Emancipirane da, svobodne ne
Ana Frank: Feminizem in islam: Turške ženske med Orientom in Zahodom. Mirovni inštitut (Zbirka Politike). Ljubljana 2014, 200 str., 12 €
12. 08. 2014
Leta 1968 se je prvič zgodilo, da je bila študentka Teološke fakultete Ankarske univerze izključena iz šole, ker je bila pokrita. Še pred tem, 1964, pa je bil pokriti študentki prvič onemogočen tradicionalni nastop z govorom, ki ga ima na podelitvi diplom najboljši študent oziroma študentka, kljub temu da je Medicinsko fakulteto končala kot najboljša med študenti.« Ah, to je bilo petdeset let nazaj, si mislim. »Leta 1999 je bila zaradi nošnje rute iz parlamenta izgnana sicer legitimno izvoljena Merve Kavakçı. Zatem so lahko poslanke prvič vstopile pokrite v turški parlament 31. oktobra 2013.« Prav ste razumeli, narobe je bilo to, da se je sodobna in izobražena turška ženska lani oktobra odločila biti pokrita na javnem mestu. Kaj ni osvoboditve izpod patriarhalne nadvlade simbolizirala prav odvržena tančica? Smo se zaman borile/-i zanje? Da tokrat ne gre za nas, ujete v lastno zanko evropocentričnih idej, ki nas tukaj in zdaj borba Za namesto Proti muslimanski ruti zmede, nam v tradicionalno dvojezični slovensko-angleški izdaji uveljavljene zbirke Mirovnega inštituta pojasni raziskovalka in poznavalka Bližnjega vzhoda Ana Frank.
Leta 1968 se je prvič zgodilo, da je bila študentka Teološke fakultete Ankarske univerze izključena iz šole, ker je bila pokrita. Še pred tem, 1964, pa je bil pokriti študentki prvič onemogočen tradicionalni nastop z govorom, ki ga ima na podelitvi diplom najboljši študent oziroma študentka, kljub temu da je Medicinsko fakulteto končala kot najboljša med študenti.« Ah, to je bilo petdeset let nazaj, si mislim. »Leta 1999 je bila zaradi nošnje rute iz parlamenta izgnana sicer legitimno izvoljena Merve Kavakçı. Zatem so lahko poslanke prvič vstopile pokrite v turški parlament 31. oktobra 2013.« Prav ste razumeli, narobe je bilo to, da se je sodobna in izobražena turška ženska lani oktobra odločila biti pokrita na javnem mestu. Kaj ni osvoboditve izpod patriarhalne nadvlade simbolizirala prav odvržena tančica? Smo se zaman borile/-i zanje? Da tokrat ne gre za nas, ujete v lastno zanko evropocentričnih idej, ki nas tukaj in zdaj borba Za namesto Protimuslimanski ruti zmede, nam v tradicionalno dvojezični slovensko-angleški izdaji uveljavljene zbirke Mirovnega inštituta pojasni raziskovalka in poznavalka Bližnjega vzhoda Ana Frank.
Blago islamistična Stranka za pravičnost in razvoj (»AKP«), pod vodstvom premiera Recepa Tayyipa Erdoğana je na letošnjih pomladnih volitvah prejela 43 odstotkov glasov, premier pa je tudi najverjetnejši zmagovalec prvih neposrednih predsedniških volitev 10. avgusta (z malo verjetnim drugim krogom 24.). V primeru te in ponovne zmage po tem mandatu bo lahko na oblasti vse do leta 2023, to pa je slaba novica za Turkinje, saj naj bi v njegovi stranki vladala mizogina klima. Patriarhat se na krilih ponovne islamizacije še bolj krepi. Dogajajo se umori zaradi časti, v časopisih se pojavljajo poročila o ubojih žensk, ki so zaprosile za ločitev, ministrstvo, ki se je v preteklosti imenovalo ministrstvo za zadeve žensk in družine, je 'ženske' izločilo iz svojega naziva. Kljub naraščanju števila zaposlitev žensk v svetovnem merilu trend zaposlovanja turških žensk pada – leta 2008 je bilo zaposlenih le dobrih 26 odstotkov žensk (in 73 odstotkov moških), kar naj bi bilo dolgoletno turško povprečje. Tako je danes, kako pa je bilo nekoč?
Z reformami v sodobnost in sekularnost
Ana Frank bralca sprva uvaja previdno. Pojasni zgodovinske in družbene spremembe od razpada Otomanskega cesarstva do nastanka nacionalne države leta 1923 ter nadaljnje vladavine Mustafe Kemala Atatürka, ki je Turčijo z reformami usmeril v sodobnost in sekularnost, tj. k Evropi. Pa tudi k neke vrste krizi identitete, ki se nadaljuje vse do danes. Kemalistične reforme, pojasnjuje Frankova, so ženskam prinesle veliko svoboščin – volilno pravico (Turkinje so je bile deležne prej (1934) kot Italijanke ali Francozinje), možnost izobraževanja in zaposlitve. Leta 1914 je bila ustanovljena prva univerza za ženske, sedem let zatem je bilo ženskam dovoljeno obiskovati univerzo skupaj z moškimi kolegi. A novonastale direktive so med ženske vnašale negotovost, saj jim je stari konservativni sistem zagotavljal stabilnost in varnost, od moških so lahko zahtevale izpolnitev tradicionalnih (verskih) dolžnosti, kot je denimo skrb za družino. Čemu torej podpreti novega?
Kemalizem se seveda ni napajal zgolj iz dobrohotnih emancipatornih idej, nas ne preseneti avtorica. Žensko je instrumentaliziral, saj je zaradi simpatiziranja z Zahodom potreboval moderno žensko, ki ne bo več samo dobra družinska delavka, temveč bo, izobraženka, izstopila iz zasebnega v polje javnega, kjer bo delovala denimo kot dobra učiteljica in s tem izpolnila pričakovanja vseh nacionalističnih struj – vzgajala bo ponosne mlade državljane in postala dobra dodatno obremenjena (!) državna delavka. Da bi dokazali, da mislijo resno, je bilo potrebno namere pokazati tudi navzven, z obleko. Modernisti so pokrivanje žensk prikazovali kot nazadnjaško tradicijo: leta 1982 niso le sprejeli zakona, ki je zapovedoval oblačenje na univerzah (izrecno prepovedano pokrivanje ali izstopajoča oblačila), temveč so v devetdesetih prirejali celo t. i. »sobe prepričevanja«, v katerih so vztrajne pokrite muslimanke zasliševali v zvezi s tem, kdo jim grozi ali plačuje, da se zakrivajo, koga predstavljajo, vse z namenom, da bi se odkrile.
»Sklepanje, da je pozicija zahodnega feminizma v primeru muslimanskega pokrivanja žensk ali recimo poligamije v islamu iz teh razlogov utemeljena, je izjemno pavšalno.«
Valovi feminizma
Drugi del monografije zbrano predstavi tri valove feminizma v Turčiji: otomanskega, kemalističnega in tretje obdobje, ki se nadaljuje s kemalizmom in ga postopoma prerašča v času, ko so turške ženske potisnjene v shizofreno situacijo navideznih svobodnih izbir, kritika tega položaja pa se je zgodila šele po letu 1980. Alternativna osemdeseta tudi v Turčiji pomenijo pluralizacijo feminizma, ki se razveje na tiste konservativnejše in druge progresivnejše smeri. Frankova nas seznani z očitkiradikalnih feministk, ki so kemalističnim očitale njihovo seksistično ideologijo, z islamskimi feministkami, ki si koncept enakosti razlagajo drugače od Zahoda in si zato prizadevajo za reinterpretacijo Korana, osredotočenostjosocialističnih feministk na neenakost med spoloma, dodatno diskriminiranimi kurdskimi ter samosvojimi neodvisnimi feministkami.
Monografija tozadevno pritegne z razmislekom feministk o prepadu med moderno turško žensko v mestu in Turkinjo s podeželja, ki so jo nove reforme prizadele še bolj, četudi jim zaradi oddaljenosti od oblastnih centrov moči ni podvržena tako neposredno. Tranzicija, ki se primarno in najbolj očitno kaže v spremembah v oblačenju, je v urbanih okoljih potekala hitreje kot v ruralnih, kar je rezultiralo v novo težavo razrednih delitev med ženskami. Predvsem kemalističnim feministkam je denimo lahko očitati, da so zaradi svojega družbenopolitičnega statusa pozabile na deprivilegirane ostale predstavnice ženskega spola. Kemalisti so spremembe legitimizirali tako, da bi meščanka čim manj ogrožala položaj prebivalke ruralne regije, saj so imeli med podeželskim prebivalstvom veliko volilno bazo. To se je izkazalo kot dobra rešitev za vladajoče – zdaj so pozornost feministk speljali na pomen kriterija razreda in ne spola. Odkrivale so se tako predvsem hčere elitnega razreda, predstavnice nižjih slojev manj. Frankova smiselno pojasnjuje, da so se (kemalistične) ženske morda res nehale pokrivati, a je to na simbolični ravni ostalo del vsakdanjika.
Turban problem
Če smo v medijih zadnja leta vsaj priložnostno spremljali prispevke o nošenju muslimanskih rut v Franciji in Veliki Britaniji, nas bo zadnji del raziskave Ane Frank najbolj pritegnil. »Turban problem« je znan kot pojav iz osemdesetih let 20. stoletja, ko je vse več žensk kljub prepovedim na univerze hodilo zakritih, saj so s tem izražale upor zoper omejujoča državna in univerzitetna pravila. Tako je »novo pokrivanje«, ki ga turški raziskovalci razumejo kot povsem ločeno od starega, paradoksalno, pridobilo pomen političnega simbola. Pomeni »tranzicijo od ruralnega k urbanemu, od nižjih k višjim družbenim slojem, od neizobraženih k izobraženim«, služi pa tudi kot zaščita pred nadlegovanjem in percepcijo ženske kot zgolj seksualnega objekta, ne pa individuuma. Turške ženske, tako Frankova, poudarjajo, da pokrivanje še zdaleč ni edini označevalec njihove identitete, problematična je praksa ideoloških diskurzov, ki specifično značilnost (npr. pokrivanje) znotraj islama posplošuje na islam kot vzrok zatiranja žensk.
V knjigi, ki se bere kot tehtna kritika homogenizirajočih interpretacij muslimanskih žensk in utemeljena mehka kritika paradigme zahodnega feminizma, je avtorica jasna. Feminizmi, ki privilegirajo zahodno belo žensko in skozi prizmo njenih (naših?) vrednot ocenjujejo situacijo žensk v muslimanskem svetu, so nadvse problematični. Evropocentrični so in nič manj imperialistični od diskurza tistih, proti katerim naj bi se borili, operirajo s položaja moči, s položaja Zahoda, ki še vedno uveljavlja tehnično, politično, kulturno prvenstvo. Koncepti osvoboditve, emancipacije in modernizacije se izkažejo za kulturno pogojene, prepoved pokrivanja je mnogokrat razumljena zgolj kot izpolnjevanje zahodnih ukazov. Ker se feminizem redno ponuja kot produkt zahodne miselnosti, so (bile) turške feministke prisiljene misliti svojo feministično zavest, čeprav, kot pravi Frankova, na nezahodni način. Z zahodno žensko tudi Turkinjo povezuje podrejenost moškemu, ki se v zahodnem svetu kaže v tradicionalističnem pogledu na žensko. Ta naj bo čustvena varuhinja svojega zakona in otrok, zavrta v javnosti, živahna v kuhinji in podplačana na delovnem mestu. A sklepanje, da je pozicija zahodnega feminizma v primeru muslimanskega pokrivanja žensk ali recimo poligamije v islamu iz teh razlogov utemeljena, je izjemno pavšalno. Rešitev nikakor ni obravnavanje težav muslimanskih žensk po standardih zahodnega feminizma ali siljenje (turške) ženske v žrtveno pozicijo, kjer mora vedno znova izbrati med biti ženska ali biti muslimanka, med biti muslimanka ali biti izobraženka.
Del rešitve zahodnega feminizma so gotovo znanstvene monografije, kot je pričujoča: z dobro odmerjenim razmerjem zgodovinskih in sodobnih, tudi turških virov, ilustrativnimi podatki, s skrbnim prepletom zgodovinskih in družbenopolitičnih gibanj.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
