Kako in do kakšnih sprememb volilnega sistema?
ALAH JE VELIK!« je z mastnimi rdečimi črkami v svojem e-sporočilu napisal civilnodružbeni aktivist Vili Kovačič ob napovedi javne predstavitve mnenj o spremembah volilnega sistema 5. maja v državnem zboru. Kovačič je upokojeni ekonomist, goreči nasprotnik TEŠ 6, pa tudi zelo dober znanec vseh, ki se udeležujejo javnih razprav o političnih temah. Tudi vseh najvidnejših politikov, ki ga prijazno pozdravljajo »Živjo, Vili!«, jasno pa jim je, da zaradi svoje brezkompromisnosti ne pomeni kakšne grožnje, tudi če se poveže s tako znanimi imeni, kot je (bil) nekdanji predsednik državnega sveta Blaž Kavčič – na zadnjih državnozborskih volitvah sta s Kovačičem skupaj pogorela na listi Stranke mladih – Zelenih Evrope.
Večinski ali proporcionalni volilni sistem?
Kovačič seveda ni edini, ki si že dolgo želi javne razprave o volilnem sistemu. Prejšnji finančni minister dr. Janez Šušteršič se je te teme lotil januarja v svoji kolumni na Siol.net, istega meseca je bil o tem slabo opažen posvet v državnem svetu, v Pogledih pa smo o »prenovi političnega sistema« pisali že lanskega januarja v času vstaj. Dva sogovornika, oba sociologa, dr. Gorazd Kovačič in dr. Urban Vehovar, sta tedaj glede volilnega sistema zavzela diametralno nasprotni stališči: Kovačič je podprl za korekcijo obstoječega proporcionalnega sistema z dvojnim glasom – enim za stranko in drugim za konkretnega poslanca na strankini listi, kar bi bilo mogoče z ukinitvijo volilnih okrajev (po sedanjem zakonu je Slovenija razdeljena na 8 volilnih enot, vsaka enota pa na 11 volilnih okrajev). Kovačič se je zavzel tudi za v času vstaj zelo aktualen odpoklic poslancev in županov (vse skupaj se je začelo s protesti proti tedanjemu mariborskemu županu Kanglerju) – pri tem pa spregledal, da je odpoklic mogoč le pri večinskem sistemu, kjer je povsem jasno, kateri volilni okraj zastopa izvoljeni kandidat, tako kot v primeru predsedniških ali županskih volitev. Pri proporcionalnem sistemu pa to enostavno ni mogoče – možno bi bilo kvečjemu imenovanje naslednjega kandidata na listi stranke odpoklicanega kandidata, ki pa si ga volivci verjetno ne bi želeli kaj dosti bolj kot odpoklicanega … Na drugem koncu spektra je Urban Vehovar svoje zavzemanje za večinski sistem utemeljil prav s tem: z neposredno odgovornostjo neposredno izvoljenega poslanca – odgovornostjo točno določenim volivcem v točno določenem okraju.
Zanimivo je, da se tako Kovačičevo kot Vehovarjevo stališče praktično v celoti ujemata prvi z aktualnim predlogom Pozitivne Slovenije (PS), drugi pa z dolgoletnim zavzemanjem Slovenske demokratske stranke (SDS) za uvedbo dvokrožnega večinskega volilnega sistema, o katerem so že leta 1996 razpisali referendum, ki se je razpletel v zelo kompliciranih okoliščinah (o tem dogajanju med drugim piše v nadaljevanju tega bloka poslanec SDS mag. Branko Grims). Zanimivo je, da je tudi omenjena kolumna Janeza Šušteršiča kazala bolj v smer Kovačičevih idej, zna biti, da zaradi političnega realizma, saj jo je Šušteršič napisal leto dni pozneje in na osnovi jesenskega sestanka predsednikov strank pri predsedniku republike; novembra lani se je namreč zdelo, da so strankarski šefi našli točko, okrog katere bi lahko sestavili dvotretjinsko večino v državnem zboru, potrebno za spreminjanje volilne zakonodaje. Šušteršič se je z argumentom učinkovitejših koalicij zavzel tudi za dvig volilnega praga s sedanjih štirih odstotkov na pet ali celo šest, kar je prav tako blizu predlogu PS – zgovorno pa je, da večinski sistem volilnega praga sploh ne pozna, saj je vsak poslanec izvoljen neposredno in ne glede na nacionalni rezultat stranke, v imenu katere kandidira. Poleg tega pa je v večinskem sistemu mogoče tudi, da bi bil v okraju izvoljen neodvisni poslanec – kar proporcionalni sistem zaradi državnega volilnega praga kratko malo onemogoča. Morebitni neodvisni poslanci v državnem zboru to postanejo le po hujšem sporu s stranko, na listi katere so bili izvoljeni – kar je zopet praktični problem proporcionalnega sistema …
Kombinirani volilni sistem in poslovnik parlamenta
Ta dva modela – izmed katerih ima po mnenju predsednice Ustavne komisije Državnega zbora Maše Kociper predlog PS realne možnosti, da v precejšnji meri zaživi – pa nista edina, o katerih teče debata v parlamentu in znotraj civilne družbe. V parlamentu je že dobro leto s 5.700 podpisi volivcev vloženi predlog kombiniranega volilnega sistema, ki so ga na pobudo in s pomočjo Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) spisali pravnik dr. Ivan Kristan, ekonomist dr. Miran Mihelčič ter filozof in sociolog Emil Milan Pintar. Ta predlog, ki je po prepričanju predlagateljev v državnem zboru blokiran, je v veliki meri izdelan po nemškem vzoru dveh glasov, vsakega pa volivec porabi za polovico državnega zbora. Zelo pomembna sprememba v tem predlogu je kombinacija dveh sistemov, vsak pa je v uporabi za izvolitev polovice poslancev: predlog zato dosedanjih 88 poslancev (ne ukvarja pa se s poslancema manjšin) razdeli na dvakrat po 44. S prvim glasom bi volivci v vsakem okraju izvolili poslanca po (po potrebi dvokrožnem) večinskem principu. To pomeni, da volivci s prvim glasom glasujejo za dejansko svojega poslanca, ki ima v okraju zakonsko predpisani večletni domicil. Z drugim glasom pa bi volivec po sedanjemu podobnem proporcionalnem sistemu volil politično stranko, vendar bi tudi pri tem personificiral svojo odločitev skozi preferenčni glas za določenega strankarskega kandidata: ne bi torej volil liste, temveč povsem določenega kandidata na njej.
Predlog kombiniranega sistema se sicer ni zataknil na ustavni komisiji, temveč na odboru za notranjo politiko, javno upravo in lokalno samoupravo – preden je ZDUS namreč zbral potrebne podpise za vložitev zakonskega predloga, je svoj predlog vložila PS, po poslovniku o delu državnega zbora pa se naenkrat lahko obravnava le ena pobuda o eni vsebini. Dokler ne bo speljana procedura o predlogu PS, je predlog ZDUS v čakalnici, to pa lahko traja do konca sklica tega parlamenta. PS zagotavlja, da ne gre za namerno blokado, temveč za usklajevanje z drugimi strankami ter s predsednikom republike, ki se je lani dejavno vključil v iskanje alternativ za volilni sistem, predlagatelji pa resignirano menijo, da ignoriranje njihovega predloga kaže, kako v živo so zadeli s svojim predlogom, ki bi zmanjšal moč vodstev političnih strank.
Ali se bo tem trem zelo artikuliranim akterjem 5. maja v veliki dvorani državnega zbora pridružil še kdo, bo jasno takrat, gotovo bo med njimi omenjeni Vili Kovačič in njegovi somišljeniki, med katerimi velja izpostaviti vsaj nekdanjega poslanca Andreja Magajno. Brez dvoma je volilni sistem zelo pomemben ne le za delovanje, tudi za občutenje demokracije, saj je težko spremljati strankarski »šport«, če ne veš, kdo »igra« zate. In podpisani, stanujoč v strogem centru Ljubljane, ne ve, kdo je njegov poslanec v državnem zboru; prav tako tega ne ve Emil Milan Pintar iz Domžal; da sta sama svoja lastna poslanca, sta sicer vedela Branko Grims in Maša Kociper, a ko je slednja avtorju članka poskušala na hitro na spletu pokazati, kje najde svojega poslanca, je po nekaj minutah obupala.
Z nekaj abstraktnega mišljenja to morda ni tak problem, se da interpretirati stališče dr. Jureta Toplaka z mariborske Pravne fakultete, predstavljenem v že omenjeni lanski številki Pogledov: »Poslanec zastopa predvsem dve skupini volivcev: teritorialno volivce iz svoje enote in strankarsko volivce njegove stranke. Občasno se zgodi, da se ti dve skupini pokrivata. Demokratični deficit, če temu tako pravimo, nastaja tako pri proporcionalnem kot pri večinskem volilnem sistemu. Pri večinskem volivec, ki ni volil zmagovalnega kandidata, ostane brez poslanca, ki bi bil iz njegovega okraja in hkrati poslanec njegove stranke – mu pa ostanejo poslanci njegove stranke iz drugih okrajev in poslanec druge stranke iz njegovega okraja. Pri proporcionalnem sistemu pa, podobno, tisti volivec, ki ni volil zmagovalnega kandidata v svojem okraju, najde svoje predstavnike po stališčih v poslancih svoje stranke iz drugih okrajev, predstavnika svojega območja pa v poslancu druge stranke iz svojega okraja. V obeh primerih ima torej volivec v parlamentu nekoga iz svojega okraja in nekoga iz svoje stranke. Demokratični deficit ni pri enem sistemu nič večji kot pri drugem.«
Ta matrična logika se sicer lepo sliši, prav velike praktične vrednosti pa nima. In če si ljudje kaj želijo, je to razviden vpliv volitev na obnašanje poslancev. Ljudje razumejo, da so volitve zato, da večina izbere način vladanja, in vedo, da druge demokratične institucije skrbijo za zaščito manjšin in skladnost zakonodaje z ustavo. Kar jih moti, je, da se v politični proces vpleta vrsta nepolitičnih deležnikov in da politika nima (in morda jih tudi noče) instrumentov, s katerimi bi to vpletanje omejila. Vrsta argumentov na prihodnjih straneh kaže v smer, da bi elementi večinskega sistema omogočili takšne instrumente – resno vprašanje pa torej je, zakaj si jih politika ne vzame. Škarje in platno ima v svojih rokah – z dvotretjinsko večino lahko sprejme kakršenkoli volilni sistem hoče, 5. maj pa bo vse od referenduma leta 1996 najlepša priložnost, da tudi državljani javno povemo, kaj hočemo.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014