Marko Jakše: razstava Rožnati dim
Vrnitev čudnega zajca
Umetnik gledalca s svojo sugestivno narativno figuraliko najprej prestavi v okolje, zaznamovano z rdečo organsko magmo, ki se preliva v sok granatnih jabolk, v združenje njihovega semenja, mezečega skozi počene lupine prezrelih sadežev, prelivajočega se v neotipljive odseve, sledove frotažiranja. Platno deluje razboleno, razboleno, razboleno, a to je šele začetek raznorodnih občutij, ki jih dela vzbudijo v gledalcu, vstop v bohotno preobilje, nasičenost, ki se kaže kot absurd, vsesplošni razkroj, gnitje, pulziranje, enigmatičnost ...
Nekatere Jakšetove slike na prvi pogled spomnijo na nadrealizem, a v resnici ne gre za to, ampak za globoko pomenske konstrukcije, kompilacije, prelive vsebin, ki so vsaka zase in tudi vse skupaj zelo realne, a mnogoplastne, prepletene, sintetizirane ali prehajajoče med seboj, sugerirajoče določeno vrsto razumevanja, interpretacije in hkrati podirajoče jo, izmikajoče, sprevračajoče.
Zaton urbanih kraljestev moči
Zremo v zaton urbanih kraljestev moči, temeljev filozofskih, nravstvenih in sploh vsakršnih predpostavk, na katerih so zgrajena. Izkažejo se za zapletene konstrukcije nesmislov, toga udejanjenja togih idej, okostenelih zmot, brezupnih nerazumevanj življenja, bivanja ... ali zgolj za odseve dejstva, da vsega okrog nas preprosto ni mogoče razumeti, ker narava in struktura tega s svojo kompleksnostjo, ki se včasih zdi absurdna, preprosto ne omogočata. Smo sredi kaosa, ki pa ni povsem naključen, vanj se zamešavajo mnoge, zelo različne silnice, konstrukcije, sheme, poskusi osmišljanja ... Ti drug drugega ignorirajo, ovirajo, izrivajo, se konfrontirajo med seboj; skupno jim je predvsem to, da kakršnokoli konstruktivno sobivanje ni del njihovega koncepta, da širše, nadparcialne celote nihče ne dojema, saj je ta zunaj njihove zmožnosti sprejemanja in razumevanja stvarnosti.
Naslikani prizori se včasih zdijo kot igra, ki poteka po neznanih, skrivnostnih pravilih, a po drugi strani se zdi, da teh sploh ni, da gre zgolj za sobivanje nekaterih protagonistov, skupin, silnic, tendenc, za njihove poskuse uveljavljanja lastnih smotrov, hotenj, gonov ... Predvsem slednjih, saj se zdijo gibala Jakšetovih prizorov zelo primarna, vsakršni protagonisti predvsem njihovi ujetniki, a se tega ne zavedajo, saj je zmožnost njihovega dojemanja, ozaveščanja zelo omejena, če sploh obstaja. Predvsem je videti, da čutijo in počnejo, kar pač morajo, naj bo to še tako absurdno. Njihova ravnanja, dejanja, početja, ždenja ..., aktivnosti in trpnosti so postavljene v raznorodna arhitekturna prizorišča, realna ali fantastična, ki s svojimi dejanskimi, simbolnimi, estetskimi danostmi omogočajo zelo specifične oblike bivanja, gibanja, ujetosti. Razen kadar gre za kakšen pobeg v vzhodnjaško intonirano idilo, na primer v skladnost kakšnega pobeljenega japonskega vrta.
Na mnogih slikah so prisotni zlovešči znaki minevanja, nezmožnosti ubiranja običajnih, lahkih poti, nepremagljive, nepresegljive ovire in opomini na usode tistih, ki se jim niso uklonili. Precej je odsevanj, odbleskov, preslikav, ponovitev, ki reproducirajo, a hkrati tudi producirajo novo, dodatno. Podobe so pogosto na robu halucinantnosti ali že čezenj, na drugi strani, v razsežnostih, kjer velja drugačna logika, druga, težko umljiva pravila, stanje stvari, ki ga moramo šele spoznati, pripoznati, poskušati vsrkati njegove zakonitosti, način bivanja ali odsotnosti teh in se potem gibati po danem prostoru, razsežnostih, »divjinah bolečine«, kot sem nekoč označil te Jakšetove pokrajine, prenapolnjene puščave ali konglomerate nasičenosti, prenasičenosti, tihot ali krikov njegovih slik.
Nežna bizarnost in grobost
Gledalcu se utegne zazdeti, da se je »čudni zajec« z enega slikarjevih starejših del vrnil, tokrat je opremljen s krili in spušča rožnati dim, ki poraja, zaznamuje platna, kot lahko razumemo eno od razstavljenih slik, tisto, po kateri je razstava dobila naslov. Nežna bizarnost in grobost se v dolgem, zatemnjenem prostoru sicer obilno družita. Na eni strani na primer vase in v svoje početje prepričani robati šamani, na drugi pa občutljivi, golokoži, nezaščiteni opazovalci, skrivači, ljubka, ranljiva bitja. Zdi se, da tovrstna dvojnost zaznamuje mnoge slike z razstave in Jakšetovo slikarstvo nasploh. Vidimo krotenje, poskus jezdenja nepredvidljivih pošasti, demonov, čutimo zavedanje o nevarnosti ali celo nezmožnosti tega početja, hkrati pa smo priča begu, umiku, skrivnemu, voajerskemu opazovanju nedoumljivih prizorov, gledamo vestno, včasih kar manično slikarsko poročanje o njih. Za temi slikami namreč več kot očitno stoji močna in specifična bivanjska izkušnja in poseben način njenega umetniškega preobražanja. Slikar kot da prevzema vlogo klasičnega, romantičnega umetnika, reprezentanta gledalca, za katerega se odpravlja v neznane dalje, veliko dlje in globlje, kot gre navadno slehernik, tako daleč in globoko, da mu ta tudi ob ogledu njegovih slik kar težko sledi. A že če prehodi vsaj del poti ali celo če nanjo le stopi, naredi prvi korak, si je naredil dobro uslugo, ki mu bo prinesla širše, prodornejše dojemanje ali vsaj slutnjo nekega posebnega bivanja, njegovega doživljanja, občutenja.
Vedno znova od kje mezi sok granatnih jabolk, poganja suho ali manj suho rastje, ki v pervertirani renesančni maniri prehaja v elemente človeškega, živalskega, v hibridne oblike bivanja, iz katerega se porajajo bolj ali manj presenetljivi rezultati, namigi, poskusi. Zremo svečenike čistunstva ali razvrata, kontemplacije ali divjega, prevratniškega, na žalostni neuspeh obsojenega iskanja smisla, boljših obetov ali vsaj kakršnekoli odrešitve, potešitve. Staro znanje, modrost, kultura ..., vse so postali le rekviziti v pokrajinah sprevrženih pomenov, kjer so izgubili nekdanji smisel, a ne na račun vzpostavitve kakšnega novega, nadomestnega, vsaj provizoričnega. Ker novih smislov ni, so le fragmenti razkrojenih starih in protagonisti, ki so ujeti v njih ali v svoja lastna, posebna, individualna tavanja. Celo svoboda je v takšnem stanju brez smisla, odvečna, le eden od fantomov v raztreščenem, razblinjenem, na slepo skupaj zmetanem orjaškem organizmu. »Svet je bolan stroj,« pravi košček besedila nekega benda, in tudi nanj se utegne spomniti kakšen gledalec ob ogledu razstave.
Občutimo ujetost v steklene zvonove, čaše za mlakužnico, pogubne napitke, nekatere podobe so temačne, grobe, nasičene, druge preveva nestvarna jasnina, svežina nadzemske zbranosti, privzdignjenosti v meditativnost. Različni kabli, pogosti elementi s slik, so tam izključeni, oziroma zevajo njihove cevi prazne, osvobojene smisla, funkcije, določenosti. Gledamo v čudna, fantazijska kraljestva kot iz vizij maničnih, shizofrenih sanjačev, odslikave dnevnih in nočnih mor ali zgolj banalne vsakdanjosti, ki se lahko izkaže za najhujšo od njih. Včasih se odpre pogled v onstran, v še nedefinirano možnost, ki raje ostaja takšna, oddaljena, da se ne bi prehitro in nepovratno skazila.
Galebi in morski levi skupaj plavajo pod vodo, potopljeni v praelement skupaj vadijo dihanje na tanko, vzlete, dvige, premagovanje upora, prebijanje nekam drugam ... Na koncu ostanejo le fosili, ribice – ranice, široko odprte nedolžne oči nekoga, ki se je znašel na kraju, na katerega je bil obsojen.
Avtor tvori mnoge nevsakdanje kombinacije, sopostavlja na primer ledene puščave in mediteranska obzidja, gradnike smisla iz neke mistične preteklosti, ustvarja vzdušja, ki so hkrati arhaična in futuristična. Sooča nas z inverzijami organskosti, vztrajnostjo vegetiranja, živalsko zagrizenostjo, s trohnobo, poltenostjo, nekrofilijo. Pred nami stojijo angeli, čisti preroki in njihovi izrojeni prišepetovalci, zremo slutnje, obsesije, temačna množenja, gomazenja ...
Naslovi del, diskretno nalepljeni na tla, omogočajo gledalcu, da si razstavo ogleda, tako da se ozira nanje ali brez tega, lahko pa na oba načina. Nekateri naslovi so sicer dokaj nevtralni, nekateri pa do slik vzpostavljajo humorno distanco, mehčajo njihovo trpko sporočilnost, odpirajo drugačne registre razumevanja. Včasih so precej konkretnejši, bolj neposredno sporočilni kot dela, pridajajo jim dodaten izrazni element ali pa razumevanje, občutenje celote še bolj zapletejo, iz nje naredijo še težje razrešljiv rebus (naslov ene izmed slik).
Ta obsežna, silovita razstava bi seveda sodila v Moderno galerijo, a umetniki, kot je Marko Jakše, lahko tja žal pridejo le, če plačajo vstopnino.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013