O razmerjih gospostva in podrejenosti
Alfred Sohn-Rethel: Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma: zapiski in analize. Prevedla Amalija Maček, spremna beseda Lev Centrih. Založba Sophia, Ljubljana 2012, 222 str., 18,80 €
03. 10. 2013
Znano delo nemškega marksističnega ekonomista, filozofa, teoretika Alfreda Sohn-Rethla (1899–1990), ki je v izvirniku izšlo leta 1973, je kompleksno branje. Avtorjeve zapiske in analize o Nemčiji tridesetih let prejšnjega stoletja lahko najprej beremo kot tehtne vpoglede v ozadje ekonomskih, gospodarskih, družbenopolitičnih razmer in nacističnih politik, ki so tlakovale pot k vzponu t. i. nemškega fašizma.
Sohn-Rethel v natančnem, zahtevnem jeziku piše »iz prve roke«, saj se veliko opira na lastno izkušnjo službovanja v berlinskem uradu Mitteleuropäischer Wirtschaftstag e. V. (MWT), znanem tudi kot Büro Hahn, pomembnem združenju, ki je povezovalo interese nemškega velekapitala, tamkajšnjih industrialcev, obrambnega in zunanjega ministrstva rajha ter drugih interesnih organizacij. Avtor, ki je sicer sodeloval tudi z različnimi prepovedanimi socialističnimi uporniškimi skupinami, se v zbirki krajših besedil, ki jih je med letoma 1937 in 1941 napisal v emigraciji v Angliji, ukvarja z raziskovanjem okoliščin in postopkov, prek katerih so se v turbulentnem, katastrofičnem času nacifašizma oblikovala ter ohranjala glavna razredna razmerja gospostva in podrejenosti. Podrobno analizira, kako so v kriznih letih odgovorni poizkušali obnoviti nemško industrijo in kmetijstvo ter kakšno vlogo so imele pri tem nove investicije, nova gospodarska politika, racionalizacija ter spremenjeni odnosi med proizvodnimi silami. Poroča, da je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji postopoma prišlo do prehoda iz svobodnega gospodarstva v nadzorovano, plansko gospodarstvo z različnimi monopolnimi tvorbami (koncerni, trusti) in pogostimi intervencijami državnega aparata. Omenja spore med nemškimi industrialci, ki se razdelijo na Brüningov tabor (poimenovan po weimarskem kanclerju Heinrichu Brüningu) in na harzburško fronto. V prvem so bili, poenostavljeno povedano, velika podjetja in koncerni (npr. Siemens), s svojimi finančnimi, proizvodnimi, razvojnimi resursi močno vpeti v mednarodno gospodarstvo in konkurenčni tujim poslovnim tekmecem. Hitlerjev režim pa je s svojimi vojnimi ambicijami in oboroževanjem ogrožal njihovo notranjo stabilnost in mednarodno moč, zato so mu bili (dokler si jih ni podredil) manj naklonjeni. Glavno industrijsko silo, ki je pripomogla k utrditvi Hitlerjevega fašizma, je zato predstavljala skupina znotraj t. i. harzburške fronte – združba jeklarskih in železarskih mogotcev, Hitlerjevih finančnih podpornikov, članov düsseldorfskega združenja Stahlhof in drugih vplivnih posameznikov, družin in podjetij s skupnim »ciljem imperialističnega osvajanja«, politiko odločnega oboroževanja pa so videli kot sredstvo, s katerim bi obnovili svoj primat v nemški veleindustriji.
Za fašistično gospodarsko rast je bila, piše Sohn-Rethel, značilna agresivna produkcija absolutne presežne vrednosti, kjer se maksimizacija dobička doseže s povečevanjem delovne intenzivnosti, nižanjem mezd, (nasilnim) zmanjševanjem potrošnje in z drugimi postopki izčrpavanja prebivalstva. Kljub posegom rajha v gospodarstvo in v industrijsko proizvodnjo – z nadzorovanjem cen, uvoza in izvoza itn. – pa so profiti večinoma ostajali v zasebnih rokah. V tem kontekstu Sohn-Rethel omenja »deficitarni kapitalizem«, ki naj bi nastal v Nemčiji v tridesetih letih, ko so številna državna naročila zbujala vtis, da je poslovanje v razcvetu, obubožane skupine veleindustrije pa so svoj primanjkljaj prevalile na državo in si z izkoriščanjem kreditnih rezerv drugih, uspešnejših delov gospodarstva izboljšale lastne bilance, kar je vodilo v neproduktivno in negospodarno proizvodnjo. Tudi delitev dobičkov med različnimi vejami buržoazije tako ni bila enoznačna; monopolni industrijski kapital si je na primer prilaščal profit na škodo bančništva, trgovine in drugih dejavnosti. Če naj bi nacifašizem temeljil na treh stebrih – monopolnem kapitalu, vojski in državnem birokratskem aparatu –, Sohn-Rethla skozi marksistično optiko zanima povezava fašistične stranke z gospodarstvom in kako so se v omenjenem polju vzpostavila različna razmerja ekonomske ter politične moči. Fašizem je svojo ideologijo gradil na preganjanju političnih nasprotnikov in odvzemu državljanskih pravic, s tem pa je omogočil državi, da posreduje v imenu monopolnega kapitala, ki se je v času svetovne gospodarske krize tridesetih let znašel v strukturnih težavah. Nemčija naj bi potrebovala fašizem za svoj notranji zagon, nacisti pa so svoj ideološki vzpon, poudarja avtor, gradili na zastarelih delih družbe in na skupinah, ki so zaostale za povprečno stopnjo družbene produktivnosti. Naslonili so se na vrsto malih obrtnikov, trgovcev, kramarjev, na t. i. drobno buržoazijo, male kapitaliste (in njihove otroke), ki jim je inflacija pobrala premoženje in izbrisala dolgove, zdaj pa jim je grozila »proletarizacija« in so se zato oprijeli prihodnosti, ki jim jo je obljubljala nacistična stranka. Nacisti so svoj »ideološki protikapitalizem« sicer utrjevali z alternativnimi nacističnimi delavskimi, dobrodelnimi itn. organizacijami in dejavnostmi, toda fašistična stranka sama po sebi ni protikapitalistična, z nasprotovanjem kapitalizmu mobilizira, ko je ta v eksistenčni krizi. Razredna struktura Hitlerjevih podpornikov v času njegovega vzpona na oblast se je tako razlikovala od tiste, na katero se je Hitler oprl pozneje. Na oblasti se je naslonil na sodobne, dobro razvite proizvodne sile, ki jih je potreboval za obsežno oboroževanje rajha. S tem se je na površje prebila preračunljiva »uradniška« inteligenca, nov družbeni razred uslužbencev rajha, ki naj bi zasedel vmesni prostor med kapitalom in delom ter predstavljal nekakšno jedro nacizma. Njegovi predstavniki niso bili kapitalisti, ni jih zanimal namen določene proizvodnje, temveč zgolj njena nemotena rast. Njihovo kariero, moč in materialni interes je v največji meri določala njihova specifična funkcija znotraj novega proizvodnega sistema, kjer so upravljali in nadzorovali racionalizirane delovne procese, ne pa lastnina ali dohodki, ki so jih pri tem pridobili.
Pri prebiranju Sohn-Rethlovih zapiskov seveda ostaja glavno vprašanje, kako naj aktualiziramo avtorjeve vpoglede. Kako uporabni so lahko danes, če vemo, kot je izpostavil že Mladen Dolar v svoji Strukturi fašističnega gospostva (1982), da se Sohn-Rethel pri svojem pisanju bolj ali manj giblje v sferi ekonomije in se ne ukvarja posebej z drugimi vidiki nemškega fašizma, na primer z analizo pojava antisemitizma ali z vprašanjem fascinacije množic nad Hitlerjem? Enega zanimivejših poskusov aktualizacije ponudi Lev Centrih, avtor pronicljive spremne študije. V njej najprej lucidno osvetli raznolike interpretacije in implikacije pojma fašizem in kritično opredeli šibkosti prevladujoče t. i. totalitarne paradigme, ki izenačuje komunizem, fašizem in nacizem. Centrih jo ima za nekakšno ideološko dopolnilo prevladujočemu neoliberalizmu, ki denimo evrsko dolžniško krizo, neenakomeren razvoj znotraj povezave, varčevalne ukrepe itn. opravičuje z mantrami o konkurenčnosti, strukturnih reformah, »življenju prek svojih zmožnosti« in podobno. S tem po njegovo deluje kot nekakšno svarilo, da pri bolečih ukrepih »zategovanja pasu«, konsolidacije javnih financ pravzaprav nimamo izbire, saj propadle totalitarne alternative 20. stoletja govorijo same zase.
»Avtor, ki je sodeloval tudi z različnimi prepovedanimi socialističnimi uporniškimi skupinami, se ukvarja z raziskovanjem okoliščin in postopkov, prek katerih so se v turbulentnem času nacifašizma oblikovala razmerja gospostva in podrejenosti.«
V nadaljevanju Centrih na podlagi teorije svetovnih-sistemov vpelje več konceptov; t. i. protisistemska gibanja vidi kot (protikapitalistične) družbene sile, ki nasprotujejo »vsakokratnim oblikam utrditve kapitalizma kot svetovnega-sistema«. Zanje naj bi bila značilna široka inkluzivnost, saj mednje ne štejemo zgolj denimo »klasičnih « nasprotnikov kapitala, npr. komunističnih, socialističnih, socialnodemokratskih strank, sindikatov, temveč tudi razna neevropska protikolonialna, kmečka gibanja, ki se sama niti nimajo za protikapitalistična, temveč se v prvi vrsti borijo za osvoboditev izpod kolonialnega jarma, za prerazdelitev zemlje in podobno. Pri tem je treba tudi vedeti, opozarja Centrih, da so številne protisistemske sile skozi zgodovino izgubile svojo protisistemsko vlogo in jih je danes treba misliti na novo. Nato avtor spremne besede opredeli t. i. sistemska gibanja kot posamezne frakcije sistemskih sil (ena takih naj bi bil tudi nemški fašizem), »agentov akumulacije kapitala«, ki so sprva nastopile proti kapitalizmu, dejansko pa zatrle prava protisistemska, protikapitalistična gibanja z alternativnim političnim, ekonomskim in gospodarskim programom. Kot doda Centrih, so posamezna, zgolj na videz protikapitalistična sistemska gibanja mobilizirala svoje podpornike s političnimi in gospodarskimi projekti, ki jih sam poimenuje kvazi protikapitalistični projekti.
Centrih se v nadaljevanju posveti zgodovinski analizi kompleksnih, pogosto protislovnih razmerij med protisistemskimi in sistemskimi silami v družbenih in razrednih bojih 20. stoletja. Zanima ga vloga nemške socialne demokracije v času vzpona nacističnih politik, ukvarja se z italijanskim fašizmom, za katerega je značilna zapletena korporativna ureditev, ki pa naj bi ponujala določen manevrski prostor za (omejen) dvig standarda delavskih množic, medtem ko nemški fašizem tega ni dopuščal, ustavi pa se tudi pri jugoslovanski izkušnji organizacije (proti)sistemskih gibanj. Zanjo je pomembno delovanje različnih struj (in ideologij) – političnega katolicizma, t. i. katoliškega solidarizma, kmečkega zadružništva, partizanskega osvobodilnega gibanja in podobno. Pri tem so za Centriha najbolj relevantne širše zgodovinske in politične okoliščine, ki so narekovale socialno, ekonomsko ipd. organizacijo omenjenih gibanj.
Skozi zgodovinsko perspektivo razume Centrih fašizem kot reakcijo na krizo organiziranja gospodarskega življenja in konkretne zgodovinske oblike prakticiranja oblasti, kot poskus razrešitve gospodarske in politične krize na »periferiji in polperiferiji kapitalističnega svetovnega- sistema« v korist vladajočih razredov. Fašizem naj bi se oblikoval na dveh glavnih premisah; ena od njiju je nasprotovanje protisistemskim silam, ki nastopajo z alternativnim političnim in gospodarskim programom, druga pa »nesposobnost političnih elit, da bi obvarovale interese domačega kapitala pred njegovimi konkurenti na svetovnem trgu«.
Omenjeni koncept je sicer mestoma nekoliko poenostavljajoč in nezadosten, saj se zdi, da s prikazano redukcijo ni mogoče zadovoljivo pojasniti širših konkretnih družbenih, političnih razmer v Evropi dvajsetih in tridesetih let, ki niso bile nepomembne za nastanek nacifašizma. Na primer posledic ureditve stare celine, kot jo je po koncu prve svetovne vojne (Centrih slednjo na kratko označi kot »prvi spopad svetovnih razsežnosti, ko so se delovne množice mesarile med seboj v korist vladajočih razredov«) začrtala Pariška mirovna konferenca, kjer je Nemčija nastopila kot ena izmed poraženih centralnih sil. Zato velja kvaliteto Sohn-Rethlovih analiz (in Centrihove spremne besede) iskati drugje. Namesto da bi z njimi ugotavljali, kdaj in kako posamezne politične in druge prakse postanejo fašistične, ali poskušali zaobjeti vso kompleksnost fašizma kot takega, nam njegovi vpogledi bolje služijo kot teoretsko-zgodovinska podlaga, nekakšna vstopna točka, s pomočjo katere lahko razmišljamo, kako se v konkretnem trenutku ekonomske in gospodarske krize ter krize prakticiranja določene oblike oblasti oblikujejo razmerja gospostva in podrejenosti, reproducirajo družbene elite in organizira politično, gospodarsko itn. življenje. Da je tovrstna tematika aktualna predvsem v kontekstu trenutne ekonomske, socialne stiske v Evropi, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
