Dorota Masłowska, pisateljica
Konec sveta bo prišel s potrošništvom
Foto: Mavric Pivk
20. 03. 2013
Poljska literarna zvezda, 29-letna Dorota Masłowska, ki je v Ljubljani gostovala v okviru literarnega festivala Fabula, je med svojim nekajdnevnim obiskom privolila v en sam intervju. To je podatek, ob katerem vzbrstijo predsodki in se priostrijo novinarska peresa, s katerimi se pišejo vprašanja za sogovornika. Toda avtorica romana Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo (v imenitnem prevodu Tatjane Jamnik je izšel pri založbi Modrijan) in igre Pri nas je vse v redu (na sporedu v ljubljanski Drami) je v živo bolj kot naduta in problematična umetnica delovala kot malce zgubljena dvajsetletnica. Prikupno zmedena in ne povsem odločena glede smeri, v katero naj gre njeno življenje, kot ribe v akvariju hotelskega bara, kjer je potekal pogovor.
Najprej se je na glas zamislila nad žalostnim dejstvom, da se morava pogovarjati v angleščini – ko pa sta si poljščina in slovenščina tako blizu. Že že, toda sporazumeti se ne v enem ne v drugem jeziku ne bova mogli, odvrnem in ji zaupam, da sem si pred dnevi tudi sama želela, da bi znala kaj poljščine, kajti glavnina zadetkov na spletu, ki govorijo o njej in njenem delu, je v poljščini. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se prepustim storitvi Google Translate …
Pa začniva na začetku, pri vaši prvi knjigi Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo, ki ste jo napisali pod vodstvom priložnostnega mentorja, Paweła Dunina-Wasowicza, urednika mesečnika Lampa …
Lampa takrat ni bil mesečnik, temveč nekakšno neodvisno pankovsko glasilo, bolj zin, objavljali so ga na štiri mesece v petsto izvodih, samo za avtorje in prijatelje. Uredniku sem poslala nekakšno kratko zgodbo, ki je bila zelo mladostniška. Odločil se je, da jo bo objavil, mene pa je najino prijateljstvo tako prevzelo, da sem začela pisati Poljsko-rusko vojno, pošiljala sem mu posamezne odlomke. Pri pisanju sem se zabavala, nisem imela namena objaviti romana, dovolj mi je bilo, da sem ga s svojimi zgodbami kratkočasila. Toda dan za dnem se je besedilo debelilo in po dveh tednih je postalo jasno, da bo iz tega nastal roman. Obljubil mi je, da ga bo objavil, a ker je po naravi rahlo depresiven in črnogled, je napovedal tudi, da bo to katastrofa in da bom posredno kriva za dokončen propad njegove male založbe. Roman je izšel v tisoč izvodih, stroške izdaje je poravnal z zadnjimi prihranki in zelo je bil presenečen, ko je tisoč primerkov pošlo v prvem dnevu in je moral naročiti dotisk. V mesecu dni se je knjiga izkazala za uspešnico in tako sem postala zvezda.
Poljsko-rusko vojno ste pisali ob koncu srednje šole, namesto da bi se učili za maturo in šli delat izpite. Kakšen je bil odziv vaših staršev na takšno odločitev?
To ni res, to je zagrešil Google Translate!
Ne, slišala sem v radijskem intervjuju s slovensko prevajalko Tatjano Jamnik, ki je resda poudarila, da se tako govori …
Okej, toda gre za legende. Naredila sem maturitetne izpite, in to precej dobro.
Ja, očitno res, ker ste se potem vpisali na študij psihologije na univerzi v Gdansku. Pa vendar, kakšen je bil odnos vaših staršev do pisanja?
Moji starši so bili zaprepadeni, ker je bil roman izjemno vulgaren. Bila sta čisto iz sebe, spominjam se mame, ki me je poskušala prepričati, naj knjige ne objavim, bilo jo je strah, da se bo naši družini zgodilo kaj groznega. Mislim, da je bilo to za vse nas zelo naporno obdobje. Poljsko-ruska vojna je res povzročila nacionalni šok. Nekaterim se je knjiga zdela genialna, bile pa so tudi druge književne avtoritete, ki so jo razglašale za dokončni propad poljske literature. Spočetka res ni bilo tako jasno, da bo knjiga naposled uspešnica.
Imam vtis, da se Poljake zlahka šokira. Saj Poljsko-ruska vojna ni tako škandalozna, konec koncev smo v drugih jezikih brali še vse kaj hujšega …
Res je, Poljake se zlahka da šokirati. (smeh) Ne vem pa, kako je z drugimi, razen Poljakov ne poznam drugih narodov.
Kakšne so možnosti, da nekdo iz rojstnega mesta, kot je vaše (ki pa spet ni tako majhno, saj Wejherovo šteje okrog 50 tisoč prebivalcev), postane pisatelj? Kako na vas gledajo vaši sošolci, ko se enkrat na leto dobivate na srečanjih?
Mislim, da so skoraj vsi moji sošolci v Veliki Britaniji. Ta predel države je namreč doživel množični eksodus. Sicer pa nisem tako prepoznavna, ne pritegujem pozornosti in ko pridem v Wejherovo, grem naravnost k svojim staršem.
In tja greste najbrž enkrat na leto, za božič?
Ne, saj ni tako grozno.
Omenili ste, da so vsi vaši sošolci emigrirali v Veliko Britanijo, kar me spominja na pojav zloglasnega poljskega vodovodarja. Kako se počutite kot poljska pisateljica v tujini, izpostavljena takšnim in drugačnim stereotipom, ki jih imajo tujci, sploh prebivalci zahodnih držav, o vzhodnjakih?
Mislim, da je najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavijo v zahodni Evropi, o komunizmu in kako hudo je bilo takrat živeti.
Toda tega se najbrž niti ne spominjate?
Malo se spominjam, bila sem stara šest let, ko je padel berlinski zid. Moji spomini na tisto obdobje so sestavljeni predvsem iz skupka čudnih vonjev in okusov, to je vse, česar se spominjam. Skoraj vedno pa me sprašujejo o temačnem in turobnem komunističnem obdobju.
V enem od intervjujev – upam, da Google Translate ni napačno prevedel – ste dejali, da koncept naroda zamira, da bodo prihodnji rodovi …
… govorili angleško?
Seveda, če pa bodo živeli v Veliki Britaniji! No, pravzaprav sem mislila reči, da bo prihodnjim rodovom, denimo generaciji vaše hčere, za narodnostno pripadnost mar toliko kot za barvo las, ki pa jo, kot vsakdo ve, lahko kadarkoli spremenimo. Se vam zdi tak razvoj dogodkov pozitiven?
Ne vem, toda zdi se zelo verjetno. Recimo zdaj, ko govoriva angleško. Ideja naroda mora propasti.
Opozorili ste tudi na to, da si dežele postajajo vse bolj podobne. Katere so tiste poljske značilnosti, za katere bi želeli, da se ohranijo za prihodnost?
Prav gotovo ne kradljivost! (smeh)
V kakšnem smislu?
Poljaki so znani po svojih izjemnih veščinah za krajo.
Aja, od tod tista šala: da se reklamno geslo poljske turistične organizacije glasi 'Pridite na počitnice na Poljsko, vaš avto je že tu'.
No, tega ne smemo ohraniti! Morda pa bi kazalo ohraniti posebni, temačni poljski smisel za humor, mogoče tudi našo gostoljubnost …
Morda mlečne restavracije?
Ali tega pri vas ni?
Ne, žal ne. Toda mislim, da je to dediščina komunizma. In lepo se mi zdi, da so na Poljskem obstale – sama namreč nisem preveč naklonjena tezi o izginotju narodov niti se mi ne zdi preveč verjetna, kajti po drugi strani se nacionalizmi v evropskih državah spet krepijo. Navsezadnje je tudi glavni junak Poljsko-ruske vojne, Silni, neke vrste poljski nacionalist. Mi lahko poveste kaj več o subkulturi, ki ji pripada?
Je pri vas ni? Možje v trenirkah?
Ne, v trenirkah se pri nas menda sprehajajo samo priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, ki živijo v predmestnih getih, o njih in njihovi subkulturi pa se je razpisal slovenski pisatelj Goran Vojnović v knjigi Čefurji raus.
Tudi na Poljskem lik moškega v trenirki, beli spodnji majici, supergah in z zlato verižico okrog vratu ter agresivnim psom na povodcu ni več tako popularen kot včasih. Pred kakšnim desetletjem, ko sem se spravila k pisanju Poljsko-ruske vojne, je bil ta lik izjemno popularen. Odtlej pa se je poljska družba malce spremenila. V Wejherovem sem živela v blokovskem naselju in nisem bila del te subkulture, vendar me je obdajala, njeni protagonisti so se mi zdeli po eni strani povsem običajni, po drugi strani pa eksotični in čudni. Bili so tema, ki se je ponujala sama od sebe, zdelo se mi je zabavno vživljati se vanje in poustvarjati njihovo miselnost.
»Imam dovolj denarja in si lahko marsikaj privoščim, poljski pisatelji pa morajo ponavadi delati še kaj drugega, da se preživijo. Jaz samo pišem, nimam nobene druge službe.«
Je Silni nacionalist? Je katolik? Kaj je še?
Ni preveč izobražen, ne premore kaj prida denarja, je odvisnik od drog. Je pobrit po glavi. Je mačističen.
Na koncu pa pristane v psihiatrični bolnišnici? Vsaj tako si sama razlagam razplet: znajde se v nekakšni inštituciji, kamor ga hodijo obiskovat.
Ne vem. Ne, res se ne spominjam, kako se knjiga konča. Morali se boste zanesti na lastno znanje o tej knjigi.
Ste delali kakšne terenske raziskave, preden ste se lotili pisanja?
Ne, ni mi bilo treba, saj so me takšni liki obdajali. Moje življenje je bilo raziskava. V majhnem mestu je vedno tako, ljudje živijo blizu drug zraven drugega in vsakdo o vsem vse ve.
V nekem intervjuju sem namreč zasledila, da ste na začetku svoje pisateljske kariere s seboj nosili fascikel s časopisnimi izrezki – mislila sem, da ste tako delali raziskave.
Ja, to je res. Toda teh stvari si nisem izrezovala za potrebe pisanja, temveč zato, ker so se mi zdele smešne ali čudaške.
Proti koncu Poljsko-ruske vojne se kot administratorka na policijski postaji pojavi sama Dorota Masłowska. Koliko svojih lastnosti ste vgradili v druge like?
To je precej težko vprašanje – ne le pri tej knjigi, temveč pri pisanju nasploh, koliko avtorja je v njegovih knjigah. Vedno jim vdihneš nekaj sebe, pripišeš kakšno svojo lastnost.
Recimo uživanje drog? Da ali ne?
Ja, če jih ne bi uživala, ne bi mogla opisati takšnih duševnih stanj, kot so v knjigi. Morala sem jih jemati.
Seveda, za potrebe raziskave. Kakšen pa je bil odziv vaših rojakov na vašo najnovejšo knjigo Kochanie, zabiłam nasze koty (Dragi, ubila sem mačke), ki se ne dogaja na nobenem specifičnem kraju, čeprav so nekateri v tem hoteli videti New York?
Pravzaprav ta knjiga s svojo vsebino (avtorica se norčuje iz knjig za samopomoč, tečajev joge, s katerimi si poskuša osmisliti življenje glavna junakinja, ki se približuje tridesetim letom; ostali liki jemljejo antidepresive, op. p.) ni vzbudila nobene prave kritiške razprave, dala sem kakšnih dvajset intervjujev, v katerih so me spraševali samo o meni, kaj si mislim o družbi in sodobnem svetu. To je zanimivo, kajti zdi se, da če knjiga nima oprijemljivega sidrišča, ne vzbudi razprav. S čimer sem pravzaprav kar zadovoljna.
Poleg knjig občasno pišete tudi časopisne kolumne, denimo za Lampo …
Ja, pišem za Lampo, ki je medtem postala mesečnik in ima subvencijo ministrstva za kulturo ter izhaja v mnogo več izvodih. Imam tudi nekakšen bizaren kulinarični podlistek, ki s kuhanjem nima kaj dosti skupnega razen imena, saj v njem pišem o vsem drugem.
Zdi se mi, da ste zelo čustveno navezani na svoj materni jezik: z njim se igrate, ustvarjate nove slenge … Kaj pravzaprav počnete – vsi, ki vaših knjig ne moremo brati v izvirniku, smo za to prikrajšani.
Pravijo, da imam izjemen posluh za pogovorno govorico. Res je, da zaznam veliko jezikovnih posebnosti, na koncu pa vse zmešam in ustvarim novo kompilacijo. Sem nekakšen barbarski pisec. Jezik, v katerem pišem, ni knjižni niti pogovorni, temveč je nekakšna moja lastna različica pogovorne poljščine.
»Poljsko-ruska vojna je res povzročila nacionalni šok. Nekaterim se je knjiga zdela genialna, bile pa so tudi druge književne avtoritete, ki so jo razglašale za dokončni propad poljske literature.«
Ali ustvarjate tudi nove besede, neologizme?
Ne. Mislim, da je bilo v Poljsko-ruski vojni res nekaj novih skovank, vendar tega običajno ne počnem. Bolj me prevzamejo slovnične napake, čudne besedne zveze, ki jih ljudje uporabljajo. Rada jim pokažem, kako maličijo jezik – moje knjige so kot nekakšno skrotovičeno jezikovno ogledalo, ki jim ga nastavljam.
V sodobni poljščini je verjetno tudi ogromno angleških besed …
Seveda, poljščina je okužena z angleščino. Vsa novejša poimenovanja so polonizirani angleški izrazi. Zato sem mnenja, da bodo narodi počasi izumrli.
Zakaj ste se odločili za študij psihologije, ki ste ga potem opustili – se vam ne zdi, da je študij psihologije zelo koristen za pisatelje?
Mislim, da je za pisatelje bolje, če pišejo! Ko začneš študirati psihologijo, se spočetka učiš samo, kako reševati teste, ni preveč kreativno, študij je bil zelo sholastičen. Zato sem ga opustila in se vpisala na študij kulturologije, ki me je navdihoval. To sem študirala tri leta, nisem bila najboljša študentka, a je kulturologija zelo spremenila moja stališča. Naučila sem se na vse gledati s širše perspektive.
V mnogih vaših delih je čutiti, da niste preveč naklonjeni potrošništvu, če se milo izrazim. Kako si predstavljate, da lahko nekdo, ki živi tu in zdaj, izstopi iz potrošniško naravnanega sveta?
Ni čisto tako. Sem prestrašena in navdušena nad potrošništvom hkrati, gre za mešanico strahu in odvisnosti od nakupovanja in prehranjevanja v znanih restavracijah, priznam, da sem kritik in žrtev v eni osebi. Rada opazujem potrošniške navade, saj menim, da bo konec sveta prišel skozi ta vrata.
Najbrž je podobno temu tudi vaše mnenje o knjigah za samopomoč (iz katerih, poleg joge, se norčuje v knjigi Dragi, ubila sem mačke, op. p.) – ali ste tudi od njih odvisni?
Ja, pa od joge. (smeh)
V New Yorku ste nekaj časa bivali s pisateljsko štipendijo – ste v tem času dobili navdih za vaš najnovejši roman, ki mu nekateri pripisujejo, da se dogaja prav tam?
V New Yorku sem bila pogosto, kot štipendistka pa sem živela kakšno uro stran od New Yorka, na deželi, in med tem časom sem predvsem pekla torte in se vozila s kolesom. Knjiga Dragi, ubila sem mačke pa opisuje mešanico med newyorškim in varšavskim življenjskim slogom.
Preskusili ste se tudi kot igralka – v Poljsko-ruski vojni ste zaigrali samo sebe. Kakšna je bila vaša igralska izkušnja?
Tega ne smem več narediti! Rekla sem si, da je to enkratna priložnost, da zaigram v filmu, in da je ne smem zamuditi, vendar sem jo doživljala kot mučenje, kot moro. Nisem tip osebnosti, ki se dobro počuti v soju žarometov, z vsemi kamerami okrog sebe.
Razčistili sva, da v resnici niste sovražno nastrojeni proti potrošništvu, kakšen odnos pa imate do družbenih omrežij? Našla sem vaš profil na Facebooku – ali ste ga ustvarili sami in ga uporabljate?
Ne, najbrž so ga ustvarili moji oboževalci. Sploh ga še nisem videla! Nimam profila na Facebooku. Nisem fanatik sodobnih tehnologij. Poznam ogromno ljudi, ki niso na Facebooku, zato se mi zdi, da ga ne potrebujem. Nimam nobene teorije v zvezi s tem, sem bolj analogna.
Kaj pišete ta čas?
Ta čas ne pišem nobene nove knjige, temveč pišem besedila za pesmi. Glasba je postala moja nova obsesija, književnost sem potisnila na stranski tir. Pišem besedila za pesmi, ki jih bom sama zapela. To jesen bom izdala svoj prvi album, trenutno nisem več pisateljica in sem zaradi tega zelo zadovoljna.
Zakaj?
Ni preveč kreativno, da se toliko časa ukvarjaš z eno in isto stvarjo. Zgodi se ti, da začneš igrati vlogo, ki jo od tebe pričakujejo drugi. To pa ni dobro ne za možgane ne za tvoj ego, ki postaja iz dneva v dan večji. (smeh) Pravo razsvetljenje sem doživela, ko sem začela delati nekaj, česar ne znam, nov izziv.
Je donosno biti pisatelj na Poljskem?
Moj položaj je malce poseben, ker sem postala literarna zvezda; vem, da se sliši smešno, ampak tako je. Imam dovolj denarja in si lahko marsikaj privoščim, poljski pisatelji pa morajo ponavadi delati še kaj drugega, da se preživijo. Jaz samo pišem, nimam nobene druge službe. Ne bi znala opravljati nobenega drugega dela razen pisanja. No, mogoče bi znala peči torte.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
