Umori na »podeželju«
Avgust Demšar: Miloš. Založba Litera, Maribor 2013, 447 str., 17,90 €
05. 05. 2014
Avgust Demšar je napisal šest opevanih detektivskih romanov, v katerih je umore razreševal kriminalistični inšpektor Vrenko. V tokratni, sedmi detektivki je tega gospoda zamenjal z inšpektorjem Milošem, ki je precej drugačen od svojega predhodnika. Star je 47 let, zelo visok in ne pije alkohola, zato pa toliko raje srkne kokakolo ali jé slane kikirikije. Včasih tudi koga pretepe; ta moralno vprašljiva poteza vsaj gledalcev novejših kriminalnih serij z junaki, kakršna sta npr. Luther in Pravi detektiv, ne bo presenetila. (Tu le omenimo, da je atmosfera celote vseeno bliže Umorom na podeželju.) »Pri Milošu je problem, da ga včasih zanese. Zaradi mozolja človeka nasuvati v ledvice ni lepo,« se značilno ironično od protagonistovih nečednih potez distancira pripovedovalec, čeprav v resnici takim dejanjem ne nasprotuje, kajti Miloševo nasilje ima svoje razloge: znese se le nad ženinim ljubimcem. To dejanje potem brez težav taji ali sodelavcem laže v obraz. O njem torej izvemo, da je človeški in še nekaj drugih malenkosti, a v glavnem ostaja nekako v temi, skrivnosten. Pripovedovalec, ki sicer velikodušno razgrinja pretekle, sedanje in celo prihodnje podrobnosti nastopajočih oseb, se Milošu ogiba, o njem pove le najnujnejše, kot da bi mu sicer lahko odvzel kak čar. Inšpektor naj bi ustvarjal vtis tihega dominantneža. A zdi se, da ne stopi dovolj živo pred bralca in tako kljub kakšnemu izgredu deluje bolj kot povprečna siva miš. Miloš ni tisto, kar bi značilno zaznamovalo Demšarjevo detektivko ali nam jo prikupilo.
Čeprav je Miloš povprečen, ob primerjavi z nekaterimi drugimi osebki, zlasti omejenimi nadrejenimi, pridobi videz simpatičnosti, celo superiornosti. Pripovedovalec ne skriva, komu je naklonjen, komu ne – in bralec potegne z njim. Milošev predpostavljeni, Drago, je npr. človek brez vsake avtoritete, povrh pa o njem najdemo še take opombe: »Da Drago ni pretirano ustvarjalen niti intuitiven, to pomeni, da ni sposoben miselnih operacij višjega tipa, recimo oddaljenih analogij ali slojnih asociacij, že vemo. In tako kot pri delu razpršenih indicev večinoma ne zmore povezati v tisto, kar na koncu odkriva storilce bolj zapletenih kriminalnih dejanj, tudi doma ni sposoben uvideti, za kaj gre.« Zato ga bo žena (tudi njega) še naprej varala. Človeku se revež kar zasmili. A zahteve konvencij tega žanra so neomajne: ob osrednjem lovcu na zločince mora nujno viseti kakšna zguba, za njim capljati kot izgubljeni pes bodisi kak šef ali kak pomočnik. Demšar tako prav zgledno in spretno izpolnjuje bralčeva pričakovanja. Hkrati konvencije, ki se jih v osnovi drži, izpeljuje z dobro mero prepričljivosti, gibkosti in ustvarjalnosti, da ohranja bralčevo zanimanje in nas večkrat, zlasti z ironiziranjem oseb, njihovih čudnih nagibov in nečistih motivov, tudi nasmeji.
Dogajanje je spet pretežno postavljeno v avtorju domači Maribor, v jesen leta 2012, pojavijo pa se tudi Slovenske Gorice in Rim. Osrednja tema je tokrat homoseksualnost in z njo povezana homofobija. Ta je osrednji motiv za zločine. Ob koncu se izkaže za več kot zgolj nestrpnost, namreč za pravo fobijo psihopatskih razsežnosti. Pri tej temi avtor morda nekoliko podleže tendenčni ideji: je le malo preveč shematično in deluje neživljenjsko, če so vsi geji in lezbijke izjemno prikupni, prav tako tisti, ki držijo z njimi, ostali, ki v sebi nosijo nestrpnost do drugače usmerjenih, pa so v vseh pogledih navadni bebci (med njimi, jasno, tudi Drago). Ta očitek ne pomeni, da imeti tovrstne predsodke ni omejenost ali da sporočilo knjige ni pozitivno. Implicira le, da bi se bilo dobro bolje poglobiti tudi v psihologijo antagonistov romana. Zlasti storilkino življenjsko zgodbo in motivacijo, ki jo je pahnila v najbolj nerazumna krvava dejanja, bi bilo treba previdno graditi že od začetka. Nenadno razkritje na koncu nas seveda res preseneti, saj krivke ne moremo razkriti pred inšpektorji. Ne moremo je zares sumiti, to pa zato, ker ne pomislimo na njene motive, ki so, vsaj meni, vprašljivi. Kljub takim pomislekom imajo presenečenja, ki se vrstijo drugo za drugim in tudi osupnejo, med branjem močan učinek. Miloš je tako navzlic Milošu, ki ne naredi posebnega vtisa, in navzlic odkritemu angažmaju (ki ga k sreči rahlja ironija) razveseljivo branje. Zabava in sprosti celo zahtevnejše bralce, željne razgledanih, psihološko in socialno podkrepljenih del.
»Miloš je navzlic Milošu, ki ne naredi posebnega vtisa, in navzlic odkritemu angažmaju (ki ga k sreči rahlja ironija) razveseljivo branje. Zabava in sprosti celo zahtevnejše bralce, željne razgledanih, psihološko in socialno podkrepljenih del.«
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
