Michel Deguy
Naloga poezije je bdenje nad raznolikostjo
Michel Deguy, o čigar opusu so bili organizirani trije mednarodni kolokviji in je prejemnik dveh najprestižnejših francoskih literarnih nagrad, Prix Mallarmé ter Grand Prix National de la poésie, je bil rojen leta 1930 v Parizu kot sin industrialca. Leta 1959 je objavil prvo pesniško zbirko, Les meurtrières (Morilke), s svojima naslednjima zbirkama pa že osvojil prvi literarni nagradi. Od leta 1963 je skupaj z Rolandom Barthesom, Michelom Foucaultom, Jacquesom Derridajem in Michelom Serresom urejal časopis Critique, od leta 1965 pa sodeloval v uredniškem svetu založbe Gallimard, kar se je končalo z njegovo izključitvijo leta 1986, o čemer je napisal polemično knjigo z naslovom Le Comité. Confessions d'un lecteur de grande maison (Komite. Izpovedi poklicnega bralca pri veliki založbi, 1988). Istega leta je vstopil v uredništvo legendarnega časopisa Les Temps Modernes, ki ga je ustanovil Jean-Paul Sartre, kmalu zatem pa je predsedoval Mednarodnemu filozofskemu kolegiju (Collège international de philosophie) in nato še pariškemu Društvu pisateljev. Po tem, ko ga je leta 1976 René Girard kot predavatelja prvič povabil na Johns Hopkins University v ZDA, Deguy tudi redno gostuje na različnih univerzah. Pred več kot petintridesetimi leti je ustanovil tudi ugledno literarno revijo Poésie, katere urednik je še danes.
»Bralci imajo navadno le svojo idealizirano predstavo o tem, kaj je poezija, a le redki jo zares razumejo!« je bil oster ob najinem prvem sestanku o njegovi knjigi v pariški kavarni Le Rostand. Bil je sončen marčevski dan, in čeprav sva se z avtorjem pred tem srečala le nekajkrat – na festivalu Vilenica, kjer je gostoval, in v času mojega bivanja v Parizu na skupnem pesniškem branju –, sem tistega dne, ko sva pila kavo nasproti Luksemburškega parka, začutila, da mu moram oporekati in mu povedati, da imajo ljudje pravico do lastnega osmišljanja poezije in je lepo že samo to, da poezija do ljudi pride. Obraz enega pripadnikov pariške literarne smetane, avtorja, ki se je kalil v druženjih z Renéjem Charom, Gillesom Deleuzom, Michelom Foucaultom, Gérardom Genettom, Renéjem Girardom, Henrijem Meschonnicem in mnogimi drugimi, se je omehčal. Šele pozneje, ko sem se bolj potopila v njegov opus – ta obsega približno štirideset knjig in približno petsto esejev, študij, predgovorov ter prevode Heideggra, Celana, Sapfo, Gongoro, Danteja in več ameriških pesnikov –, sem spoznala, kako strastnega zagovornika poezije sem pravzaprav »prepričevala«.
Polemika z Bourdieujem je bila le drobec v nizu avtorjevega neutrudnega boja za mesto poezije v vrhu sodobnega intelektualnega dogajanja. Ob približno tridesetih pesniških zbirkah že samo nekaj naslovov njegovih esejističnih knjig, kot so Choses de la poésie et affaire culturelle (Stvari poezije in kulturna stvar, 1986), La poésie n’est pas seule: court traité de poétique (Poezija ni sama: kratka razprava o pesništvu, 1987), L’Énergie du désespoir, ou d’une poétique continuée par tous les moyens (Energija obupa ali o poetiki, ki se nadaljuje z vsemi sredstvi, 1998), La Raison poétique (Pesniški um, 2000), priča o vztrajnem angažmaju. Michel Deguy je v prvi vrsti pesnik, vendar pa ob tem ne gre pozabiti, da je tudi univerzitetni profesor literature in filozof, sprva navezan na francoski krog heideggerjancev, nato pa blizu dekonstruktivistoma Jacquesu Derridaju in Jean-Lucu Nancyju, iz česar lahko razberemo, da je zanj primaren logos v vseh svojih prvotnih pomenih: beseda, govor in miselno počelo. V »prigodnost« svoje poezije vpeljuje različna etična in ontološka vprašanja in v zbirki Spleen de Paris (2001) zapiše, da poezija »misli na nekaj, da bi lahko mislila«.
V Deguyjevih zbirkah so le redko izključno pesmi, saj vključujejo vse, kar oblikuje današnji svet: tako znanstveno kot politično, etično in filozofsko-konceptualno polemiko. Njegova poezija z energijo obupa vzdrži tudi najtežje teme, se izreka proti pozabi zgodovinskih katastrof in proti zahodnjaškemu izkoriščanju tretjega sveta, proti ekološkemu geocidu (kot ga imenuje v svoji zadnji esejistični knjigi Ekologike, 2012), in vendar to vedno počne z disciplinirano strastjo do seciranja besed v njihovih etimoloških izvorih ter večpomenskosti in v igri z bogatim retoričnim arzenalom iz pesniške tradicije.
Z vsem svojim početjem preobraža francoski jezik, hkrati pa z bojevanjem »državljanske vojne« znotraj lastnega jezika prikazuje svet kot skrivno pisavo, ideogram, ki ga je treba dešifrirati. Prav zato nujno potrebujemo poezijo.
**************
Michel Deguy: Umišljanja. Izbrane pesmi. Prevod in spremna beseda Barbara Pogačnik. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2013
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013