Virtuozno in tehtno
Priznati moram, da me kostumski filmi s svojo težnjo po čim bolj natančni, podrobni rekonstrukciji tistega, kar je na vizualni ravni opredeljevalo neko zgodovinsko dobo – skrajno dolgočasijo. Seveda pa je takšno posploševanje nevarno. Ne nazadnje že zato, ker obstajajo izjeme. V kontekstu kostumskega filma sem te našel v delih, ki se lotevajo viktorijanske dobe. Torej v filmih, kakršen je tisti čudoviti Narobe svet (Topsy-Turvy) Mika Leigha. In kakršna je tudi Fiennesova Nevidna ženska. Zakaj?
Verjetno je večini bolj ali manj jasno, da na površini viktorijanske dobe, v vizualnih elementih, ki jo opredeljujejo, ne gre iskati spektakla! Ta je tako zadržana, stroga, rigidna in resna ter brezkompromisno družbeno kodificirana kot vse, kar je viktorijanskega. No, skoraj vse. Viktorijanska doba namreč premore neko posebnost, neki poseben prostor, prostor zasebnega, ki je iz te družbene kodificiranosti sicer izvzet, ki je na neki način svoboden in pristen, a hkrati mu je prav zaradi tega vstop v družbeno sfero strogo prepovedan.
A če se je Leigh v Narobe svetu, v tem za njegov opus sicer povsem nepričakovanem, pa vendar hkrati tudi nesporno navdušujočem delu, omejil »le« na tematiziranje manka pristnosti in resnice v viktorijanskem svetu, pa je Fiennesov pristop nepričakovano ambiciozen (glede na njune pretekle praktične izkušnje, ki so hkrati tudi eden najpomembnejših virov avtorske samozavesti). Uvodne podobe gledalcu sicer sugerirajo, da se bo na platnu odvijala predvsem zgodba o ljubezni, podana prek spominskih podob Nelly Ternan, nekdaj ne najbolj uspešne igralke, v katerih se ta, »danes« poročena z mlajšim moškim, vrača k svoji, pred nekaj leti preminuli ljubezni, k od nje veliko starejšemu in slavnemu Charlesu Dickensu. Toda Fiennes ne ostane v sedanjosti in pri spominskih podobah, temveč se vrne v preteklost, v »aktualni trenutek« njune zgodbe, ki se začne pred gledalcem odvijati brez posredovanja in filtriranja spominjajočih se oseb, vanjo pa začno počasi vstopati še druge osebe: Dickensov prijatelj Wilkie Collins, njegova priležnica Caroline Graves, Dickensova žena Catherina, ki je tudi mati njunih desetih otrok, Nellyjina mama Frances, sčasoma pa v zgodbo vstopi tudi širše družbeno okolje.
Fiennesova pripoved vseskozi prehaja med prostorom zasebnega in prostorom javnega, družbenega, za trenutek postane v enem, nato še v drugem, ter pri tem vseskozi opozarja na silovit antagonizem, ki se poraja med njima, v odnosu, ki se vzpostavlja med obema. In v tem prehajanju opozarja predvsem na položaj ženske. Pozornost usmeri k temu, kako so moški brez večjih posledic prehajali med prostoroma zasebnega in javnega, medtem ko je morala ženska vedno nekaj žrtvovati. Kako ta izrazito moški svet od nje pričakuje, da se bo v prostoru zasebnega podrejala pričakovanjem moškega in obstajala le kot njegov »ideal«, medtem ko bi morala biti v prostoru javnega preprosto »nevidna«. In to ne velja le za Nelly, temveč za prav vse ženske like. Zato je naslov filma morda bolje brati kot »Nevidne ženske«.
Fiennes pa ne navdušuje le s tem domiselno vpetim kritičnim premislekom položaja žensk v viktorijanski družbi (in z nekaterimi namigi na sedanjost)! Izjemno delo opravi tudi na vizualno-mizanscenski ravni, kjer se povsem odreče spektakelski dimenziji in podobo ovije v resne, mračne tone, dogajanje pa vodi v zadržanem, umirjenem, a vseskozi tekočem in ritmičnem teku.
Nevidna ženska je odlična kostumska drama, obrtno suverena in virtuozna, vizualno umirjena, a vseeno vpadljiva, zgodovinsko natančna in korektna, predvsem pa idejno kritična, (pre)drzna in aktualna.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014