Ponaredki na našem umetnostnem trgu
Še svežega Jakopiča ugodno prodam
Četudi dela najbolj cenjenih slovenskih likovnikov starejših generacij ne dosegajo cen njihovih slovečih tujih kolegov, pa imamo tudi mi nekaj avtorjev visokega cenovnega razreda, katerih stvaritve so že zdavnaj postale prestižne dobrine in predmet poželenja tako pravih zbiralcev kot vsakovrstnih uspešnežev in investitorjev. Konec koncev imamo tudi pri nas nekakšen trg umetnin ali vsaj nekaj temu podobnega, in na njem se občasno obračajo kar konkretni zneski. Za ta trg so značilne tudi običajne lokalne deviacije, ki povzročajo, da na primer dela naših znamenitih, pri kupcih še vedno zelo zaželenih impresionistov, dosegajo nesorazmerno visoke cene, o čemer smo se lahko prepričali tudi ob nedavni dražbi v dunajskem Dorotheumu, kjer so eno Jakopičevih del prodali po za naše razmere dokaj nizki ceni. Za nekatera dela sta na našem trgu torej vedno interes in denar, in kadar je tako, niso daleč niti tisti, ki želijo položaj izkoristiti po svoje.
Ponarejanje del naših avtorjev ni novost, a zdi se, da je v zadnjih letih doseglo do sedaj nepredstavljivo množičnost, postalo nespregledljiv del dogajanja na našem trgu. Ponareja se različno kvalitetno in na različne načine in tudi načini ponujanja ponaredkov so različni. Po eni strani gre za dokaj amaterske ponaredke, ki ji ponujajo po raznih spletnih straneh, se pa zgodi tudi, da kvaliteten ponaredek prinese ponudit kar kakšen za cenitev umetniških del pooblaščeni sodni izvedenec. Ponudba je torej raznovrstna in odraža različne segmente ponarejevalcev in potencialnih odjemalcev. Svoje k zadevi najbrž prispeva tudi slab gmotni položaj večine domačih likovnikov, ki nekatere spravi v skušnjavo. Sliši se, da so bili nekateri naši slikarji (iz razumljivih razlogov je tako pri nas kot v tujini največ ponaredkov slikarskih del) že deležni nespodobnih ponudb za tovrstnen dodaten zaslužek, drugi, tudi dovolj znani, pa so se po kakšnem kozarčku preveč menda kar sami hvalili, da dobro služijo s ponarejevalsko obrtjo, da kdaj pa kdaj mimogrede namalajo kakšnega »Stupico« ali »Preglja«.
Resni ponarejevalci, tudi v tej obrti namreč obstaja hierarhija, delujejo podobno kot njihovi uspešni tuji kolegi. Najprej nekoliko proučijo biografije ciljnih umetnikov, izvedo za morebitna pogrešana, izgubljena dela, pa takšna z neznanim nahajališčem, najbolj pa so seveda zadovoljni, če ugotovijo, da je podoba takšnih del ohranjena na kakšni fotografiji ali reprodukciji. Lep primer takšnega pristopa se je pojavil po retrospektivni razstavi našega svetovljanskega umetnika Vena Pilona pred slabim desetletjem v Moderni galeriji. Razstavo je spremljal obsežen in za naše razmere nenavadno natančen katalog, v katerem so bila navedena vsa avtorjeva kadarkoli znana dela, tudi tista, za katerimi se je pozneje izgubila sled. Retrospektiva je seveda tudi oživila interes za predstavljenega umetnika, povečala željo po njegovih delih. In kjer je povpraševanje, je tudi ponudba …
Kustosinja Pilonove retrospektive in urednica kataloga, dolgoletna kustosinja Moderne galerije Breda Ilich Klančnik pove, da se je kakšno leto po razstavi pojavilo precej »ponovno odkritih« avtorjevih del. Eno od njih je Moderni galeriji ponudil eden od naših sodnih izvedencev, drugo je prinesel galerist Emil Šarkanj, ki je kljub spremljajoči strokovni ekspertizi podvomil o njegovi pristnosti. V obeh primerih se je izkazalo, da je šlo za ponaredka, posebej poučna pa je zgodba o drugi od obeh slik. Šlo je za krajinski motiv in sliko so poskušali prodati kot delo Vipava iz leta 1927, v katalogu retrospektive opremljeno z navedkom »nahajališče neznano« ter z informacijo o tem, kje so bile objavljene reprodukcije te slike. Ponarejevalci so si za predlogo očitno izbrali reprodukcijo, leta 1931 objavljeno v reviji Ilustracija. Sliko so vestno in dovolj kvalitetno preslikali, a spregledali pomembno podrobnost. Reprodukcijo so pri objavi v reviji nekoliko »odrezali«, manjkal je ozek pas na desni strani, na katerem je bil tudi del umetnikovega podpisa, njegov priimek. Ponaredek je bil torej zelo netipično podpisan le z avtorjevim imenom, celoten motiv pa okrnjen na desni strani. To je bilo toliko lažje potrditi, ker je bila nedotaknjena reprodukcija iste slike nekoč objavljena tudi v reviji Modra ptica, ki je ponarejevalci očitno niso imeli.
Emil Šarkanj, lastnik ljubljanske in mariborske Galerije Hest, pravi, da je tudi njemu tistega »Pilona« prinesel isti sodni izvedenec, ki seveda ni nujno vedel, za kaj gre, saj da je bil ponaredek vrhunski. Razkrije, da je ponudba sumljivih »Tisnikarjev«, »Spacalov«, »Černigojev«, »Slanovih grafik« vse večja, da mu nekateri kar po telefonu ponujajo »Picasse«, »Van Goghe« in podobno »vrhunsko robo«. Kot možni kraj izvora nekaterih ponaredkov omeni Velenje, sumljive grafike so se pred leti pojavile tudi na mariborskem koncu … Problem vidi v tem, da tisti, ki bi lahko razkrili poreklo ponaredkov, o tem ne želijo pričati, nihče se ne želi izpostavljati, razlog za vse skupaj pa se mu zdi pohlep. Namesto da bi ljudje kupovali preverjena dela domačih, tudi mlajših umetnikov, želijo za sorazmerno majhen denar (ponaredki so praviloma ponujani po nižjih cenah od običajnih) priti do prestižnih del, včasih so to replike, drugič ponaredki. Zgodi se, da kdo v kakšni spletni trgovini kupi na primer ponarejenega Mušiča, nato pa ga nosi po galerijah, kjer ga želi prodati z dobičkom.
Šarkanj opozarja, da ponarejena dela pogosto spremljajo različni »certifikati« iz Beograda, ki se v tukajšnjih zgodbah redno pojavlja kot eno od ponarejevalskih središč (tak sloves se je pred leti držal Budimpešte), s podobno »beograjsko robo« pa se je srečal že tudi Brane Volkar, lastnik ljubljanske galerije Zala. Ta pravi, da se na trgu pojavljajo tri vrste trgovcev: resni, takšni z »mešanim blagom«, torej mešanico originalov in ponaredkov, ter tretji, ki so »strogo goljufi«. Po naših krajih naj bi vse pogosteje krožili tudi tujci, različni »kufer galeristi«, pa sumljivi »švicarski certifikati«, dela slovečih avtorjev po nenavadno nizkih cenah ali diletantski ponaredki, na primer »baročne slike«, naslikane z vodenimi barvicami, ki jih lahkoverni ljubitelji včasih celo kupijo … Volkar vidi razloge za poplavo ponaredkov v splošnem nižanju standardov in moralnih meril pri poslih, v razmerah, kjer je edino, kar še šteje, denar.
Galeristi se poskušajo pred ponaredki zavarovati tako, da okrog sebe ustvarijo zanesljiv varovalni krog sodelavcev, poznavalcev, restavratorjev, med njimi pa se je oblikovala tudi zamisel o spletni strani, na kateri bi objavljali reprodukcije in podatke o ponaredkih in sumljivih delih in tako potencialne kupce opozarjali na nevarnost. Dobro bi bilo, da bi pri tem konstruktivno vlogo odigralo tudi ministrstvo za kulturo.
Eden od branikov pred še svežimi Jakopiči, Renoirji, Petkovški, Maleviči … je Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Tamkajšnji svetnik Ivo Nemec razloži, da imajo kar nekaj tehnike in tehnologije, ki lahko pripomoreta k ločevanju pristnih od nepristnih del. Na voljo so jim rentgen in analizni aparati za materiale, tako pa so razkrili že marsikateri ponaredek, užalostili marsikaterega srečnega kupca, ki je najprej kupil in se šele potem prišel prepričat, kaj pravzaprav ima, pa tudi kakšno igralnico, v kateri je razsipni tujec svoje izgube zavaroval na primer s kakšno sliko »vrhunskega renesančnega slikarja«. Ob analizi slike, pripisane zgoraj omenjenemu ruskemu suprematistu, so recimo ugotovili, da je naslikana s titanovo belo barvo, ki je prišla v uporabo šele leta 1930, čeprav naj bi delo nastalo že leta 1912 – in še bi lahko našteval.
Ivu Nemcu se zdi problematično ne vedno najboljše sodelovanje s pomembnimi državnimi galerijami in muzeji, pa tudi dejstvo, da ob velikih retrospektivah ne dobijo vedno priložnosti, da bi ugotovili, ali je vse razstavljeno res pristno. Tudi v prostore javnih zbirk se kdaj pa kdaj namreč utegnejo vtihotapiti stvaritve dvomljive pristnosti, kakšna »ikona« na primer, ki je v resnici le prelakiran potiskan papir, nalepljen na staro črvivo desko … Pozdravlja primer piranskega Pomorskega muzeja, od koder so se o pristnosti nekega dela »avstrijskega dvornega slikarja« prišli prepričat še preden so ga kupili in s tem prihranili precej denarja, saj je šlo za stvaritev prav nič dvornega malarja. Restavrator opozarja na potrebo po interdisciplinarnem pristopu različnih institucij pri soočanju s to problematiko in predlaga vzpostavitev banke podatkov, registra »prstnih odtisov« posameznih del in avtorjev.
Eden od problemov se zdi tudi, da dela, razkrita kot ponaredki, praviloma poniknejo neznano kam; tudi s »Pilonovima« slikama, ki ju je prinesel omenjeni sodni izvedenec, se je zgodilo tako. Najbrž slej ko prej najdejo kupca in tako krožijo naprej. Znan mi je le en primer (šlo je za dolgoletnega zbiralca iz našega zamejstva), da je lastnik dela, za katera se je izkazalo, da niso pristna, uničil in jih tako za vedno vzel iz obtoka. V tistem primeru je šlo za »pripravljalne risbe za izgubljeno delo«, kot so pogosto označeni ponaredki, v katere so njihovi avtorji vložili nekaj raziskovalnega napora.
Četudi se o ponaredkih in ponarejevalcih v našem prostoru v umetnostnih krogih marsikaj ve, pa jih kakšne resne posledice praviloma ne doletijo. V prejšnjem sistemu naj bi se v zvezi s tem zgodil le en sodni proces, v času samostojne države pa prav tako le eden. Tako odločno se je zase postavil Zvone Taljat, znani poslovnež, zbiratelj in, prek svojega podjetja, sponzor ljubljanske Galerije ISIS, ki je, skupaj s svojimi svetovalci, postal žrtev dobro pripravljene in za naše razmere velikopotezno izpeljane prevare s ponarejenimi slikami. Slikar Marcel Valentini, sicer znan kopist umetniških slik, ga je s pomočjo starejše sodelavke, ki je odigrala vlogo ženske z bogato umetniško dediščino, ki potrebuje denar za nakup stanovanja za svojo nečakinjo, namreč olajšal za precejšen kupček denarja, v zameno pa mu je dal enajst platen, nekaj »Jakopičev« in po enega »Jamo«, »Sternena«, »Vesela«, »Kregarja« … Od Valentinija je Taljat v civilni tožbi iztožil povrnitev izgubljenega denarja, njegova sodelavka pa je bila obsojena v kazenski zadevi, zaključeni letos. Obsojeni ponarejevalec kazenske pravde ni dočakal, saj je prej umrl.
Ta primer skupaj z nekaterimi drugimi kaže, da pred ponaredki ni varen tako rekoč nihče, da tudi poznavalci, sodni izvedenci in ostali strokovnjaki lahko nasedejo spretnežem, ki se zadeve resno lotijo in premorejo dovolj znanja. Nobena skrivnost namreč ni, da je mogoče na trgu kupiti stare ali »stare« barve, pigmente in različne druge materiale, da jih je z nekaterimi dokaj preprostimi postopki mogoče tudi umetno postarati, potem zraven pritakniti še prepričljivo zgodbo o poreklu umetnin, jim nastaviti vabljivo ceno – in navadno je to dovolj. Marsikdo bi pač na domači steni ali v zbirki svojega podjetja rad gledal Jakopiča, Sternena, Groharja …, mojstri pa so naslikali le toliko, kot pač so, kar je veliko premalo za današnje povpraševanje.
Ko boste torej kupovali svojega prvega ali naslednjega Jakopiča, najprej zahtevajte, da vam ga snamejo iz okvirja, potem pa poskusite kje zadaj ali ob strani odkrhniti majhen košček barve in ga pokažite komu, ki se na to vsaj približno spozna. Izogniti se utegnete napaki svojega življenja.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011