ste dejali, televizijo kot javno sfero, znotraj katere naj bi se krepile vrednote, kot so demokracija, dialog, socialna empatija, solidarnost ipd. Koliko Televiziji Slovenija to po vašem mnenju uspeva?
V nekaterih segmentih zagotovo, v celoti bistveno premalo.
Je uredniška in programska avtonomija javne televizije, kot meni del javnosti, tudi novinarske, res predvsem stvar zakonske ureditve?
Ustrezna zakonska ureditev je vsekakor dobrodošla in tudi nujna, v bistvu pa so odločilnega pomena profesionalni ponos, poklicna etika, cehovska solidarnost ljudi, ki delajo v medijih. Kdor spremlja dogajanje na področju časopisnih in elektronskih medijev od samostojnosti naprej, lahko registrira dejstvo, da je v slovenskem novinarstvu v teh letih prihajalo bolj do erozije in entropije teh postavk kot do njihove implementacije. Torej, za slabo stanje v medijih niso krivi samo politiki, niti nekompetentni lastniki, absolutno soodgovorni smo tudi ljudje, ki delamo v medijih. Premalo civilnega poguma izkazujemo, premalo cehovske solidarnosti, preveč je novinarjev, ki ravnajo v skladu s hudobnim poljskim pregovorom, ki je bil pred kratkim objavljen v Delu, da »bedak zmeraj najde še večjega bedaka, da ga hvali«.
Naj se javna televizija prilagaja gledalcem ali naj si jih sama ustvarja – to vprašanje je retorično. Pa vendar: je komercializacija javne televizije, ki smo ji priče v nekaterih programskih sklopih, posledica družbenega, medijskega in kulturnega poplitvenja ali pa je k nižanju standardov v zadnjih letih aktivno pripomogla tudi javna televizija sama?
Oboje. In pri tem je simptomatično, da je prav na področjih, kjer se je javna televizija brezglavo poskušala prilagoditi domnevnemu nizkemu splošnemu okusu gledalca in njegovi šibki samostojni presoji, javna televizija tudi najbolj zdrsnila. Gledalci tega podcenjevanja niso nagradili. Ob tem pa moram vseeno dodati, da je na TVS veliko programov, kjer se ti standardi niso znižali. Verjamem, da se to ni zgodilo v nobenem izmed kulturnih in umetniških programov, od dokumentarnih, igranih, glasbenih, verskih do otroških in izobraževalnih, Uredništvo za zunanjo politiko ima odlično novinarsko jedro, ki dela večinoma zelo kakovostne oddaje in prispevke, uveljavljajo se novi, profesionalni voditelji televizijskega dnevnika, dober je jutranji program, Studio City in še bi lahko našteval; problem je bolj to, da je javna televizija nekatere programe, zaradi katerih naj bi po definiciji sploh obstajala, povsem marginalizirala in v oglaševalski in samopromocijski fokus postavljala komercialne in narodnozabavnjaške programe, pa seveda, da se je tako imenovano uravnoteževanje informativnega programa ponesrečilo.
Javna televizija seveda ni butična ustanova; v tem smislu mora pluti med Scilo in Karibdo, torej zadovoljiti tako množičen kot izbirčnejši oziroma zahtevnejši okus. Sliši se enostavno …
Gledalski avditorij ni sestavljen iz monolitnega korpusa, vemo, da gre za zelo širok spekter segmentiranih gledalskih skupin. Kadrovsko kompetentna in dobro urejevana javna televizija bi morala znati producirati oddaje tako za najširši gledalski krog kot specializirane oddaje za segmentirane gledalske publike, ki jih zanimajo področja od kulture, znanosti, zdravstva ipd., pa vse do najbolj občutljive populacije otrok, slušno prizadetih ipd. To je tudi ena temeljnih nalog javne televizije, da ne dela oddaj samo za najbolj množičen gledalski okus, ampak za različne interesne skupine gledalcev; gledanost seveda ne more biti odločilen kriterij za različne zvrsti oddaj, kriterij sta kakovost in odziv pri gledalskih publikah, ki jim je konkretna oddaja namenjena.
Zadnja leta je nacionalka doživela precej kritik; tako na račun domnevno »politično neuravnoteženega« informativnega programa kot glede populistične komercializacije svojega razvedrilnega programa. Zdi se, kot da bo zaradi panike, ki jo grabi, ko analizira lestvice merjenja gledanosti posameznih oddaj in jih primerja s komercialkinimi, storila samomor …
Zakaj je bilo tako, je najbolje vprašati odhajajočega direktorja Antona Guzeja, čeprav je vprašanje, koliko bolje po štirih letih razume bistvo in pomen javne televizije, kot ga je ob svojem prihodu nanjo. Sicer pa stanje zadnjih let kar dobro ponazarja malce hudoben, pa zato nič manj ustrezen naslov članka Marka Milosavljevičevega iz Delove Sobotne priloge iz leta 2007 Zmešnjava, vedno manj gledana. Že takrat je Milosavljevič v uvodu ugotavljal moment presenečenja, s katerim vedno znova postreže javna televizija: ko že misliš, da je doseženo dno, te vedno znova preseneti in pade še na nižje dno. Glejte, profesionalci vseh poklicev, ki na RTV delajo z odnosom in dobro, od vsebinskih do tehničnih, in ti so na televiziji kljub preštevilnim odhodom še vedno v večini, preprosto ne zaslužijo, da jim je v vseh teh tranzicijskih letih politika pogosto nastavljala ljudi, ki jih vlečejo s sabo na vedno globlje dno. Dna bo nekoč kljub vsemu zmanjkalo in stvar se bo dokončno razbila in potopila. To pa bi bila na dolgi rok katastrofa, Slovenija potrebuje močno, urejeno, verodostojno in ustvarjalno javno televizijo kot osrednjo medijsko in kulturno institucijo.
Uredništvo kulturno-umetniškega programa, katerega odgovorni urednik ste, je poleg informativnega, razvedrilnega in športnega eden štirih programskih stebrov Televizije Slovenija. Vanj sodi kar osem uredništev: od oddaj o kulturi, domače igrane produkcije, dokumentarnih filmov, tujega filmskega programa pa do resne glasbe in baleta, verskih, izobraževalnih, otroških in mladinskih oddaj, vanj pa spada tudi oddaja Prvi in drugi. To je zelo zajeten in vsebinsko, pa tudi kar zadeva ciljno publiko, izrazito heterogen sklop. Je takšna ureditev po vašem mnenju optimalna?
Iz številnih razlogov je precej daleč od optimalne. Kopica programov, vitalnih za javno televizijo, je stlačena v en koš in potem ljudje, ki nimajo pojma o televiziji, ali pa želijo manipulirati s podatki, modrujejo v stilu, ja kaj pa nenehno lamentirajo ti kulturniki, saj imajo več denarja kot razvedrilci ipd. Bistvo je to, da so marsikateri izmed naštetih programov, recimo igrani, dokumentarni, otroški ali izobraževalni, na primerljivih javnih televizijah samostojni programi. Organizacijsko smiselna ureditev bi bila, da bi bili ti vitalni programi tudi na naši javni televiziji samostojni ali vsaj primerljivo strukturirani in da bi imel vsak izmed teh programov, torej filmski, otroški, dokumentarni ali izobraževalni, primerljiva sredstva kot recimo razvedrilni program. V bistvu je kadrovsko in finančno marsikatero od uredništev v kulturnih in umetniških programih samo še torzo, nastavek za program, tudi zaradi restriktivne kadrovske politike do teh programov v zadnjih letih. Danes je v njih več kot 10 odstotkov manj zaposlenih kot pred štirimi leti, da ne govorim o daljšem obdobju: v zdajšnjem uredništvu za resno glasbo in balet je bilo recimo leta 1985 ob uredniku uredništva zaposlenih še šest urednikov področij, danes je le še en sam.
Saj lahko poveva, da letni proračun kulturno-umetniškega programa znaša dobrih sedem milijonov evrov. To se, če seveda ne upoštevamo vseh vsebin, ki jih program pokriva, sliši veliko, pa vendar je to proračun malce ambicioznejšega evropskega celovečernega igranega filma ...
Da, ali pa štirih, petih filmov našega filmskega sklada. Od teh približno sedmih milijonov sredstev iz rednega letnega plana je treba odšteti še nekaj več kot 2,5 milijona evrov za nakup stotine tujih filmov, nadaljevank, dokumentarcev, glasbenih oddaj in risank, tako da za lastni program ostane približno 4,5 milijona. S tem denarjem naredimo na leto tri do štiri televizijske filme, več deset dokumentarnih filmov, izobraževalnih dokumentarnih serij z različnih področij, od umetnostnozgodovinskega do naravoslovnega, pa seveda širok spekter oddaj za otroke, izobraževalnih, kulturnih, verskih in glasbenih oddaj.
Denar je seveda pomemben, še zdaleč pa ni edini, ki lahko kroji kakovost posameznih oddaj. Če se malo ustaviva pri oddajah kulturnega uredništva, kot so monotematske oddaje, denimo Podoba podobe, Pisave, Umetni raj … ali magazinski Osmi dan: gledalci z nekaj kilometrine imamo občutek, da so na sporedu že desetletja, da so narejene bolj ali manj enako kot pred dvajsetimi leti, kultura in umetnost, ki sta predmet teh oddaj, pa imata velikokrat še kar naprej mokrocvetočo podobo kulture z veliko začetnico …
Glejte, očitke, da gre pri tovrstnih oddajah za nekakšno »19. stoletje«, že leta in leta poslušamo od različnih ljudi, ki pa v svojih medijih niso naredili ravno kakšnih avantgardnih prebojev in so bolj ali manj nemi protagonisti izrivanja kulture na margino tiskanih medijev, ali pa nekaterih kritikov, ki so s svojim inflatornim in neselektivnim pisanjem že zdavnaj kolapsirali kot verodostojna kritiška imena. Očitek, da so nekatere monotematske oddaje leta in leta enake, sicer drži, ampak odgovor je lahko tudi takšen, da so pač kljub splošnemu padanju kriterijev v slovenski medijski krajini ohranile visoko raven.
Dobro, res je, da monotematske oddaje razen oddaje o filmu leta in leta vodijo isti ljudje, ampak, verjamem, da tudi najbolj referenčni. Boljših ta čas preprosto ni, navsezadnje je večina med njimi prejemnikov strokovnih priznanj s področij, ki jih pokrivajo. Ustvarjanje takšnih oddaj zahteva ogromno strokovnega in medijskega znanja.
Ob tem, da so bile monotemantske oddaje pred štirimi leti iz prvovrstnega programskega pasu tako kot oddaja Osmi dan prestavljene na 23. uro in da so se zaradi neke hotene ali nehotene, vsekakor pa tako za ustvarjalce kot za gledalce ignorantske in žaljive logike vodstva te oddaje potem tako ali tako začenjale 15, 20 ali tudi 30 minut pozneje, je neverjetno, na kakšen odziv so naletele nekatere med njimi. Tako so recimo oddaje iz cikla Podoba podobe, ki jih vodi Iztok Premrov (o Zoranu Mušiču, Alojzu Ganglu, razstavi slovenskih impresionistov v Narodni galeriji in druge), sicer tudi letošnji dobitnik prestižne Steletove nagrade, dosegale med šestdeset do osemdeset tisoč gledalcev, to pa je blizu današnjih gledanosti osrednje informativne oddaje.
Osmi dan je bil v zadnjih letih prenovljen, posodobljen v skladu z vedno hitrejšim razvojem medija, tudi vodi ga in prispevke zanj dela večinoma mlajša generacija novinarjev, po moji presoji na dobrem in referenčnem nivoju. Nasploh je največja pridobitev uredništva oddaj o kulturi, da se je v zadnjih letih izoblikovalo nekaj izvrstnih novinark. Ob tem smo uvedli tudi Ars 360, sodobno in dinamično oddajo, ki zelo dobro nagovarja svojo ciljno publiko.
Na kritično ost v vašem vprašanju bi z enim stavkom odgovoril takole: res je, da v zadnjem obdobju nismo uvajali kopice novih oddaj, formatov, medijskih pristopov, ker je bilo to v kontekstu dogajanj praktično nemogoče, po drugi strani pa smo ohranili visoko raven teh oddaj. Ne moremo se hvaliti, da smo napredovali, lahko se le hvalimo, da se nismo skrhali ali razsuli.
Omenili ste pozne termine predvajanja. Tako kot kulturne oddaje pa nacionalka v čedalje poznejših terminih predvaja tudi tako imenovani avtorski film, pa filme evropskih ter drugih kinematografij, elitni čas pa je precej naklonjen hollywoodski in holivudski produkciji, ki je že sicer močno prisotna na številnih drugih televizijskih kanalih, da o kinu ne govorimo.
Sredini filmi, ki so edina stalnica v prvovrstnem programskem pasu na prvem programu in so bili leta zaščitni znak za kakovostno filmsko produkcijo, so bili zadnja leta najbolj pod pritiskom gledanosti in tako bolj ali manj nujno tudi komercializacije. Ob vseh turbulencah in pritiskih, najprej na urednika filmske redakcije Jaroslava Skrušnyja in pozneje Igorja Palčiča, je ta termin še vedno ohranil nekaj svojega starega slovesa. Navsezadnje se ob sredah še vedno vrtijo večinoma kvalitetni filmi, ki ne prihajajo iz Hollywooda in niso komercialno usmerjeni. Od začetka marca so si recimo sledili špansko-ameriški Vicky Cristina Barcelona, danski Po poroki, italijanski Gomora, italijansko-ameriški Malena, poljski Katyn itd. Tudi pogled čez daljše obdobje kaže, da je kljub občasnemu vdoru komercialnih filmov poudarek še vedno na kakovostni evropski produkciji, nenavsezadnje imamo čez poletje ob ponedeljkih ob 21.00 na sporedu šest vrhunskih klasik češke kinematografije, tri Formanove in tri Menzlove filme
Sicer pa je, to je tudi prav in v skladu z vlogo javne televizije, na nacionalni še vedno daleč največ avtorskih filmov, kvalitetnih literarnih nadaljevank (npr. Bratje Karamazovi, Razsodnost in rahločutnost, Jesenin, Mannovi) in kvalitetne evropske produkcije, ki jo predvajamo v ciklu Dediščina Evrope.
Na nekem mestu ste pred leti dejali, da imajo multinacionalke, medijske in gospodarske korporacije svoj interes, zato je, če vas citiram, »za ohranjanje neke kulturne nacionalne identitete potreben zelo kakovosten sodoben javni servis, ki bo znal soustvarjati to, čemur pravimo slovenska nacionalna identiteta. Seveda na sodoben način. V operi, baletu, literaturi, videoumetnosti, v širši kulturi, povsod. Absolutno ni dobro, če se kultura zapira v hermetične oddaje, ki ne dosežejo gledalca. Namen je ravno obraten.« Naši javni televiziji to uspeva?
Namen je gotovo vedno ta, da različne oddaje korespondirajo s pričakovanji ciljnih publik. Seveda oddaje ali posamezni projekti kdaj zgrešijo ta cilj, to pa ni dobro, televizija je pač po definiciji medij, sredstvo (kar najbolj) množične komunikacije, program se pač dela za različne interesne skupine gledalskih publik in ne kar tako v prazno, za nikogar. Statistično tudi najbolj kvalitetnim javnim televizijam ali produkcijskim korporacijam določen odstotek projektov preprosto ne uspe. Problem se mi zdi bolj to, da slovenska javna televizija iz različnih razlogov ne zmore več zagotavljati celotnega spektra programa (na primer glasbeno-scenskih del, zahtevnejših dokumentarističnih ali igranih serij, dokumentarnih reportaž itd.) ali da so količinsko določene eminentno televizijske zvrsti (televizijski film, televizijska drama, adaptacije gledaliških del ipd.) prisotne v tako reducirani obliki, da skoraj že izgubljajo domovinsko pravico na televiziji, to pa ni niti v skladu s temeljnim poslanstvom javne televizije in seveda ni niti korektno do gledalcev, ki plačujejo delovanje te televizije.
Še bolj kot televizijski film pa je eminenten televizijski žanr nadaljevanka. Pri nas je zdaj to precej nedohranjen, pa po drugi strani tudi precej banaliziran žanr, katerega »smeri razvoja« zadnja leta očitno diktirajo komercialne televizije. Najbrž pa je naloga javne televizije, da tudi v tem žanru zelo aktivno išče in ustvarja kakovostne pisce ter kakovostne vsebine, ki po možnosti odpirajo tudi relevantne družbene teme. Kaj je vzrok težav? Denar, kadri, ideje, produkcija?
Tu je odgovor precej preprost, imamo takšne domače nadaljevanke, kakršne so scenaristične in izvedbene zmogljivosti na slovenskem tržišču. Kot veste, je javna televizija dolžna vsako leto določen delež svoje produkcije zaupati neodvisnim producentom in nadaljevanke so tista zvrst, za katero izvajalce že leta iščemo na javnem razpisu. Nekatere nadaljevanke v zadnjih letih so bile po moji presoji na visoki ravni, recimo Čokoladne sanje v režiji Vojka Anzeljca in v izvedbi produkcijske skupine Mangart ali Se zgodi režiserja Metoda Pevca v izvedbi Emotionfilma, drugim se je poznalo, pa jih seveda iz poslovne korektnosti ne bom omenil, da poskušajo producenti z ne ravno nadstandardnim denarjem čim bolj ekonomično doseči osnovno kvaliteto in potem z nižjimi legami loviti gledalsko pozornost, to pa se seveda nujno kaže v slabši kakovosti. Sicer pa je v zadnjih dveh, treh letih opazen premik navzgor v številu solidnih ali celo dobrih scenarijev za nadaljevanke, ki prihajajo na razpis, tako da upam in pričakujem, da bo višjemu scenarističnemu standardu v prihodnje sledil tudi kvalitativen preskok v izvedbi.
V leru, Outsider, Kajmak in marmelada, Pod njenim oknom, Delo osvobaja, Hit poletja, Vampir z Gorjancev, Angela Vode, skriti spomin … vse to so bili pri gledalcih bolj ali manj uspešno sprejeti televizijski filmi, nekateri celo z zelo spodobnim kinematografskim življenjem. A večina je nastala v sodelovanju z zunanjimi producenti. Kako je z lastnimi produkcijskimi zmogljivostmi Televizije Slovenija? In sploh s prihodnostjo televizijskega filma?
Vsi našteti filmi so v osnovi televizijski projekti, nekaterim od njih smo pač v sodelovanju z neodvisnimi producenti omogočili tudi kinotečno izvedbo ali vsaj povečavo na filmski trak, da so lahko sodelovali na filmskih festivalih. Glede na majhno letno produkcijo, ko z otroškimi ali mladinskimi filmi vred v povprečju naredimo štiri ali pet filmov, je iztržek dober. Samo v zadnjih treh letih smo bili recimo z dvema filmoma v ožjem izboru za najboljši evropski televizijski film na Prix Europa v Berlinu (to sta Hit poletja režiserja Metoda Pevca in Angela Vode režiserke Maje Weiss), kratki film Vsakdan ni vsak dan Martina Turka je bil uvrščen v eno izmed sekcij prestižnega filmskega festivala v Cannesu.
Kot manjšinski partner pa sodelujemo pri večini filmov, ki jih podpira filmski sklad, od Petelinjega zajtrka nazaj in naprej. Pri tem sodelovanju smo po vložku v resnici manjšinski partner, je pa prav, da smo zraven.
Sicer pa so lastne produkcijske zmožnosti javne televizije vedno šibkejše, v najboljših letih je javna televizija lahko producirala toliko igranega programa, da je bil vsak mesec na sporedu kakšen televizijski film, igra ali teve drama. Načeloma pa je ob dejstvu, da je v zadnjih letih slovenska scenaristika, eno izmed šibkih področjih slovenskega filma, v vzponu, ob številnih dobrih režiserjih srednje in mlajše generacije realno pričakovati vzpon televizijskega filma, če bo imel ta dolgoročno zagotovljena obsežnejša stabilna finančna sredstva. ORF, ki je prej manjša kot večja evropska javna televizija, nameni na leto okrog 45 milijonov evrov lastnih sredstev za proizvodnjo filmov, koproducenti in drugi viri prispevajo še 30 do 40 milijonov na leto. V celoti je njihov vložek v televizijske filme približno štiridesetkrat večji kot naš. Če bi na slovenski javni televiziji namenili za televizijske filme, nadaljevanke in nanizanke približno toliko, kot ima recimo razvedrilni program, bi se iz nastavka za filmski program lahko razvil program, ki bi gledalcem zagotavljal kompletnejšo ponudbo slovenskih filmov, ki imajo razen redkih izjem ob presežni umetniški vrednosti tudi zelo dobro gledanost.
Dobri dokumentarci so zaščitna znamka vsake dobre javne televizije. A Otroci s Petrička se najbrž ne dogajajo vsak dan niti na BBC?
Dokumentarni program je po kvaliteti ter odzivnosti pri gledalcih in kritikah paradni konj slovenske javne televizije, ob vrhunskih Otrocih s Petrička bi lahko naštel še vrsto odličnih dokumentarcev iz zadnjega obdobja, od dokumentarca o Plečniku in Fabianiju, Ivani Kobilci, Almi Karlin Dušanu Jovanoviću, do številnih izvrstnih dokumentarcev Amirja Muratovića, Andraža Pöschla ali Polka filma Dušana Moravca. Na splošno je slovenska televizijska dokumentaristika v kontekstu ostalih zvrsti povsem v ospredju; k temu ogromno prispevajo tudi kakovostni televizijski snemalci oziroma direktorji fotografije, montažerji in drugi profesionalni sodelavci s tehničnega področja.
Dokumentarci so seveda različnih žanrov. Je nacionalka dovolj fleksibilna, da se lahko takoj odzove na dogodek, ki bo lahko nekoč predmet dokumentarca? V tem je gotovo lahko njena velika prednost.
Niti ne, nacionalka je precej birokratizirana ustanova, to je do določene mere sicer nujno, ker se produkcija načrtuje za mesece vnaprej. Večja fleksibilnost bi gotovo omogočala boljšo odzivnost in večjo ustvarjalnost, ki pa pri takšnem kolosu ne dopušča pretirane improvizacije.
Pred leti ste izjavili, da pogrešate oddajo, ki bi ponovno odprla prostor za mnenja in diskusije različnih ljudi s širšega področja kulture. Tak poskus je bila pred leti pogovorna oddaja Peti element. Danes pa lahko le sklenemo, da se je nacionalka skorajda povsem odpovedala širši družbeni refleksiji. Ali drugače: razume jo tako, da v studio pripelje »strokovnjake«, jih pričakovano in vse bolj predvidljivo posede levo (denimo Vlada Miheljaka) in desno (denimo Bernarda Nežmaha), vmes še kakšnega državnega sekretarja, in želi dajati vtis soočanja različnih mnenj. To je linija najmanjšega napora: nič ne vidim, nič ne slišim. Nič me pravzaprav zares ne zanima.
Peti element je bil eden izmed poskusov, da slovenski intelektualci, kulturniki in ustvarjalci v družbi vzpostavijo drugačen način javne komunikacije, bolj poglobljene in široke, kot to dopuščajo politične oddaje. Poskus, da se v središču družbe zasnuje medijski micelij, iz katerega bi se v koncentričnih krogih širil javni prostor, v katerem bi ljudje preverjali ideje, relevantne za naš družbeni, umetniški, ustvarjalni tukaj in zdaj. Ko je voditelj oddaje Aleš Čar odšel na Dnevnik, je Peti element zgubil svojo prebojnost in začel počasi usihati. Še vedno zagovarjam takšen tip pogovorne oddaje, res pa je, da mora imeti primernega voditelja, teh pa na žalost v našem prostoru ni v izobilju.
Vaša ugotovitev o odpovedi družbeni refleksiji je na mestu, postavljanje na levo in desno, za in proti, zaostrovanje na dva skrajna pola sicer prinaša privid nekakšne dinamike, v bistvu pa podpira in zaostruje že tako izrazito bipolarnost slovenskega prostora. Različna mnenja so seveda nujna za obstoj odprte družbe, problem je metoda, ki ta mnenja še zaostruje in polarizira, namesto da bi jim omogočala komunikacijski prostor, v katerem bi prišlo do prepletanja mnenj, presečišč in konsenzualnih točk, na katerih se šele lahko dogaja soglasje državljanov o temeljnih principih družbe, v kateri hočeš nočeš vsi živijo in sobivajo.
Oster kritik medijev, pokojni francoski sociolog Pierre Bourdieu, je bil celo mnenja, da televizija z različnimi mehanizmi, ki sledijo imperativu čim večje gledanosti, tako imenovanemu medijskemu učinku, ne le spreminja vse sodelujoče tako v vir kot predmet manipulacije, ampak močno ogroža različne sfere kulturne produkcije, umetnost, literaturo, znanost, pravo. Še več, ogrožala naj bi tudi politično življenje in demokracijo. Enake trende je Bourdieu, kot vemo iz njegovih dveh televizijskih predavanj, natisnjenih v knjižici Na televiziji, zaznal tudi pri tako imenovanem resnem tisku. Vi imate izkušnje z obema medijema.
Bordieu upravičeno opozarja na nevarnosti, ki jih prinašajo množični mediji. Vendar se v razvitih demokracijah skandinavskega, nemškega, francoskega ali angleškega tipa, ki je s svojimi intelektualci in politiki zmožna samorefleksije, zavedajo tega, da sprega liberalnega kapitalizma in lastništva medijev lahko iz medijskega orodja naredi neobvladljivo sredstvo merkantilistične ali politične manipulacije. Celo v ZDA kot motorju liberalnega kapitalizma ob krizi središčnih tiskanih medijev in pohodu brezobzirnih medijskih korporacij murdochovskega tipa ugotavljajo, da medijev le ne gre povsem prepuščati trgu in njegovim mehanizmom. Z množičnimi mediji je v bistvu tako kot z drugimi človeškimi iznajdbami: lahko so sredstvo za uničevanje, lahko človeku pomagajo pri ustvarjanju osebne in družbene blaginje. Sicer pa ni v naravi medija, da a priori nivelizira, zmanjšuje, zožuje vertikalne ali presežne vrednote. Enako motnost ima za delovanje v nasprotni smeri. Celo na RAI, ki ni ravno vzor evropske javne televizije, so recimo pred časom predvajali serijo Benignijevih branj Božanske komedije, njihova produkcija filmov in dokumentarcev pa je večinoma na ravni, ki prej konstituira, kot spodjeda kulturno in javno sfero.
Bourdieujevo stališče je pravzaprav strašljivo, saj sugerira, da so (svobodni) mediji sicer eden nujnih pogojev demokratične družbe, obenem pa to družbo zaradi svoje lastne narave delovanja, ki teži k medijskemu učinku, torej čim večji gledanosti (branosti ...), tudi ogrožajo.
Medij je lahko sredstvo integrativne javne komunikacije ali narobe, merkantilistične ali politične manipulacije. Manipulativni moment v množičnih medijih je latenten, zato je toliko bolj bistveno, kakšno regulativo na medijskem področju ima posamezna država, kdo jih upravlja in koliko poklicne etike premorejo tisti, ki v njih delajo.
Eno glavnih pozornosti, seveda ne brez vzroka, Bourdieu zato posveti prav odnosu med intelektualci in televizijo: vpraša se, zakaj sploh sodelujejo v televizijskih oddajah. Zakaj, denimo, ne poskušajo izvedeti, ali bodo lahko sploh kaj povedali, koliko časa bodo imeli na razpolago, kaj bodo vprašani, kdo poleg njih bo še govoril ipd. Ker tega ne storijo, po njegovem mnenju jasno pokažejo, da na televiziji niso zato, da bi kaj povedali, ampak da bi se pokazali in bili videni. Učinek »biti viden«, »biti opažen« je televiziji seveda imanenten. Ima zoper njega kakšna konstruktivna orožja – biti opažen, a tudi slišan, razumljen …?
Če je recimo eden takih intelektualcev v Franciji Bernard Henri-Levy, zato ni nič manj intelektualec, pa kakor koli se strinjamo ali ne strinjamo z njim. Grobo rečeno, intelektualci v slonokoščenem stolpu, ki ne komunicirajo z družbo, vanjo ne prispevajo kaj dosti. Vrhunski violinist, ki igra sam zase v svoji dnevni sobi in svoje glasbe javno nikoli ne predvaja na koncertih ali je poslušalcem ne posreduje vsaj na zgoščenkah, je lahko neponovljiv človek in idealen lik za kakšen film ali roman, ljudem okrog sebe, skupnosti, javnemu prostoru pa ne daje prav dosti.
Skepsa intelektualcev glede možnosti za razvijanje misli je sicer upravičena, po drugi strani pa je treba razumeti zakonitosti medija. V izjavi za informativno oddajo kakšen intelektualec dejansko ne bo mogel razviti kompleksnejše misli, lahko pa jo bo v pogovorni oddaji, to se dogaja recimo v kulturnih Omizjih, Ambrožičevi pogovorni oddaji Intervju (ko so bili gostje recimo Tone Pavček, dr. Jože Pirjevec,ali dr. Andrej Capuder) ali recimo v Čolnikovem Večernem gostu, ko je bil gost dr. Edvard Kovač. Ali kot je bilo to mogoče v Moravčevem dokumentarcu Govoreče glave, v katerem so glavni protagonisti trije slovenski filozofi dr. Ivan Urbančič, dr. Rado Riha in dr. Marko Uršič.V pametni družbi bi morala biti dolžnost medijev, da intelektualcem odmeri primeren prostor v javnih medijih, dolžnost intelektualcev pa, da v tej družbeni igri sodelujejo.
Pred leti ste napisali roman Zadnja Sergijeva skušnjava. To je bil eden redkih družbenokritičnih tekstov v sodobni slovenski literaturi. Toliko bolj, ker se je posvečal življenju na medijski sceni in ob njej. Vas kot pisatelja vznemirja misel na roman o televiziji: bi bila to groteska, komedija, drama ali politični triler?
Verjetno vsega malo, ampak v resnici se takšnega romana ne bi lotil. Navsezadnje delam na televiziji že več kot šestnajst let, na njej je še vedno ogromno odličnih novinarjev, ustvarjalcev, tehničnih mojstrov različnih usmeritev in nasploh sijajnih ljudi, od vratarjev do ljudi iz voznega parka. Nimam namena postati nestbešmutzer, onečejevalec gnezda, v resnici se mi zdi smiselna samo takšna kritika delovanja javne televizije, ki lahko prispeva k njenemu izboljšanju, kakšen napol grotesken roman pa bi k temu prispeval bolj malo.
Pogledi, 25. avgusta 2010