Francoski obveščevalci in efekt Barbre Streisand
26. 04. 2013
Oddajnikom francoske obveščevalne službe DCRI (Direction Centrale du Renseignement Intérieur) v kraju Pierre-sur-Haute med regijama Rhône-Alpes in Auvergne grozi, da bodo na spletu dosegli tako nezaslišano slavo kot Barbra Streisand. Za kaj gre?
Kot piše revija Les Inrockuptibles, se je začelo pred dobrim mesecem, ko so pristojni iz DCRI navezali stik z družbo Wikimedia (ki bedi nad Wikipedijo) in jih prosili, naj umaknejo članek o lokaciji omenjenih oddajnikov, ker bi takšen podatek lahko ogrozil nacionalno varnost. Po natančnem preverjanju so se pri Wikimedii odločili, da zahtevek nima stvarne podlage in da mu ne bodo ugodili. Na začetku aprila pa je DCRI s pomočjo donatorja, ki Wikipediji z denarnimi nakazili omogoča delovanje, dosegla, da so omenjeni članek umaknili s spleta. Toda to je bil račun brez krčmarja – očitno francoski obveščevalci niso vedeli, kakšna usoda čaka vsakogar, ki poskuša izvajati cenzuro na spletu. Učinek, ki ga s tem dosežejo, se imenuje »efekt Barbre Streisand«, označuje pa »izjemno povečanje količine informacij o dokumentih, ki jih je kdo poskušal cenzurirati«. DCRI je s svojo nerodnostjo zbudila radovednost spletnih navdušencev ne le v Franciji, temveč po vsem svetu, ki so članek o oddajnikih ne le ponovno spravili v Wikipedijo, temveč so ga tudi prevedli v več tujih jezikov, tako da ga zdaj lahko prebirajo tudi tisti, ki ne znajo francosko. Hkrati so se zganili mediji in število ogledov omenjenega članka kar ne neha rasti ... Logika je preprosta: uporabniki spleta si ga želijo prebrati, dokler ne bo spet cenzuriran. In na njihovo stran so stopili tudi hekerji, ki izdelujejo zrcalne spletne strani in sploh po svojih najboljših močeh skrbijo, da bodo informacije še naprej na voljo javnosti.
Prva, ki je izkusila nenavaden odziv spleta na poskuse cenzure, je bila Barbra Streisand (od tod ime pojava). Leta 2003 je ameriški fotograf Kenneth Adelman, ki je na kalifornijski obali s fotografskim objektivom poskušal ujeti čim več ekoloških motivov, ponesreči naredil posnetek njene hiše v Malibuju in ga objavil na spletu. Streisandova je poskušala doseči, da bi fotografijo, ki sama po sebi sploh ni zanimiva, umaknili – dosegla pa je samo to, da si jo je ogledalo na stotisoče uporabnikov spleta.
Odtlej se je zvrstilo že kar nekaj žrtev »efekta Barbre Streisand«: Beyoncé, katere inkriminirane fotografije z nastopa na Super Bowlu si je – po njeni zahtevi, naj jih umaknejo z družabnega omrežja Buzzfeed – ogledalo nepredstavljivo več ljudi, kot bi si jih, če jih ne bi poskušala prepovedati. Enaka usoda je doletela Toma Cruisa, ki je poskušal s portala YouTube umakniti posnetek, v katerem izpričuje svojo gorečnost in privrženost scientologiji. Uradni zahtevek je vložila scientološka cerkev, tej pa se je s tem večjim veseljem postavila po robu skupina zagovornikov spletne svobode z imenom Anonymous, ki je poskrbela za nemoteno distribuiranje posnetka in izvedla več spletnih napadov na strani scientološke cerkve.
Primer Marthe Payne, škotske šolarke, je že prav zabaven: dekle je leta 2012 odprlo blog, kjer je objavljalo fotografije obrokov, s katerimi so stregli v šolski kantini, in hrano vsakič ocenilo z boljkone negativno oceno. Njeno ocenjevanje je povzel krajevni časopis, ki je članek naslovil z Čas bi bil, da odpustijo kuharice iz šolske menze. Zaposlene iz menze so se zbale za svojo zaposlitev, pritisnile na krajevne veljake, ti pa so prepovedali blog Marthe Payne. Pri tem pa pozabili na »efekt Barbre Streisand«: zgodba je prešla meje občine in se znašla v medijih povsod po svetu, lokalne oblasti pa so bile tako prisiljene stopiti korak nazaj in Marthi Payne spet dovoliti imeti blog. Slava ni izostala in cilj bloga, ki je bil od vsega začetka boriti se proti revščini na svetu in zbirati denar za lačne, se je začel uresničevati. Če bloga ne bi hoteli prepovedati, najbrž nihče razen Marthinih sovaščanov (in kuharic iz šolske menze) ne bi vedel zanj. Nauk vseh zgodb pa je: internet nikoli ne pozabi. Z drugimi besedami: kar je enkrat na internetu, se ne da več (neopaženo) zbrisati ...
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
