Intervju z Renatom Baretićem
Pričigin, festival zgodb
Pričigin ima samo dve pravili: zgodbo je treba pripovedovati (ne brati) in pripovedovanje ne sme trajati več kot deset minut. Vsak dan festivala je na sporedu več različnih prireditev: nekateri tematski sklopi so stalnice festivala (npr. Hrvaški pisatelji pripovedujejo; Lepa vaša – večer, na katerem zgodbe pripovedujejo avtorji iz držav nekdanje Jugoslavije, iz Slovenije so doslej nastopili Polona Glavan, Đurđa Strsoglavec, Goran Vojnović, Dušan Čater in Jurij Hudolin; Avtorski večer z – večer s priznanimi avtorji, kot so npr. Arsen Dedić, Slavenka Drakulić, Vedrana Rudan, Aleksandar Stanković, Miki Jevremović, Mirjana Krizmanić, Richard Berry), drugi se spreminjajo (npr. Kaj se zdi Bogu smešno – pripovedujejo duhovniki; En moj znanec je pa … – zgodbe o korupciji; Žejne čez vodo – prevajalske zgodbe; Opera v zgodbi – zgodbe iz operne in gledališke hiše; To je zaradi našega vina – pripovedujejo vinarji; Zgodbe z visokega – pripovedujejo alpinisti; Prisežem, da je res! – večer laganja; Hotelske zgodbe – pripovedujejo receptorji splitskih hotelov). Pričigin vsako leto gosti domače in tuje ustvarjalce na različnih prizoriščih. Vedno se sklene z dopoldanskim otroškim pripovedovanjem v čakavščini (PriČAgin) in z večerom Pričigin ljudstvu, ko lahko nastopi kdorkoli iz občinstva z zgodbo o sreči, ki ne sme biti daljša kot 5 minut.
Festival sta letos že osmič uspešno spravila pod streho človeka, ki si leta 2006, ko je dozorela ideja o pripovedovalskem festivalu, niti v sanjah nista predstavljala, da bo poslušanje zgodb postalo tako popularno in priljubljeno, da so v dvoranah, v katerih poteka večerni program, že uro pred začetkom zasedeni vsi sedeži, vsa stojišča in vsi prehodi, profesor ekonomije na splitski ekonomski fakulteti Petar Filipić, za vse pričigince preprosto barba Pero, ter pisatelj, pesnik, novinar in kajkavski prišlek v Splitu Renato Baretić. S slednjim sem se pogovarjala o tem vsakoletnem splitskem »žoganju z zgodbami«, kjer pripovedovalec pripoveduje zgodbo na določeno temo, pri čemer mora računati na takojšen in neposreden odziv občinstva in nabritega voditelja tematskega sklopa.
Kako in zakaj se je zgodil Pričigin?
Za to je kriv barba Pero, meni takšna norost ne bi nikoli prišla na misel sama od sebe, jaz sem nor na povsem drugačen način … Petar Filipić je večkrat povedal, da je bil svojčas v Ameriki na več t. i. story telling festivalih, kjer so profesionalci pripovedovali tuje zgodbe in s tem dobro služili. V njihovem delu je pogrešal več ustvarjalnosti, kar je pripeljalo do tega, da je sestavil projekt festivala, na katerem avtorji na pamet pripovedujejo svoje neobjavljene zgodbe, z omejenim časom in na določeno temo.
Po čem se je letošnji Pričigin razlikoval od prejšnjih – razen npr. po tem, da je na njem nastopil tudi predsednik države Ivo Josipović?
Vsak Pričigin je, kljub nekaterim stalnim tematskim večerom ali popoldnevom, drugačen od vseh prejšnjih in prihodnjih. Letošnji je bil med drugim poseben po tem, da so se na njem (pred kakšnimi osemsto gledalci) prvič predstavili splitski »torkovci«, pisateljska in novinarska druščina, ki se že 14 let sestaja po gostilnah, kjer vsi govorijo in vpijejo drug čez drugega, na Pričiginu pa so morali govoriti drug za drugim, brez prekinjanja in skakanja v besedo. Tudi sam sodim v to druščino, in sicer od prvega sestanka naprej (to je 52 torkov na leto), in sem bil nenavadno vesel, ko sem videl, da je lahko tudi ta pisana naplavina pisateljev, novinarjev in publicistov vendarle disciplinirana, hkrati pa še vedno duhovita.
Letošnji Pričigin je bil poseben tudi po tem, da je del programa prvič potekal tudi v splitskem Hrvaškem ljudskem gledališču, kamor nas je povabil intendant maestro Tonči Bilić. Ta mladi gospod je pravi pričiginec – vsako težavo reši v največ 24 urah!
Organizacija takšnega festivala je precejšen finančni zalogaj, kajne?
Moram reči, da je glede tega profesor Filipić glavni čarovnik. Vsako leto mu uspe zbrati kakšnih 15.000 evrov, kolikor potrebujemo za pokritje vseh stroškov – od potnih, nastanitvenih, prehranskih, organizacijskih do honorarjev za vsakega pripovedovalca. Barba Pero je k sreči makroekonomist, saj se sam na to ne spoznam.
Kaj je Prva pričeST (skovanka iz besede pričest, ki pomeni obhajilo, in registrske oznake za Split)?
Tako se imenuje Pričiginova nagrada iz leta 2010. Naslednje leto je sledila Druga pričeST, nato Tretja itn., letos pa smo podelili Zadnjo pričeST – jaz Filipiću in Filipić meni. Gre za nagrado za najbolj znano prazno zgodbo oz. prazno marnjo, ki so nam jo v zadnjem letu prodali naši »javni ljudje« – od politikov do pevcev in nogometašev. Ker nagrade nihče od nagrajencev (npr. Stipe Mesić, Ivo Sanader, Jadranka Kosor) ni nikoli prevzel in ker je bila letos konkurenca strašljivo močna in si nihče od kandidatov ni zaslužil ne zmage ne poraza, smo se odločili, da PričeST ukinemo, saj se nam zdi, da bi lahko bilo prihodnje leto še huje. Tako sva se s Filipićem razglasila za zmagovalca in domov odnesla vsak svojo zaprašeno in nepriljubljeno skulpturo.
Ali drži, da s Pričiginom diha ves Split?
Ne ravno ves, saj veste, kako je. Vedno obstajajo ljudje, ki mislijo, da si bedak, tako kot vedno in povsod obstajajo ljudje, o katerih sam misliš, da so bedaki. Mislim pa, da omemba Pričigina pri večini Splitčanov vzbuja pozitivne asociacije, tudi če niso bili nikoli na festivalu.
No, občinstva je iz leta v leto več. Kako si razlagate navdušenje nad poslušanjem pripovedovanih zgodb?
Domnevam, da gre za eno od primarnih značilnosti človeške narave. Pripovedovanje, poslušanje in prenašanje dobre zgodbe stoji za vsem, kar je naredil človeški rod, od Altamire do najnovejše aplikacije za pametni telefon. Konec koncev je bila v začetku beseda, kajne? Znana je tista šala, da je Bog dal ljudem dve ušesi in samo ena usta zato, da bi vsaj dvakrat več poslušali kot govorili. Občinstvo Pričigina se zdi v tej luči do konca brezbožno – to občinstvo namreč enako pozorno posluša tudi takrat, kadar so zgodbe nezanimive ali kadar ima obetaven pripovedovalec slab dan. Kakor da bi imel vsakdo v avditoriju vsaj deset ušes!
Vse tiste igralske in pevske fame o splitskem občinstvu kot najstrožjem in najbolj neusmiljenem na svetu vsako leto padejo v vodo na festivalu poslušanja zgodb. Ne zato, ker se je splitsko občinstvo iz nekega neznanega razloga sčasoma omehčalo, temveč zato, ker je še vedno, iz leta v leto, lačno žive besede in naklonjeno vsakomur, ki mu jo želi pripovedovati.
Filipić pa meni, da ima to nekakšno zvezo z desno in levo stranjo možganov, z otroštvom in Albertom Einsteinom, ki je nekoč rekel, da če hočeš imeti inteligentnega otroka, mu pripoveduj zgodbe. Če pa hočeš imeti modrega otroka, mu pripoveduj še več zgodb.
Kako se rojevajo ideje za tematske večere?
Tam enkrat proti jeseni se začneva s Filipićem redno dobivati v najini »pisarni«, tj. v kavarni, ki je enako oddaljena od najinih hišnih naslovov, in začneva metati ideje na papir. Ko domisliva temo, jaz predlagam naslov zanjo, nato ga kakšen dan ali dva likava, se spet dobiva – in to je to. Potem pa greva skupaj igrat loto, polna upanja, da bo naslednji Pričigin bogat kot nikoli prej. Verjemite – tisti, ki pravi, da za njegovim projektom stoji nekaj zelo zelo pametnega in vizionarskega, laže! Za vsako dobro idejo, za vsakim ustvarjalnim projektom, je na začetku samo dobra zafrkancija. Sam se od nekdaj bojim zelo resnih ljudi.
Pričiginci pravite, da tak festival ne obstaja nikjer drugje. Po čem se razlikuje od drugih t. i. story tellingov?
Za nas ni pomembno, da se razlikujemo od kogarkoli ali da smo komurkoli podobni, temveč da smo dobri, najboljši teh pet dni in v vseh 15 tematskih sklopih. Naj se drugi trudijo biti drugačni od nas ali biti podobni nam, če imajo dovolj moči za to. Lahko nas tudi kopirajo, vseeno nam je, pomembno je, da mi delamo dobro. Poleg tega imamo tudi ime, ki se ga ne da uporabiti nikjer drugje kot v Splitu.
Kaj je Pričigin za vaju, za vas in za Petra Filipića?
Veselo težko opravilo in mukotrpna zabava. Pripadanje Državljanstvu, v najlepšem smislu te besede. Odpor zoper vsakršno poneumljanje in pametovanje. Občutek užitka v tem, da si enkraten in da si te nihče ne upa kopirati, pa kljub temu ne propadaš.
Kako gresta skupaj ekonomist in pisatelj?
Pero je že na prvem sestanku, ko mi je razložil idejo za takšen festival, rekel nekaj, česar nisem slišal še nikoli prej: »Glede denarja ne skrbi, iskal in našel ga bom jaz. Ti bodi programska oprema, jaz pa bom strojna oprema.« Tako govori tudi danes – in ne laže! Pero je hladnokrven garač, jaz sem len nevrotik – in tako pri tem projektu drug drugega zelo dobro dopolnjujeva.
Moram vprašati – kako to, da je bil letos gost Pričigina predsednik države?
Lani je na PriČAginu, otroškem tekmovanju za najbolje povedano zgodbo v čakavščini, zmagal mali Đani, desetletnik iz mesta Pučišće na Braču. Pripovedoval je o dedkovih opankah in svojih supergah. Zgodba in pripovedovalec sta bila tako navdušujoča, da smo se odločili, da bomo letošnji Pričigin začeli malo drugače kot sicer: brez Filipića in Baretića, samo z malim Đanijem v svetlobi reflektorja in to njegovo zgodbo. In ko bo potihnil aplavz, bova Đaniju podarila nove superge … Ko sva se o tem pogovarjala v najini »pisarni«, mi je prišlo na misel, da bi bilo fino, če bi se po Đaniju, out of nowhere, prikazal predsednik Josipović, povedal zgodbo o kakšnih svojih supergah iz otroštva in nato izginil v temi. Brez pozdravnega nagovora občinstva, brez kakršnegakoli protokola, brez vsega, tako da bi bilo občinstvo vsaj še dve minuti zmedeno.
Ker sem z Josipovićem v dobrih odnosih, sem mu to takoj predlagal – in človek se je takoj strinjal! Ampak potem je bilo tako, da je imel celo vrsto nepričakovanih obveznosti in ni mogel priti na odprtje Pričigina 18. marca, sporočil pa mi je, da lahko pride 20. marca in z veseljem sodeluje v katerem od tematskih blokov, če menimo, da bi to šlo. Predlog smo seveda z obema rokama sprejeli, vendar to ni bilo več to, kar smo hoteli na začetku. Poleg tega se je predsednik medtem močno prehladil, kljub temu pa ni (to sem izvedel iz najbližjega in najzanesljivejšega vira, do katerega sem lahko prodrl) upošteval nasvetov svetovalcev, naj odpove prihod na Pričigin. »Tako smo se dogovorili, moram iti,« je bojda rekel. In prišel je na večer »torkovcev«. Ves večer sem pogledoval k njemu, bil je videti precej utrujeno, kašljal je kakor jaz vsako jutro, vendar je zdržal tisto uro in pol, poleg tega je na koncu občinstvu povedal vic, kakor da mu ne bi bilo nič. Odličen tip, pravi pričiginec!
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014