Kdo je Bogu ukradel čas?
Jacques Le Goff: Denar in življenje. Gospodarstvo in vera v srednjem veku. Prevod Gregor Moder, spremna beseda Mladen Dolar. Založba Sophia, Ljubljana 2012, 130 str., 15,80 €
22. 04. 2013
Malo je zgodovinskih obdobij, do katerih bi imela sodobnost tako ambivalenten odnos kot do srednjega veka. Priznati je treba, da bega že sama sintagma: iz nje je mogoče sklepati, da gre za izsek časa, ki se definira po svoji vmesnosti, ki se na časovnici razteza kot nepomembno nujno zlo niza nazadnjaških stoletij, razpetih med opevano antiko in razsvetljeno renesanso, kot enolična vožnja med dvema markantnima postajama. Zelo stereotipne so tudi z njim povezane aluzije in asociacije: srednji vek še vedno povezujemo z institucionalno prevlado hegemonske Cerkve, vsesplošnim mračnjaštvom in iracionalnimi izbruhi verskega fanatizma. Zelo paradoksalno pri tem pa je dejstvo, da je sodobna kultura močno zaznamovana z motivi, kulturnimi obrazci, simboli in zgodbami, ki izvirajo prav iz srednjega veka, kar dokazuje veliko število fikcijskih ali poljudnostrokovnih (pa tudi kvaziznanstvenih) del, ki se na ta ali oni način ukvarjajo denimo s skrivnostjo svetega grala in se nemalokrat povzpnejo na same vrhove lestvic največjih prodajnih uspešnic. Kako torej razmišljati o srednjem veku danes? Kako se lotiti tega kompleksnega in morda nekoliko nerodno koncipiranega konglomerata zgodovinskih, političnih in kulturnih teženj?
Eden najbolj zavzetih nasprotnikov stereotipnih pogledov na srednji vek – ki spoznanja, temelječa na strokovnosti, podaja na bralcu prijazen, nesuhoparen, berljiv način – je francoski zgodovinar Jacques Le Goff. Dela, kot so Za drugačen srednji vek, Intelektualci v srednjem veku ali Nastanek vic (vsa prevedena v slovenščino), so prave klasike medievalistike. Srednji vek, kakršnega spoznavamo ob branju Le Goffovih del, je idejno, kulturno in filozofsko izjemno živ, dinamičen, eklektičen čas političnih nemirov, socialnih premen, intelektualnih vrenj, paradoksov in pravih karnevalskih obratov, čas, katerega močni barvni toni, ki prevladujejo tako v vizualni kot literarni umetnosti, nas ne smejo zavesti v prepričanje, da nima nians, da ne zahteva prefinjene obravnave in pretanjenega občutka za številne, nemalokrat zelo subtilne pomenske odtenke.
»Fenomen oderuha v eni sami pojavi uteleša več problemov in vprašanj, ki so se zastavljala krščanski družbi na prelomnici, ki jo Le Goff imenuje »renesansa 12. stoletja«.«
Posebno živahno in kulturno razgibano je bilo obdobje na prehodu iz 12. v 13. stoletje, ki ga Le Goff imenuje »renesansa 12. stoletja«. To je razburkan, fascinanten čas urbanega razvoja, specializacije in rojstva novih poklicev, vznika sholastike na univerzah, predvsem pa čas, v katerem se rodi nova plast prebivalstva, ki se izmuzne tradicionalni delitvi družbe na red vojakov, duhovnikov in delavcev – to je obdobje, ko se rodi meščan. Ta nova družbena entiteta se izjemno hitro prilagaja novemu načinu poslovanja, tj. denarnemu gospodarstvu. In tam, kjer je za gospodarski zagon potreben denar, se kmalu najde nekdo, ki ga posoja in živi od zaračunavanja obresti za svoje posojilo, torej oseba, ki jo je srednjeveška kultura v strahu pred dvoumnimi čustvi, ki jih je ta poklic (čeravno se je vse bolj izkazoval za nepogrešljiv element ekonomskega življenja mesta in dežele) sprožal, kaj hitro označila s pejorativno oznako oderuh. V knjigi Denar in življenje Le Goff oriše težavno situacijo, s katero je bila ob tovrstnem poslovanju soočena srednjeveška moralna teologija. Ne glede na to, kako praktične in neobhodno potrebne so bile transakcije s posojevalci denarja, so vendar slonele na bogokletnem dejanju kovanja dobička na podlagi minevanja časa – na zaračunavanju obresti. Čas, ki po premisah filozofske teologije lahko pripada le Bogu, je tu ujet v človeško valuto, človek mu je samovoljno določil ceno in menjalno vrednost. Božja lastnina je bila iznenada merljiva v enotah smrtnikov. Preprosteje povedano: oderuh je Bogu (u)kradel čas. Srednjeveški človek je do oderuha čutil odpor, ki so mu teologi in filozofi poskušali nadeti teoretsko-religiozno podlago: nelagodje, ki ga danes (sploh v ekonomsko pesimističnih časih, ko so pogoltne banke ena izmed najvidnejših tarč vsesplošnega gneva) čutimo ob razmisleku o smiselnosti bančnega poslovanja, je srednji vek formuliral v sebi lastnih terminih in mentalnih podobah. Ko razlaga koncept oderuha v srednjem veku, pa Le Goff ne črpa toliko iz filozofskih razprav, temveč zvečine iz tistih produktov pisne kulture, ki so prišli v stik s širšo javnostjo – iz pridig, eksemplov, posvetnih zgodb, ki so krožili med vsemi plastmi prebivalstva in na svoji ravni zastavljali in razreševali problem greha oderuštva (v najnižjih legah se splošnim predsodkom do te dejavnosti nemalokrat pridružita tudi antisemitizem in ksenofobija).
A razvoj je bil prehiter, da bi ga visokoleteče obsodbe dohajale. Ljudje, ki so privatno širili zgodbice o oderuhih, ki zaradi svojega pohlepa po smrti trpijo v peklu, so v vsakdanjem življenju morali posojevalca denarja sprejeti kot eno izmed dejstev modernega trgovanja. Oderuh je postal poklic med poklici. Morda ni naključje, kot kaže tudi Le Goff, da se specializacija dejavnosti in gospodarstvo v mestih razcvetita približno ob istem času, kot se aktualizira vse bolj pertinentno vprašanje obstoja vic. Tako kot se je na zemlji med grad in podeželje vrinila kultura mesta, tako se je v srednjeveško transcendenco vrinil nov koncept, kraj, iz katerega lahko živi mrtve vedno odkupijo z molitvijo in darovi. Onostranstvo in tostranstvo sta si na tej točki podala roko – med črno perspektivo pekla in nedosegljivo belino nebes se je vrinila siva vmesnost vic in izkazalo se je, da je v njih prostor za oblatenega oderuha. Pragmatični duh, ki je vodil v razvoj modernega kapitalizma, je tu naredil svoje prve korake, potreba je prevladala nad ogorčenjem, želja po razvoju je preslišala moralne poduke.
Fenomen oderuha v eni sami pojavi uteleša več problemov in vprašanj, ki so se zastavljala krščanski družbi na prelomnici, ki jo Le Goff imenuje »renesansa 12. stoletja«. V knjigi Denar in življenje francoski zgodovinar tako na strnjen način predstavlja nekatere predpostavke, ki jih podrobneje razvija v svojih obsežnejših delih. Pričujoča knjiga je poučno, zanimivo zgodovinsko-sociološko delo, obenem pa tudi privlačno vabilo k branju Le Goffovih obširnejših razprav, posvečenih podobni tematiki. Vsekakor pa v njej ne umanjka element, ki je že zaščitni znak Le Goffovega dela, in sicer pogled na srednji vek kot na obdobje, ki mu marsikdaj po krivici odvzemamo zasluge, ki jih ima za razvoj nekaterih ključnih inštitucij sodobnega sveta in ki je mnogo več kot puščoben, brezobličen most med lepoto starega in osupljivostjo novega.
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
